fbpx

Interventni zakon v zdravstvu je poniževalen do zdravnikov in bolnikov! Dr. Cimerman: To ne bo rešilo zdravstva

Dr. Matej Cimerman (Foto: zajetje zaslona/24ur)

Da dodatni denar za skrajševanje čakalnih vrst ne bo rešil zdravstva, poudarjajo mnogi, med njimi tudi dr. Matej Cimerman, višji svetnik in predstojnik KO za travmatologijo UKCL. V svojem članku, ki ga objavljamo v celoti, opozarja, da dodatne investicije v skrajševanje nedopustnih čakalnih vrst krajša le vrste za elektivne operacije, ki izboljšujejo kakovost življenja, operacij, ki rešujejo življenja, pa se niti ne dotakne. Še slabše, zaradi relativno dobrega zaslužka osebja pri izvajanju EDP izven rednega delovnega časa, zainteresiranost za opravljanje težke kirurgije v normalnem delavniku dodatno pada in ob takem nadaljevanju bo nedvomno prišlo tudi do premika kadrov v institucije, kjer EDP dobro teče. In zanimanje za najtežjo kirurgijo bo začelo padati, kar na žalost že opažamo v Sloveniji. 

Dr. Matej Cimerman, predstojnik KO za travmatologijo UKCL, je v članku zapisal, da ima moderna kurativa dve glavni področji delovanja: postopke in posege za reševanje življenja in aktivnosti za izboljšanje kakovosti življenja. Obe področji sta lahko povezani, vendar morata biti organizacijsko bolj ali manj samostojni. Aktivnosti za reševanje življenja morajo biti načelno absolutno prioritetne, zato o čakalnih dobah ne govorimo pogosto. Postopki za izboljšanje kakovosti življenja pa so lahko tudi predmet različno dolgih čakalnih vrst. Ker se zdravstvo v Sloveniji povezuje predvsem z nedopustno dolgimi čakalnimi vrstami, večina javnosti misli, da je to glavni problem zdravstva pri nas. Pa ni tako. Cimerman je ob svojem uvodu dodal, da je po izobrazbi kirurg in se bo zato omejil na kirurško področje, čeprav tudi za druga področja medicine velja podobno.

Cimerman je v nadaljevanju pojasnil, da poznamo več stopenj nujnosti operativnih posegov. Najprej so posegi za takojšnje reševanje življenja (tako imenovan emergency), na primer takojšnje ustavljanje hude krvavitve v trebuhu pri šokiranem poškodovancu. Ta poseg je treba narediti takoj ne glede na dan in uro. Brez najmanjšega odlašanja. Naslednja stopnja so urgentne operacije. Tudi pri teh je operacija nujna čim prej, vendar se poseg za določen kratek čas lahko odloži (“da se malo pripravi pacienta in kirurga”). V to kategorijo so, na primer, uvrščeni odprti zlomi, vnetje slepiča in podobna patologija. Čakalna doba se pri tem meri v urah. V kategorijo odložene urgence so uvrščene operacije, ki morajo biti narejene okvirno v nekaj dneh. Tu je dober primer zlom kolka pri starejših ljudeh. Številne študije so pokazale, da je treba take zlome operativno oskrbeti v prvih 48 urah. Pri vsaki zakasnitvi se število zapletov močno poveča, preživetje pacientov pa poslabša.

Foto: STA/UKC Ljubljana

Naslednja stopnja so tako imenovane “semielektivne” operacije. To pomeni, da operacijo lahko razpišemo vnaprej, vendar mora biti opravljena. V to kategorijo se uvršča, na primer večina rakavih obolenj in nenujne operacije na srcu. Raka ni treba operirati takoj, vendar bi preveliko odlašanje pomenilo težjo operacijo in slabšo prognozo. Zelo okvirno pri tem govorimo o tednih. Zadnja kategorija pa so čiste elektivne operacije. To so operacije, ki izboljšujejo kakovost življenja. Človek lahko živi z bolečinami v obrabljenem kolku, vendar je njegovo življenje bistveno lažje in boljše, če mu ustavimo umetni kolk oziroma kolčno protezo. Seveda so tudi te operacije medicinsko indicirane in nujne, vendar je časovni okvir širši. V Evropi se v zvezi s tem govori o mesecih. Ker pa je pri nas prav pri elektivnih operacijah položaj daleč najslabši, čakalne dobe so namreč res absurdne, večina laične javnosti (na žalost tudi veliko strokovne javnosti) napačno sklepa, da je to največji problem medicine v Sloveniji. Torej: če bi z dodatnim investiranjem skrajšali čakalne dobe elektivnih operacij, bi bila medicina pri nas v hipu urejena. Tako ozko in seveda napačno je doslej razmišljalo tudi veliko zdravstvene politične administracije.

Čakalne dobe se, kakor smo videli, torej merijo od sekund do let. In če pri določeni operaciji zamudimo minuto ali pa nekaj ur, lahko naredimo veliko večjo škodo, kot če pri nekem drugem posegu zamudimo več let. In sedaj si poglejmo, kako v Sloveniji deluje kirurgija po naštetih vrstah nujnosti. Če začnemo z najnujnejšimi operacijami, ki rešujejo življenja, smo na srečo v Sloveniji res dobri, pravzaprav odlični. Zakaj? Odgovor je enostaven: nizka cena dela tudi najizkušenejših kirurgov, kar se vleče se iz časov socializma. Zato je pri nas izven rednega delovnega časa zaposlenih (to pomeni, da dežurajo) veliko starejših izkušenih kirurgov. Zato je oskrba najtežjih pacientov na najvišjem možnem nivoju, 24 ur 365 dni, bistveno boljša kot v večini evropskih držav, da o ZDA niti ne govorimo. Vsako nižanje strokovnosti dežurnih ekip zaradi varčevanja pri stroških dela bi nedvomno pomenilo velik korak nazaj in bistveno slabšo oskrbo najtežjih pacientov. Trend v Evropi in celo v ZDA je višanje strokovnosti dežurnih ekip, saj postajajo nujni pacienti vse težji in standardi oskrbe vse višji.

Foto: STA

Pri urgentnih posegih je situacija že slabša, še bolj pa pri semielektivnih operacijah
In kako je pri urgentnih posegih, pri posegih, ki naj se opravijo v okvirno 48 urah? Tukaj pa je stvar že precej slabša. Pogosto zaradi prezasedenosti operacijskih dvoran in pomanjkanja kadra pri teh posegih zamujamo, kar je iz strokovnega stališča nedopustno. Še slabše pa je pri semielektivnih operacijah, (operacije malignomov, načrtovane operacije na srcu ipd.). Tukaj bolniki pogosto čakajo tudi po več mesecev, kar je ne le nedopustno, ampak se zaradi takega čakanja lahko zdravje in prognoza takih pacientov zelo poslabšata.

In če se sedaj vrnemo k vprašanju v naslovu: zakaj dodatni denar za skrajševanje čakalnih vrst ne bo rešil slovenskega zdravstva, je odgovor na dlani. Dodatne investicije v skrajševanje nedopustnih čakalnih vrst (doslej tako imenovani enkratni dodatni program – EDP) krajša le vrste za elektivne operacije, ki izboljšujejo kakovost življenja, operacij, ki rešujejo življenja, pa se niti ne dotakne. Še slabše, zaradi relativno dobrega zaslužka osebja pri izvajanju EDP izven rednega delovnega časa, zainteresiranost za opravljanje težke kirurgije v normalnem delavniku dodatno pada in ob takem nadaljevanju bo nedvomno prišlo tudi do premika kadrov v institucije, kjer EDP dobro teče. In zanimanje za najtežjo kirurgijo bo začelo padati, kar na žalost že opažamo v Sloveniji. Samo dodatno financiranje elektivnih operacij ima še eno slabo lastnost, kar se je pokazalo predvsem v ZDA, kjer v nekaterih ustanovah velja izključno načelo: plačilo po operaciji. Tak način namreč zaradi delujočega trga močno poveča ponudbo, ki preseže povpraševanje. To povzroči širjenje indikacij za elektivne posege, in tako se spet poveča tudi povpraševanje. In trg se spet uravnovesi. To je strokovno seveda nedopustno, vendar, tako se to na žalost v praksi dogaja.

Torej je potrebno z dodatnim denarjem podpreti prav vse vrste operativnih posegov od najnujnejših do elektivnih,” je poudaril Cimerman in dodal, da mora biti vsaj enakovredno zajeto v idejo o EDP tudi dodatno operiranje za krajšanje nujnih operacij na 48 ur in semielektivnih na mesec dni. “In še nekaj, če se dostojno plača kirurge, ki opravljajo elektivne operacije za krajšanje vrst v soboto, je potrebno vsaj tako dostojno plačati tudi kirurge, ki ponoči, tudi ob najdrobnejših uricah izvajajo najtežje operativne posege. Zato bo potrebno dodatni denar razdeliti med posamezna področja kirurgije in seveda celotne medicine razumno in odgovorno, da ne rečem s tresočo roko,” je zdravnik sklenil na koncu članka in še pojasnil, da bodo seveda potrebne delujoče sistemske rešitve za povečanja kadra (predvsem anestezisti, intenzivisti z ustrezno sestrsko podporo, operacijske medicinske sestre) in investicije v nove operativne kapacitete.

Ko vidiš bolnika, ki je na gastroskopijo čakal pol leta, da so mu odkrili rak želodca, ki bi ga pred pol leta lahko pozdravili. Pol leta zamude pa pomeni stoodstotno smrt. Težko je to gledati in žalostno. Vabim Levico, da pride v mojo ambulanto gledat vsakodnevne katastrofe, s katerimi se srečujemo zdravniki, potem pa naj se igrajo z zdravjem bolnikov in čakalnimi vrstami in populizmom,” pa je v oddaji 24ur Zvečer na to, kako gleda na trenutne razmere v slovenskem zdravstvu in nasprotovanje Levice rešitvam, ki jih ponuja interventni zakon, povedal kirurg onkolog dr. Erik Brecelj.

https://twitter.com/tolemamo/status/1546732489774964737?s=20&t=BzbnPX1fEFG_KjBhapQqBw

Sara Bertoncelj