fbpx

Dr. Haček: “Zmagovalec volitev ne bo gibanje Roberta Goloba”

dr. Miro Haček, profesor FDV. (Foto: Polona Avanzo)

Ta napoved je zelo tvegana, bi si pa upal napovedati, da zmagovalec volitev ne bo gibanje Roberta Goloba, ki ga bolj vidim v vlogi nekdanje Virantove stranke, zmagovalca bomo iskali med najuspešnejšo stranko koalicije KUL in pa Slovensko demokratsko stranko. Če bo res tako, bo to samo dobra novica za Slovenijo, saj instantne stranke, ki se pojavljajo v zadnjem trenutku, nimajo programa ali izkušenih kadrov in potem pod sponzorstvom izbranih medijev zmagujejo na volitvah, niso posebej dobra novica za prihodnji razvoj slovenske demokracije,” je politolog dr. Miro Haček povedal za Demokracijo.

O družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji smo se pogovarjali z rednim profesorjem politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani dr. Mirom Hačkom. Posebej smo se dotaknili fenomena t. i. novih obrazov, ki smo mu v zadnjem dobrem desetletju priča pred vsakimi državnozborskimi volitvami pri nas.

Profesor Haček, naj začneva s kratko analizo političnega dogajanja v Sloveniji v zadnjih dveh letih. Glede na to, da ste skupaj z dr. Marjanom Brezovškom in dr. Simono Kukovič soavtor knjige “Slovenian Politics and the State”, ki je izšla leta 2017 pri ugledni ameriški založbi Lexington Books, in avtor ter soavtor številnih drugih knjig in strokovnih člankov na to temo, kar pomeni, da ste odličen poznavalec tega področja, me zanima, kje vidite vzroke, da je leva Šarčeva vlada predčasno razpadla? Da je njen predsednik vlade predčasno “vrgel puško v koruzo” …
Vzroki za to so številni in precej različni. Najprej je to kompleksnost številčne petčlanske koalicije, kar je problem vodenja že sam po sebi, dodatno pa koalicija ni imela večine v državnem zboru in je potrebovala pomoč v obliki zunajkoalicijske podpore, vloga, ki jo je igrala stranka Levica. Drugi razlog je izrazito pomanjkanje jasnih in natančno postavljenih javnopolitičnih ciljev, saj so različni deli koalicije očitno zelo različno razumeli zelo splošne določbe, ki so bile zapisane v koalicijski pogodbi, s tem da je dejansko najbolj vsebinsko jasne predstave imela ravno zunajkoalicijska podporna stranka Levica, za katero se je zdelo, da je edina vedela, kaj pravzaprav sploh želi doseči. Tretji razlog je kadrovski, saj smo lahko ravno v mandatu Šarčeve vlade opazovali največje številko odstopov in menjav v vladi, in če Šarec ne bi prej odstopil, bi januarja 2020 izgubil še vsaj dva ključna ministra, notranjega in za finance, ki ju ne bi mogel več nadomestiti. Četrti razlog pa je vezan predvsem na samega Marjana Šarca, saj je bil soočen s preiskavo zaposlovanja njegove “znanke” v Sovi, kjer bi se lahko odkrile izrazito neprijetne podrobnosti za samega premierja.

Vas je potem dejstvo, da ni prišlo do predčasnih volitev, ampak do nastanka nove desnosredinske vlade presenetilo?
Sploh ne. Kdor pozna novejšo slovensko politično zgodovino, ni mogel biti presenečen, če posamezne parlamentarne politične stranke in/ali njihovi poslanci niso bili navdušeni nad idejo predčasnih volitev po samo polovici mandata. Dejstvo, da je to vidno presenetilo LMŠ in še posebej predsednika vlade, pripisujem predvsem politični neizkušenosti in tudi nepoznavanju slovenskega političnega sistema obeh ter zelo slabim svetovalcem, s katerimi se je takratni predsednik vlade obdal.

Kot vemo, je koalicijska vlada med SDS, SMC, NSi in DeSUS pod vodstvom predsednika vlade Janeza Janše prisegla 13. marca 2020,  to je praktično ob uradnem izbruhu epidemije novega koronavirusa. Kakšna je vaša ocena vlade glede na to, da se je morala takoj soočiti z izrednimi razmerami?
Tako kot skoraj vsaka vlada doslej v tridesetletni slovenski politični zgodovini tudi ocena zdajšnje vlade ni in ne more biti samo enoznačna. Vlada se je relativno dobro, sploh glede na slovensko politično realnost in kulturno determiniranost, spopadla z epidemijo, relativno dobro delo je pokazala tudi na nekaterih področjih, kjer dolga leta ni bilo zelo vidnega napredka (naj izpostavim recimo področji infrastrukture in obrambe), se je pa tudi zapletala v nepotrebne spore (STA, evropski delegirani tožilci), ki so predvsem opoziciji in njej naklonjenim medijem dajali možnost konstantne kritike vlade.

Je ob tem mogoče reči, da je bilo s sprejetimi desetimi protikoronskimi svežnji opravljeno veliko delo? Ali v teh svežnjih morda vidite podobno kot opozicija problematično zakonodajo? Opozicija pravi, da jo bo po volitvah razveljavila …
No, tukaj je treba biti nekoliko previden. V desetih protikoronskih svežnjih se je zagotovila pomoč, ki so jo med epidemijo dejansko nujno potrebovali tako gospodarstvo kot tudi določene posebej ranljive skupine prebivalstva. Je vlada koga pozabila, zanemarila? Gotovo se tudi kdo takšen najde (npr. študentje so prejeli manj pomoči, kot so morda pričakovali), vendar so bile s PKP pokrite vse glavne potrebe po državni pomoči. Ima pa opozicija deloma tudi prav, saj je v PKP pot našlo tudi nekaj javnopolitičnih rešitev, ki v te vrste zakonodaji pravzaprav nimajo kaj iskati in bi jih lahko vladajoča koalicija izvedla na ustreznejši način v t. i. področni zakonodaji. Bi pa opoziciji vseeno svetoval, da je previdna pri napovovanju razveljavitev desetih PKP svežnjev in naj bolj jasno pove, kaj točno naj bi bilo razveljavljeno, saj najbrž ne načrtuje razveljavitve recimo pomoči upokojencem ali turističnih bonov, kar bi morali omenjeni nato tudi vračati.

Za nami je tudi slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije. Leva opozicija in dominantni slovenski mediji so skušali na vse mogoče načine sabotirati predsedovanje, a kot kažejo končne ocene tudi z vrha EU, pri tem nekako niso bili uspešni.
Menim, da bi kazalo pri velikih projektih, ki so pomembni za celotno državo, tako za opozicijo kot tudi za koalicijo, v prihodnje stopiti skupaj, saj iskanje kratkoročnih političnih koristi z včasih tudi neopravičeno ali celo zlagano kritiko v tujini ni najbolj posrečen način političnega boja in ne povzroča neprijetnosti samo trenutni oblasti, ampak tudi sami državi in upravnemu aparatu.

Kako bi na drugi strani ocenili levo opozicijo, ki se tudi v času krize ni izkazala z državotvornostjo, saj je že zelo kmalu s pomočjo sebi zvestih medijev skušala zrušiti vlado? In to v času epidemije …
Menim, da je ena od temeljnih nalog opozicije kritika vladajoče oblasti in seveda tudi zrušitev vlade ter prevzem oblasti. S tem ni nič narobe in to je eden temeljev parlamentarnega sistema. Je pa seveda razlika med načini, kako se to počne, koliko daleč se gre in ali je nekje tudi nevidna meja, ki se zaradi koristi lastne države ne sme preiti. Po mojem mnenju je zadnji dve leti opozicija igrala izrazito destruktivno vlogo, bila je najostrejša opozicija v zgodovini slovenske države, kar je sicer njena pravica, bomo pa videli, kako bodo to destruktivnost in ostrino ocenili volivci.

No, pri tem je bilo prav neverjetno, politično povsem nezrelo, samomorilsko, da so skušali vlado, predsednika vlade Janeza Janšo zrušiti s konstruktivno nezaupnico in s Karlom Erjavcem kot kandidatom za mandatarja. Se pravi s popolnoma neverodostojnim človekom, politikom, ki ga še poslanci iz vrst njegove stranke DeSUS niso hoteli podpreti …
Z vidika vloge destruktivne opozicije, ki že po sami definiciji ne sodeluje z vlado in ji tudi ne priznava pravic, ki jih je v prejšnji vladi sama uživala, to sicer ni zelo nenavadno. Res pa je, da je bil poskus konstruktivne nezaupnice precej neposrečen tako z vidika izbire kandidata kot tudi časovne dimenzije. Nastal je vtis, da bi z boljšo koordinacijo znotraj KUL in predvsem boljšo izbiro kandidata poskus morda celo uspel, tako pa se je zdelo, da tako koalicija kot tudi velik del opozicije komaj čakajo, da gre zadeva mimo; recimo del poslancev SMC se je spomnil izstopiti iz poslanske skupine šele tik po glasovanju, ko je bila huda ura že mimo in je bil njihov poslanski mandat na varnem.

Zakaj opoziciji, zbrani v t. i. koaliciji KUL, ni uspelo dobiti kakšnega verodostojnega kandidata za predsednika vlade? Recimo iz gospodarstva ali akademske sfere …
Dvomim, da KUL dejansko ne bi uspelo dobiti boljšega kandidata. Morda pa tudi nekaterim silam v KUL ni bilo veliko do tega, da bi vlada padla in da bi dejansko šli na predčasne volitve ali pa da bi, alternativno, sami prevzeli oblast sredi epidemije, zato se tudi niso pretirano trudili z iskanjem boljšega kandidata.

Se pravi, da se v precejšnji meri strinjate z izjavo vašega profesorskega kolega dr. Igorja Lukšiča, ki jo je izrekel pred dnevi v oddaji Faktor na TV 3, da v politiko zadnje čase vstopajo predvsem taki, ki so brezposelni ali v težkem socialnem položaju?
Strinjam se v smislu, da v politiko vstopajo predvsem kandidati, ki nimajo potrebnih političnih izkušenj in tudi ne političnega znanja, kar je za slovensko državo posebna nesreča, saj taki relativno slabi kandidati dodatno znižujejo zaupanje v institucije slovenske demokracije in zlasti v politične stranke kot ene temeljnih institucij vsake parlamentarne demokracije.

Pojdiva zdaj k aktualnemu političnemu dogajanju. Predsednik republike Borut Pahor je razpisal volitve v državni zbor za 24. april 2022. Hkrati smo priča zahtevam sindikatov javnega sektorja po zvišanju plač. Še nedavno pa so nasprotovali poskusu vladne koalicije, da bi zvišala neto plače s pomočjo zakona o dohodnini. Podobno je temu nasprotovala leva opozicija v državnem zboru. Kako si razlagate to njihovo shizofreno ravnanje?
Si ga pravzaprav ne znam razložiti oz. si ga razlagam predvsem skozi prizmo političnega boja. Sindikati najprej nasprotujejo znižanju davkov in višjim dohodkom za vse, to utemeljijo s skrbjo za zdravje javnih financ, nato pa čez dve sekundi zahtevajo izdatno višje plače samo za svoje člane, glede zdravja javnih financ pa nenadoma nimajo več nobene skrbi. Skrbi me tovrstna politizacija sindikatov (pa tudi nevladnih organizacij); to je sicer področje, ki ga volilna zakonodaja ne ureja in je problem, saj se lahko sindikati (in tudi nevladne organizacije) mirno gredo predvolilno kampanjo, in to z neomejenimi in tudi nenadzorovanimi sredstvi.

Očitno smo tudi letos pred volitvami priča fenomenu t. i. novih obrazov, čeprav vemo, da recimo Robert Golob ni nov politični obraz. Kako bi razložili dejstvo, da je s svojim Gibanjem Svoboda po raziskavah Mediane in Ninamedie že na vrhu priljubljenosti med političnim strankami, čeprav je šele nedavno prevzel neko fantomsko stranko, in da niti programa še nima …
To si razlagam s tem, da je na eni strani nezadovoljstvo volivcev z obstoječimi parlamentarnimi strankami precejšnje, po drugi pa je mogoče v javnomnenjskem raziskovanju postaviti vprašanja tako ali drugače in na ta način dobiti natančno takšne odgovore, ki najbolj ustrezajo tistemu, kar se je pravzaprav nekdo vnaprej odločil, da dejansko želi izmeriti.

V kateri volilni bazen bo posegel Robert Golob? Domnevajo, da v prvi vrsti med stranke koalicije KUL …
Vsekakor. Glede na to, kar je doslej povedal, to pa ni prav veliko, je vsekakor mogoče sklepati, da bo Golob posegel predvsem v bazen koalicije KUL, medtem kot bosta Naša dežela in koalicija Povežimo Slovenijo posegla v desnosredinski bazen, vendar v veliko manjši meri kot gibanje Roberta Goloba na drugi strani političnega spektra.

Kakšne možnosti za preboj pa recimo na drugi strani pripisujete gibanju Povežimo Slovenijo, to je koaliciji petih strank, ki bo nastopila na volitvah s skupno listo?
Pripisujem jim relativno dobre možnosti, kako daleč pa lahko sežejo, pa bo predvsem odvisno od izkoristka omejenih možnosti promocije v medijih, ki se jim bodo ponudile, in terenske kampanje, ki jo bodo morali uporabiti v večji meri kot gibanja, ki imajo močno zaslombo v prevladujočih medijih. Hkrati bi morali znati dobro izkoristiti tudi obstoječi terenski organizaciji Slovenske ljudske stranke, ki je še vedno ena najbolje terensko organiziranih strank, in pa stranke Konkretno.

In še za konec. Si upate napovedati, kdo bo zmagovalec državnozborskih volitev in katere stranke se bodo prebile v Državni zbor Republike Slovenije?
Ta napoved je zelo tvegana, bi si pa upal napovedati, da zmagovalec volitev ne bo gibanje Roberta Goloba, ki ga bolj vidim v vlogi nekdanje Virantove stranke, zmagovalca bomo iskali med najuspešnejšo stranko koalicije KUL in pa Slovensko demokratsko stranko. Če bo res tako, bo to samo dobra novica za Slovenijo, saj instantne stranke, ki se pojavljajo v zadnjem trenutku, nimajo programa ali izkušenih kadrov in potem pod sponzorstvom izbranih medijev zmagujejo na volitvah, niso posebej dobra novica za prihodnji razvoj slovenske demokracije.

Biografija
Dr. Miro Haček je redni profesor za področje politologije na Fakulteti za družbene vede UL in nosilec predmetov politični sistem Republike Slovenije, javna uprava ter regionalna in lokalna samouprava. V obdobju od 2005 do 2007 in od 2013 do 2017 je bil predstojnik Oddelka za politologijo, od 2007 do 2011 predstojnik Katedre za analizo politik in javno upravo, od leta 2015 do 2021 pa predstojnik Centra za preučevanje upravno-političnih procesov in institucij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Od 1999 do 2009 je bil generalni sekretar Slovenskega politološkega društva, od 2009 do 2011 pa predsednik Slovenskega politološkega društva. Od 2012 do 2018 je opravljal funkcijo podpredsednika, od 2018 naprej pa opravlja funkcijo predsednika Central European Political Science Association (CEPSA), kar je najvišji mednarodno položaj, ki jo je doslej zasedal slovenski politolog. Prof. Haček je bil v študijskem letu 2019–2020 Fulbrightov štipendist v ZDA, pred tem pa gostujoči profesor oziroma raziskovalec na University of North Carolina at Chapel Hill (2017–2018), University of Johannesburg (2018), Baptistični univerzi v Hongkongu (2005, 2007, 2009), South Dakota State University v ZDA (2010) in na Univerzi v Cambridgeu (2001). Je avtor večjega števila znanstvenih in strokovnih člankov in prispevkov v slovenskem in tujih jezikih ter znanstvenih monografij.