fbpx

Dnevnik v lasti tajkuna Bojana Petana tako skubi bralce: Zaračunavajo za povzetek članka, ki je v originalu dostopen zastonj!

Foto: STA/Demokracija

V režimskem trobilu Dnevnik v lasti tajkuna Bojana Petana so “spisali” članek, v katerem povzemajo intervju z ustavnim sodnikom Klemnom Jakličem, ki ga je ta dal za Demokracijo. Čeprav so v večini povzeli povedano, ob tem pa “naključno pozabili” omeniti najpomembnejšo stvar, so članek zaklenili, kar pomeni, da je bralcem branje omogočeno le v primeru plačila. In to kljub temu, da je povzet po drugem mediju!

Sodnik Jaklič je preko družabnega omrežja Twitter razkril, da prispevek Dnevnika z naslovom “Kako in kam naprej s sodnim svetom” povzema njegove navedbe iz nedavnega intervjuja v Demokraciji. “Pri tem pozabi na pojasnjeno bistvo: le 2/3 večina DZ za imenovanje sodnikov lahko sčasoma doprinese napredek k pluralizaciji sodniške strukture.”

Foto: Printscreen

Jaklič se je pri tem navezoval na del, ko je odgovarjal na vprašanje, če bi na primer reforma, da le sodni svet imenuje sodnike, pripomogla k bolj svobodni demokratični družbi? Odgovoril je, da bi bilo ravno nasprotno. “To bi bilo presajanje rastline, ki dobro uspeva že v pluraliziranih sistemih tradicionalnih demokracij, v okolje tranzicijske – zgolj formalne, ne še dejanske – svobodne demokratične družbe. To bi monopol nepluralizirane sodne strukture le še utrdilo in ga celo izvilo iz možnosti, da bi v doglednem času do nujne pluralizacije na tem področju sploh lahko prišlo. O tem smo tekom mojega akademskega dela v tujini veliko razpravljali s kolegi iz primerjalnega ustavnega področja. Vsi v trenutku razumejo in pritrdijo, da je za presaditev takšne rastline pravi čas šele takrat, ko je sestava neodvisnih institucij dovolj pluralizirana. Do takrat pa so v tranzicijskih okoljih primernejše rešitve, kot je npr. zahteva po dvotretjinski večini za imenovanje sodnikov, vključno z imenovanji ustavnih sodnikov. Na ta način tranzicijske demokracije še lahko dosežejo, da se v desetletju ali dveh sestava sodišč bistveno bolj pluralizira, kot pa če je imenovanje vselej prepuščeno še ne pluralizirani sodni strukturi sami ali pa navadni politični večini, ki ji je podaljševanje monopola v naravnem interesu,” je poudaril Jaklič.

Bi plačali za prepisan tekst?!
Naravnost nehigienično pa je, da se Dnevnik odloča za povzemanje vsebine, ki je preko spletne Demokracije dostopna brezplačno, potem pa zanjo zaračunava. Očitno takšen način goljufanja lastnih bralcev predstavlja politiko Dnevnika, ki sicer redno omogoča, prav tako pa tudi spodbuja sovraštvo do domoljubja, tradicionalnih vrednot in politične desnice. Dnevnika že dalj časa ni mogoče jemati resno, saj ob tajkunskem lastništvu predstavlja režimsko trobilo globoke države. Glede na to, da je za Petana znano, da tesno prijateljuje z Gregorjem Golobičem, ni nič presenetljivo, da se ga je oprijel vzdevek Golobičeva denarnica.

V preteklosti smo že pisali, da naj bi se Petan zapletel v kampanjo aktualnega predsednika vlade Marjana Šarca, pri čemer naj bi pomagal tako finančno kot tudi kadrovsko. Ključna Petanova človeka v Šarčevi kampanji naj bi bila Sebastjan Selan, bivši direktor Sove in aktualni direktor Marine Portorož, ter Brane Kralj, Petanov prijatelj in partner iz poslov z Aleksandrom Jerebom, lastnikom Akustike Group in nepremičninskim mogotcem.

Bojan Petan (Foto: STA)

Trditi je mogoče, da je Dnevnik glede na ideologijo povsem primerljiv z glasilom skrajne Levice, Mladino. Nič čudnega ni, da Dnevniku kot tudi drugim mainstream medijem naklada strmo pada, saj imajo ljudje dovolj ustvarjanja lažnih novic in napihovanja sovraštva, torej obsojanja vsega tistega, kar ni v skladu z njihovo politiko pisanja. Za lažjo predstavo: Dnevnik, Delo, Večer, Slovenske novice in Finance so konec leta 2004 prodali skupaj 270 tisoč dnevnih izvodov, konec leta 2016 pa je številka zdrsnila celo pod 135 tisoč izvodov.

Številke govorijo same zase in najbolj izrazito odražajo zadovoljstvo bralcev nad vsebino. Glede na to, da tajkunskemu Dnevniku naklada pada, je težko razumeti, kako lahko zagovarjajo prepričanje, da se plačuje za povzetek nečesa, kar je na Demokraciji dostopno zastonj.

H. M.