Dr. Jambrek: Večinski mediji so preoblečeni Đilasov novi razred, to je razred bivše partijske in današnje etatistične politične birokracije!

Dr. Peter Jambrek. (Foto: STA)

“Kot rečeno, korpus petih osrednjih in večinskih medijev v državi – vključno z javno RTV – podpira strateške usmeritve strank tranzicijske levice. S socialno-sistemskega vidika so te usmeritve pogojene z interesi slojev, ki sestavljajo med tridesetletno tranzicijo komaj opazno spreobrnjeni in preoblečeni Đilasov novi razred, to je razred bivše partijske in današnje etatistične politične birokracije,” je o stanju večinskih medijev v Sloveniji, ki so napadli dr. Dimitrija Rupla, zapisal nekdanji predsednik Ustavnega sodišča dr. Peter Jambrek.

Dominantni mediji v večinski lasti gospodarskih in političnih struj tranzicijske levice so zopet aktivirali “zaskrbljena” novinarska združenja iz tujine. Tokrat se je oglasil generalni sekretar Evropske zveze novinarjev (EFJ) Ricardo Gutierrez in je izrazil zaskrbljenost nad odločitvijo slovenske vlade, da nekdanjega zunanjega ministra v levih in desnih vladah Dimitrija Rupla predlaga za predstavnika Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) za svobodo medijev.

Kot ničkolikokrat v mandatu sedanje vlade vsaka malenkost, ki ne ustreza večinskim dominantnim medijem, pokličejo ideološko usmerjene prijatelje iz tujine in začnejo pripovedovati pravljice, da je v Sloveniji ogrožena demokracija, svoboda govora in avtonomija medijev. Glede na hude očitke Guiterreza se je odzval nekdanji  glavni urednik časopisov Tribune (1968- 1969), Problemov (1970-1971) in Nove revije (1984-1987) v totalitaristični Jugoslaviji, Dimitrij Rupel. Žal se je še enkrat pokazalo, da je prav Rupel v Jugoslaviji doživljal vse tisto, kar neodvisni mediji v rokah bivšega režima očitajo sedanji vladi. ” V diktaturah, kot je bila nekoč Jugoslavija (in z njo Slovenija), je sicer mogoče, da oblast preganja novinarje in svobodoljubne avtorje: v Sloveniji se je táko preganjanje osredotočilo na kulturne revije (Perspektive, Nova revija…), ker so bili dnevniki in tedniki tako ali tako pod strogo kontrolo Partije. Za demokracije pa je značilno ravno obratno: mediji in novinarji lahko po mili volji nadzirajo in kritizirajo oblast!,” se je na očitke odzval dolgoletni slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. V bran Ruplu je stopil s svojim pismom dr. Peter Jambrek. Njegovo pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti:

Jambrek: Naklonjenost tranzicijski levici je splošno znana
Kritiki aktualne Vlade Republike Slovenije so med drugim zaskrbljeni zaradi njenih stališč in domnevnih posegov, češ da omejujejo svobodo, avtonomijo, nepristranskost in finančne temelje osrednjih medijskih ustanov v državi. Kritiki menijo, da vlada ne zagotavlja temeljne ustavne in demokratične pravice državljanov in volilcev do svobode izražanja. Postavlja se vprašanje, ali so te skrbi in ti očitki naslovljeni na pravi naslov.

Gre za položaj in usmeritev osrednjih in vodilnih tiskanih in elektronskih medijev, kot so Delo, Dnevnik, Večer, javna Radiotelevizija Slovenija in zasebna POP TV. V navedenih medijih objavljene informacije in komentarji o aktualnih in dolgoročnih političnih dogodkih v državi in v tujini predstavljajo nosilni, odločilni, jedrni in večinski korpus javnih sporočil. Omenjeni mediji in njihova politična sporočila odločilno pogojujejo izvrševanje pravice do svobode izražanja slovenske javnosti v pomenu sprejemanja, zbiranja in širjenja vesti in mnenj. Ustava namreč v 39. členu varuje temeljne demokratične pravice do svobode izražanja misli, govora, javnega nastopanja in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Zanima nas torej vloga osrednjih in dominantnih slovenskih medijev, njihovih urednikov, novinarjev in komentatorjev v omenjenem dvostranskem procesu izražanja in sprejemanja misli, vesti, mnenj ter informacij.

V Republiki Sloveniji je splošno znano, raziskovalno verificirano, v strokovnem tisku objavljeno ter na podlagi konkretnih primerov dokazano dejstvo, da zgoraj našteti osrednji slovenski mediji delujejo dosledno in v celoti skladno z ideološkimi in aktualno političnimi preferencami tranzicijske levice. Za to opcijo, ki ni niti leva niti social-demokratska v izvirnem zgodovinskem pomenu zahodne evropske politične kulture, sta se uveljavila sinonimna naziva “kontinuiteta” in “tranzicijska levica”.

Večinski mediji tranzicijske levice imajo v Sloveniji 90 odstotni monopol na slovenskem medijskem trgu. (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

V organizacijskem pomenu jo sestavljajo politične stranke, ki so v času slovenske demokratične in ustavne osamosvojitve nastale iz t. i. “družbeno-političnih organizacij” bivšega nedemokratičnega režima, konkretno iz Zveze komunistov, Socialistične zveze delovnega ljudstva in Zveze socialistične mladine. Zanje se je kmalu po osamosvojitvi Slovenije, zlasti v tedanji reviji Mladina, uveljavil generični izraz “stranka socialističnega samoupravljanja.”

Kot rečeno, korpus petih osrednjih in večinskih medijev v državi – vključno z javno RTV – podpira strateške usmeritve strank tranzicijske levice. S socialno-sistemskega vidika so te usmeritve pogojene z interesi slojev, ki sestavljajo med tridesetletno tranzicijo komaj opazno spreobrnjeni in preoblečeni Đilasov novi razred, to je razred bivše partijske in današnje etatistične politične birokracije.

Vsi ideološki nasprotniki tranzicijske levice so označeni za razredne sovražnike
Politika, agitacija, ideologija in propaganda današnje slovenske tranzicijske levice in njenih medijev – vseh osrednjih tiskanih in elektronskih medijev v državi – predstavljajo vsebinsko kontinuiteto navodil partije še iz obdobja bivšega nedemokratičnega režima, prevedenih v ohlapnejše, bolj splošne, vendar natančno prepoznavne ideološke klišeje “prvorazrednosti” in “drugorazrednosti” ter ustreznega medijskega rangiranja in selektivnega objavljanja političnih vesti in vrednot.

Težko se je izogniti vtisu, da so cenzuri, zanikanju, diskriminaciji in omalovaževanju izpostavljeni pojavi in vrednote kot:

  • Slovenija kot narodna skupnost,
  • Republika Slovenija kot nacionalna država,
  • proces osamosvojitve Slovenije v času vseljudskega pomladnega gibanja,
  • revolucionarni izvor Socialistične republike Slovenije v okviru SFRJ,
  • množični poboji, zaplembe, podržavljanja, aretacije, kazenska taborišča in drugi represivni ukrepi prevzema oblasti po drugi svetovni vojni,
  • totalitarnost komunizma kot oblike bivšega nedemokratičnega režima,
  • Katoliška cerkev in vera,
  • zasebna lastnina in svobodno podjetništvo na področjih gospodarstva in storitev družbenih dejavnosti,
  • Nato, ZDA, Višegrtrajska skupina vzhodno in srednje evropskih držav,
  • državni monopoli v gospodarstvu in storitvah družbenih dejavnosti itn.

Enako velja za javne osebnosti: “Nenaše” obravnavajo enako kot v času bivšega nedemokratičnega režima kot “razrednega sovražnika” – notranjega in zunanjega, jih žigosajo in jim lepijo etikete “desničarjev”, neliberalnih populistov, avtoritarcev itn.

Prvorazredne” in zato sistematično privilegirane pa so v slovenskih osrednjih – recimo bolj neposredno in natančno povedano – kar partijskih medijih (Delo, Dnevnik, Večer, RTV, POP TV) naslednje teme in usmeritve:

  • javni status družbenih dejavnosti” na področju storitev,
  • podjetja v državni lasti,
  • NOB in partizani med drugo svetovno vojno,
  • simbolna pozitivna vrednostna kontinuiteta osebnosti, zgodovinskega spomina, spomenikov, nazivov, dogodkov, stanj in okoliščin iz obdobja NOV,
  • povojni prevzem oblasti,
  • diktator Josip Broz Tita in sistemski pomen izvorov, nastanka in delovanja bivšega nedemokratičnega režima Jugoslavije 1940 – 1990,
  • prvorazrednost vsega državnega in javnega ter drugorazrednost vsega privatnega, tržnega, konkurenčnega,
  • aktivni sporočilni in propagandni angažma vseh osrednjih medijev v predvolilnih procesih na strani ene same politične opcije – tranzicijske levice, ne glede na to, ali je slednja na oblasti ali v opoziciji.

“Naše” javne osebnosti osrednji mediji slovenske tranzicijske levice promovirajo, hvalijo, se jim prilizujejo, jih povzdigujejo in jim lepijo slavospevne nalepke – tako živim kot že pokojnim.

Osrednji in dominantni mediji so izrazito, poudarjeno in razpoznavno pristranski v korist slovenske tranzicijske levice. Popolna neuravnoteženost medijskega prostora pomeni korenit in sitemski poseg v ustavne pravice do svobode izražanja najmanj polovice slovenskega volilnega telesa. Po drugi strani pomeni taka omejitev pravice do svobode iztražanja odločilni privilegij in vsestransko prednost tranzicijske levice v vseh demokratičnih procesih v državi.

Slovenski dominantni mediji so v rokah tranzicijske levice. (Foto: STA/Facebook)

Večinski slovenski mediji delujejo v politični podrejenosti tranzicijske levice
Zato so razumljivi njeni pozivi za celovito ohranitev zatečenega privilegija medijskega monopola. To velja za vse pozive in izklicevanja zahtev za medijsko “samostojnost” (beri: odvisnost), “avtonomijo” (beri: politično podrejenost), “nepristranskost” (beri: pristranskotst), “strokovnost” (beri: propagandno in ideološko enoumje), finančne vire (beri: ohranitve proračunskega monopola levo uslužne RTV in drugih “osrednjih” medijev) in za s predpisi varovane statuse današnjih slovenskih osrednjih – dejansko partijskih glasil.

Slovenski dominantni tiskani in elektronski mediji vse od nastopa aktualne Vlade RS promovirajo lastni položaj osrednjega ideološkega aparata vladajočih birokratskih slojev in njihovih strank tranzicijske levice. Vzdrževanje njihovega statusa quo bi pomenilo nadaljevanje njihove podrejenosti eni sami politični opciji, njihovo ustrezno pristranost, odvisnost, nesamostojnost, nestrokovnost in sporno profesionalno etičnost.

Vsaka sprememba zatečenega statusa slovenskih medijev v smeri njihove politične, vrednostne in ideološke pluralnosti bi pomenila dobrodošel odmik od sedanjih sistematičnih, množičnih in hudih kršitev temeljnih, sicer z ustavnimi in evropskimi normami varovanih demokratičnih pravic do svobode izražanja in sprejemanja vesti.

Novinarji RTV Slovenija grozijo vsem tistim, ki se pišejo v Sloveniji Janša, s smrtjo. (Foto: Twitter)

Ob koncu hladne vojne so bile politične spremembe v Srednji Evropi v resnici “žametne”. Zaradi večinoma demokratičnega, humanističnega, kulturnega značaja vlad in strank, ki so v začetku nadomestile komuniste, so mnoge strukture starega režima ostale nedotaknjene, v toku let pa so se reproducirale in krepile. To velja tudi za področje medijev, ki so ohranili stare navade in kritizirali, celo blatili nove demokratične ustanove, češ da so nedemokratične.

Novinarki RTV Slovenija Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl v protestu za “našo” RTV Slovenija. (Foto: Twitter)

Tej retoriki so – seveda ne brez izvoznih spodbud oz. posredovanja domačih “varuhov demokracije” – v bistvu varuhov pridobitev socializma – nasedli mnogi mediji na Zahodu. Na Blejskem strateškem forumu (31. avgusta 2020) smo slišali izpovedi srednjeevropskih voditeljev, da so nenehno izpostavljeni lažnim informacijam v svojih in celo zahodnih medijih.

Potemtakem ne gre za slovensko posebnost, ampak za splošni problem.

Luka Perš