Dnevnik tajkuna Bojana Petana aktivno podpira peticijo za evtanazijo, pod katero ne manjkata podpisa Svetlane Makarovič in Spomenke Hribar!

Foto: Demokracija/STA

V zadnjem času lahko spremljamo, kako slovenski mediji v ospredje postavljajo vprašanje evtanazije. Dnevnik v lasti tajkuna Bojana Petana pa gre celo tako daleč, da na svoji spletni strani širi peticijo, ki poziva k zakonski ureditvi evtanazije v Sloveniji. Uvodoma izpostavljajo, da je morda res, da še pred časom v Sloveniji ni bilo nikogar, ki bi prosil za pomoč pri dokončanju življenja. “Odkar so to zahtevo javno in odmevno izrekli akademik Janko Pleterski, Alenka Čurin Janžekovič in Sanja Pertoci, tega ni več mogoče trditi.” Ob tem pa še navajajo, da naj bi v luči širše podpore uzakonitvi evtanazije v Sloveniji prišlo do oblikovanja peticije, ki jo je do konca februarja podpisalo več sto slovenskih intelektualcev in javnih osebnosti.

Podpisniki pobude za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja pozivajo k nadaljevanju razprave o pomoči pri dokončanju življenja na podlagi soočanja vseh stališč in etičnih pogledov, in sicer z namenom, “da se v strpnem vzdušju privede do argumentirane odločitve o pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja”. “Pozivajo, da evtanazija postane integralen del razprav o reformi javnega zdravstva po meri ljudi; da organi, kakršni so Komisija RS za medicinsko etiko, zastopniki pacientovih pravic in Varuh človekovih pravic, postanejo njeni spodbujevalci; da se v javno razpravo o pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja vključijo tudi parlamentarne stranke,” zasledimo v Dnevniku tajkuna Petana.

Podpisniki, med katerimi je mogoče najti Svetlano Makarovič, Slavka Bobovnika, Mišo Molk, Spomenko Hribar, Tineta Hribarja, Boža Repeta, Vesno Godina, Anito Ogulin, Slavoja Žižka, Toneta Partljiča, Mojco Pašek Šetinc, Natašo Pirc Musar, Zlatka Šetinca, Blanko Šetinc, Mileta Šetinca in Magnifica, so prepričani, da je pravna ureditev pravice do pomoči pri dokončanju življenja ustreznejša kot sedanja prepoved, ker naj bi bila skladnejša z idealom varstva človekovega dostojanstva. Po njihovem prepričanju je “smiselna dopolnitev zakona o pacientovih pravicah, ki pacientu že daje odločilno besedo glede poteka njegovega zdravljenja, prav tako pa naj bi bilo tveganje zlorab takšne pravice do pomoči manjše od tveganja neznosnega in neustavljivega trpljenja in zlorab, ki lahko doletijo človeka brez te pravice”. Ob tem pa je mogoče še prebrati, da naj bi obseg podpisnikov z različnih področij kazal na to, da si za uzakonitev pravice do pomoči pri dokončanju življenja ne prizadeva zgolj peščica ljudi, ampak naj bi bilo teh mnogo.

Nataša Pirc Musar (Foto: STA)

Sicer evtanazijo poleg mainstream medijev podpira levi del politike, ki trenutno nima konkretnih idej za reforme. S tem manevrom tako poskuša odvrniti pozornost od pomembnejših tem v državi, da bi še zmeraj veljal vtis, kako je vse lepo in prav, odkar je predsednik vlade postal Marjan Šarec. Promocijo evtanazije so zgradili na tragediji komaj 20-letne Sanje Pertoci, ki je nedavno umrla zaradi posledic agresivnega raka. Ker je bila njena zadnja želja, da bi umrla brez bolečin, so pričeli starši zbirati denar za evtanazijo v tujini, a je še pred tem umrla. Smrt tako mladega dekleta je nedvomno velika tragedija, prav tako tudi njene bolečine, a vendarle je na koncu potrebno priznati, da evtanazija predstavlja vprašanje usmrtitve.

Barbara Pešut je že nekaj časa na invalidskem vozičku – pred več kot 20 leti je zbolela za neozdravljivo multiplo sklerozo, že več let pa zase ne more več skrbeti sama. Preseneča nas, da se za evtanazijo zavzema njen mož – pevec Magnifico. (Foto: printscreen)

Veljavna zakonodaja v bran nedotakljivosti življenja
Na podlagi 17. člena Ustave Republike Slovenije o nedotakljivosti človeškega življenja evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru nista dovoljeni, zato izvajanje katerekoli od njiju predstavlja kaznivo dejanje. V Slovenskem zdravniškem društvu in Zdravniški zbornici Slovenije poudarjajo, da evtanazije ne podpira niti odbor za bioetiko pri Svetu Evrope, ki celo poudarja potrebo po organizaciji učinkovite paliativne oskrbe. Ob tem je potrebno poudariti, da denimo ni nikakršnega presenečenja, da se je med podpisniki znašla velika ljubiteljica rdeče zvezde Svetlana Makarovič, saj je v preteklosti ob kritiki borcev za pravice otrok, ki jih je označila za “drhal”, izjavila, da ji je žal, da sama ni bila splavljena. Priznati je potrebno, da je nekoliko nenavadno, da se je med podpisniki znašla tudi Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje, ki številnim družinam pomaga pri preživetju, pri čemer kaže svojo humanitarno naravo, s tem podpisom pa se v bistvu zavzema za usmrtitev.

Glede na to, da se tako v Slovenskem zdravniškem društvu kot tudi v Zdravniški zbornici Slovenije zavzemajo za ohranitev življenja in si prizadevajo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo v vseh življenjskih obdobjih, je težko razumeti, kako nameravajo zagovorniki evtanazije prepričati zdravnike v to, da ravnajo v nasprotju s svojo poklicno potjo. Očitno pa se nekateri ne požvižgajo samo na svetost življenja, ampak tudi na stisko tistega zdravnika, ki bi usmrtitev moral izvesti in s tem živeti.

H. M.