Dr. Jože Pirjevec na predstavitvi svoje knjige zakuhal škandal: “Ljudje, ki kritizirajo partizane, niso državotvorni. Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije”

Jože Pirjevec (Foto: STA)

“Ljudje, ki kritizirajo partizane, niso državotvorni,” je eno izmed sporočil, ki ga je mogoče s strani zgodovinarja in politika akad. profesorja dr. Jožeta Pirjevca slišati tekom propagandne turneje za promocijo knjige z naslovom Partizani. Ker je splošno znano, da so mainstream mediji zvesti partizanski diskurzivni koaliciji, zgodovinar dr. Jože Dežman opozarja, da se vsa ta sporočila objavlja brez vsakršne kritične distance. 

“Skrbi nas njegova identifikacija s stalinističnim terorjem. Jože Pirjevec namreč sam pravi, da bi bil lahko bratomorni morilec. V Partizanih je za dr. Lamberta Ehrlicha zapisal, da je bil “edini kvizling v Evropi”. Edini kvizling v Evropi? Nobene razumne podlage ni za tako trditev,” poudarja Dežman in dodaja, da gre za povsem izmišljeno trditev in podlo podtikanje. Vendar pa gre po besedah Dežmana Pirjevec še dlje. Na eni izmed predstavitev knjige je namreč dejal: “Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …”. Pirjevec torej ne samo upravičuje partizanske vojne zločine, ampak jih je sposoben celo ponoviti.”

Partizani pa ne predstavljajo le spričevala Pirjevčeve genocidne nastrojenosti proti nasprotnikom komunizma, je prepričan Dežman. “Pirjevec z nekakšno naslado navaja najbolj sočne opise, kako ljudje mrcvarijo drug drugega. Pri tem se ne ubada s tem, da je naprimer Jože Javoršek skrajno sporen vir za take navedbe. Toda obenem je vidno, da Pirjevca niti partizansko trpljenje ne zanima kaj dosti. Med vrhunce Pirjevčeve cinične brezčutnosti sodi povzemanje interpretacije švicarskega kirurga in kasneje psihiatra Paula Parina (navaja njegove spomine, ne pa strokovnega članka iz leta 1947, njegove refleksije o odhodu iz Jugoslavije prek Trsta …),” poudarja Dežman in dodaja, da Pirjevec poskuša bralcem pod to krinko podtakniti, da v Sloveniji ni bilo jugoslovanskih travmatskih motenj, t. i. “jurišnikov”.

Jože Dežman (Foto: STA)

“Psihiater Parin meni, če rečemo po domače, da so slovenski partizani več seksali, drugod po Jugoslaviji pa naj bi zbolevali kot “jurišniki” zaradi komunistično ukazane pretirane spolne abstinence. Ta teza nikakor ne zdrži kritične presoje,” navaja Dežman in dodaja, da jo je zavrnil že Hugo Klajn, srbski Jud, bolj pomemben freudovec kot Parin. “Toda Klajna žal Pirjevec ne pozna.”

Glede spolnosti so imeli slovenski partizani podobne težave kot na jugoslovanskem jugu. Kar je bilo dosegljivo nekaterim, je bilo drugim prepovedano. Po besedah Dežmana so bili primeri partizanske bolezni tudi v Sloveniji, ampak se teh ne da pojasniti s pomočjo freudovskih metod. “Partizanski “jurišniki” so drseli v travmatske krize iz različnih vzrokov. Tako zaradi prestanega trpljenja kot zaradi tega, ker so ubijali neoborožene soljudi. To bi Pirjevec vedel, če bi poznal vsaj kako sodobnejše delo o vojnih travmah,” je prepričan Dežman. “Tako v zapisu v Časniku kot v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče 21. junija letos sem dokazal, da Pirjevec ne pozna ne osnovne literature ne virov o slovenskem partizanskem gibanju oziroma partizanskega gibanja v njegovi zapletenosti niti ne razume (pa tudi za druge jugoslovanske republike ne kaže nič bolje). Zato je tudi o tem potrebna razprava tako v SAZU kot v drugih segmentih strokovne in druge javnostih.”

Foto: STA

Gre za strokovno, etično, moralno in ideološko skrajno problematičen produkt
Dežman v kolumni v Časniku kritično poudarja, da Pirjevec do sedaj ni bil zmožen odziva na kritične pripombe. “Prav tako je manj verjetno, da bi slovenski žurnalisti, prežeti z duhom partizanske diskurzne koalicije, zmogli dojeti, da gre pri Partizanih za strokovno, etično, moralno in ideološko skrajno problematičen produkt. Toda strokovni kolegi, ki knjigo berejo, obupujejo nad njo. Eden ugotavlja, da gre za “jezikovno nemarno, podatkovno površno in ideološko preparirano delo”.”

Dežman je prepričan, da bi bilo še kako umestno, da se SAZU odloči za preverjanje, ali ima morebiti v svojih vrstah člana, ki v javnosti zagovarja stalinistične zločine in bi jih ponovil, ki se ideološko-partijsko opredeljuje, ki ima v svojih Partizanih množico faktografskih napak, ni sposoben dialoga itd. “Skratka, opazujmo, kako daleč gre lahko SAZU pri toleriranju Pirjevčevega početja, ki je daleč pod etičnim minimumom, kot ga je opredelil dr. Jože Trontelj, nekdanji predsednik SAZU.”

Nina Žoher