Dr. Zver: “Če ne bi bilo izrazite podpore dominantnih medijev in stricev iz ozadja, bi se ta zgradba že zdavnaj sesula sama vase!”

Foto: STA

S politologom, podpredsednikom Slovenske demokratske stranke in z evropskim poslancem Milanom Zverom smo se pogovarjali o živahnem in napetem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu. Po njegovem je izvirna težava Šarčeve vlade ta, da od vsega začetka trpi zaradi prenizke legitimnosti, saj so jo sestavile stranke, ki so bile poražene na zadnjih parlamentarnih volitvah. Hkrati poudarja, da bi kakršna koli nova vladna kompozicija v danem razmerju sil v parlamentu težko zdržala do rednih volitev. Ob tem pravi: “Bolje je iti na volitve, morda pa prinesejo kakšno dobitno kombinacijo v smislu stabilnejše, razvojne in mednarodno prodornejše vlade. Sedanja je samo porabniška.

Gospod Zver, naj začneva z domačimi zadevami. Kako so iz Bruslja ali Strasbourga videti prepiri, ki so se dogajali lani znotraj slovenske leve vladajoče koalicije in s tem povezano sodelovanje z ekstremistično Levico, ki je enkrat del vlade, drugič ni, hkrati pa skuša pridobiti čim več medijske pozornosti zase …
Znano je, da ugled Slovenije v Evropski uniji že nekaj let kopni. Slovenija niti v EU ne izrablja vseh priložnosti, ki so ji dane, zato je njen vpliv pa tudi ugled skromen. Svoj položaj mora čim prej izboljšati, saj nas že prihodnje leto čaka predsedovanje. Tedaj moramo biti vsebinsko, kadrovsko in organizacijsko dobro pripravljeni. Le upam lahko, da priprave na predsedovanje potekajo nemoteno.

Evropski poslanec dr. Milan Zver.

Notranjepolitična telovadba, ki jo izvajata vladajoča koalicija in Levica, zunanjega sveta ne zanima preveč. Položaj je tak, da so neokomunisti v Levici realno najmočnejša stranka na levem polu in spretno izrabljajo šibek položaj vlade. Toda nepisano pravilo v zrelih demokracijah je, da se z ekstremisti ne deli oblasti. Enako je v evropskem parlamentu. Pri nas pa Levica omogoča vlado, čeprav formalno ne želi biti njen del.

Državni zbor je 19. decembra s 44 glasovi za in 43 proti za novo ministrico, pristojno za razvoj, strateške projekte in kohezijo, imenoval Angeliko Mlinar. Kljub drugačnim napovedim in medsebojnim grožnjam so za Mlinarjevo glasovali poslanci koalicije z izjemo enega poslanca DeSUS, podprla sta jo tudi poslanca narodnosti. A odločilno je bilo, da je bila izvoljena s pomočjo enega vzdržanega glasu SNS in odsotnega Jelinčiča. Verjetno to ni prav dobra popotnica za nadaljnje delo vlade.
Verjetno res ne. V EU je kar nekaj manjšinskih vlad, v Španiji je na oblast prišel skrajni Podemos. Politična kriza v EU je že tu. Vlade so neučinkovite, s svojimi javnimi storitvami ne zmorejo zadovoljiti pričakovanj ljudi, zaupanje ljudi v institucije in demokracijo postopoma upada. Kaj nastane na pogorišču demokracije, smo že videli v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Evropa potrebuje močne in učinkovite vlade v državah članicah, ne le močnega Bruslja.

No, kar se omenjenega glasovanja tiče, ima vsak zakaj svoj zato! Nič presenetljivega, stokrat videno in premleto. Mislim zlasti na Jelinčiča.

Kako pa gledate na izvolitev Mlinarjeve za slovensko ministrico? Februarja 2014 je bila kot prva na listi avstrijske stranke NEOS izvoljena v evropski parlament, kjer je postala članica Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo. Na zadnjih evropskih volitvah pa je neuspešno kandidirala za evropsko poslanko v Sloveniji pri Stranki Alenke Bratušek …
Mlinarjevo poznam, saj sva nekaj let sedela v evropskem parlamentu. Tudi pred omenjenim glasovanjem me je poklicala, ne zaradi podpore, ki je tako ali tako ni pričakovala, ampak je izrazila željo, da naši stranki neposredno pojasni nekatere stvari. Do sestanka še ni prišlo, sem ji pa dejal, da so ji naložili najtežji resor: če ne bo takojšnjih rezultatov, bo imelo to hude posledice za Slovenijo. Lahko se zgodi, da se bo kmalu soočila z različnimi blokadami, lobističnimi pritiski in bo v svoji nemoči odstopila, Slovenija pa bo izgubila čas. Znano je, da nam na tem področju že teče voda v grlo.

Lahko se zgodi, da se bo Angelika Mlinar kmalu soočila z različnimi blokadami, lobističnimi pritiski in bo v svoji nemoči odstopila, Slovenija pa bo izgubila čas. (Foto: STA)

Da ne bo pomote, ni problem, če prihaja na to mesto Slovenka iz sosednje države. Problem je, ker izgubljamo čas in vstopamo v novo negotovost, saj ne vemo, ali bo kos tej nalogi.

Ostaniva še v Sloveniji. Kako ocenjujete Marjana Šarca kot predsednika vlade? Podpredsednik DZ RS in vaš strankarski kolega Jože Tanko je v intervjuju za prejšnjo številko Demokracije ocenil, da se predsednik vlade še kar naprej vede kot “stand up” komik. “Tako deluje tudi vlada, zato resnih premikov ne more biti.” Poleg tega Slovenija redno izgublja tožbe na Sodišču EU. Se strinjate z njim?
Ja, Jože Tanko ima prav. Premier se v humorju počuti bolj suverenega kot v politiki. Izvirna težava te vlade je, da od vsega začetka trpi zaradi prenizke legitimnosti, saj so jo sestavile stranke, ki so bile poražene na zadnjih parlamentarnih volitvah. Če ne bi bilo izrazite podpore dominantnih medijev in stricev iz ozadja, bi se ta zgradba že zdavnaj sesula sama vase. Nekaj časa bo infuzija še delovala, trajno pa tega bolnika nima smisla ohranjati pri življenju. Ne potrebujemo premierja, ki hodi na veselice in tam govori. Slovenija potrebuje menedžerja, ki bo usklajeval politike in jih spodbujal k razvoju.

Foto: STA

Šarčeva vlada je v večjem delu reciklaža prejšnje. Je šibka, zato toliko bolj nestrpna do opozicije. Redno zavrača vse predloge opozicije, nekatere celo z izgovorom, da so prišli s strani neprimernega predlagatelja. Kje so časi partnerstva za razvoj, ki ga poznamo iz prve Janševe vlade?

Ja, od tedaj je že dobro desetletje …
Drži. Ob tem je težko sprejeti dejstvo, da se bančni kriminal kljub ugotovitvam Logarjeve preiskovalne komisije še vedno ne preganja. Še več, tožilstvo je zavrglo ovadbo zoper bančnike. Vlada ljudstvu ponuja različne bombončke, kot je npr. dvig minimalne plače. A prav zaradi tega ukrepa so se podražile nekatere javne storitve. Katastrofalen je tudi proračun, ki je sicer po obsegu rekorden, a ni razvojno usmerjen. Nepremišljeni so tudi posegi v pokojninski sistem, ki rušijo razmerja med upokojenci, pokojnino pa vse bolj približujejo socialnemu transferju. Da o različnih aferah, povezanih z zaposlitvijo “lepe N. H.” v Sovi raje niti ne govorim.

Vladna koalicija se požvižga tudi na pravno državo in ne spoštuje odločb ustavnega sodišča. Tak primer je zgodba okoli zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer se je bíla ideološka bitka na plečih nič krivih otrok. Vlada tudi ni zmožna ustrezno zavarovati slovenske meje. In ne nazadnje, ena od posledic vsega tega je tudi ta, da Slovenija redno izgublja tožbe na evropskem sodišču, kot ste sami ugotovili.

Mnogi ob tem že dalj časa ugibajo, ali bo Šarčeva razmajana vlada predčasno padla, ali se bo morda oblikovala nova, bolj desnosredinska vlada ali pa bo znova prišlo do predčasnih volitev tik pred rednimi državnozborskimi. Kateri scenarij se vam zdi verjetnejši?
Pozabili ste na še eno alternativo: na levici se lahko oblikuje še ena, še bolj leva vladna koalicija z Levico, ki deloma, latentno, funkcionira že sedaj. Toda kakršna koli nova vladna kompozicija bi v danem razmerju sil v parlamentu težko zdržala do rednih volitev. Še najmanj desna. Tudi če bi se pokazala možnost in bi oblikovali desnosredinsko vlado, bi imela ta velike težave in zgodba bi se klavrno končala. Imamo izkušnje.

Bolje je iti na volitve, morda pa prinesejo kakšno dobitno kombinacijo v smislu stabilnejše, razvojne in mednarodno prodornejše vlade. Sedanja je samo porabniška.

V prvi Janševi vladi ste bili minister za šolstvo in šport. Tudi sedaj ste prevzeli ta položaj v Strokovnem svetu SDS. Kako ocenjujete delo ministra za izobraževanje, znanost in šport Jerneja Pikala, ki krije hrbet tudi svojemu državnem sekretarju Jerneju Štromajerju, ki se je za božič “proslavil” s povsem neprimernim voščilom na Twitterju?
Igor Lukšič
in Jernej Pikalo sta močno znižala standarde delovanja šolskega ministrstva. Lukšič je prvi dan, ko je od mene prevzel ministrstvo, po hodnikih izobesil plakate z dvignjeno pestjo in pripadajočimi revolucionarnimi simboli. S tem je dal vedeti, da je prišla sprememba, retrogradna seveda. Pikalo je iz istega gnezda. Oba sta skrbela za to, da se šolski prostor ne pluralizira in da se učni načrti in vse, kar iz njih izhaja, ne posodabljajo ustrezno. Pikalo brez sramu krši ustavo. Glede Štromajerjevega voščila pa: to, kar je tvitnil, ni nič nenavadnega, saj je to njihova matrika, miselni in vedenjski vzorec.

Vi ste na splošno zadnja leta precej kritični do uradne slovenske zunanje politike, ki se, čeprav smo članica Evropske unije in Severnoatlantskega zavezništva, zveze NATO torej, pod levimi vladami pogosto vede, kot da bi bili še vedno “neuvrščeni” kot v času socialistične Jugoslavije ali člani že zdavnaj propadlega Varšavskega pakta. Samo spomnimo se pogostih romanj naših vladnih predstavnikov v Moskvo …
Zunanja politika zadnjih dveh levih vlad je pogosto nezakonita in celo protiustavna. Formalno bi morala biti prozahodna, trudijo se kazati podobo neuvrščenosti, kot pravite, dejansko pa je proruska. Nekdanji zunanji minister je celo izrazil pripravljenost mediacije med Moskvo in Brusljem, kot da bi bila Slovenija neka tretja država.

Ali se vam ne zdi, da je podoben refleks tudi v Evropski uniji, ko gre za odnose med ZDA in Iranom …
Da. V primeru Irana je refleks enak tudi pri Visoki službi EU za zunanjo in varnostno politiko, ki jo vodi novi podpredsednik Evropske komisije Španec Josep Borrell. EU postavlja v vlogo posrednika in na pogovore je povabil iranskega zunanjega ministra. Ne vem, zakaj se potemtakem ni dobil še z ameriškim. No, ne glede na to: EU je partnerica ZDA, imamo vzpostavljeno evro-atlanstko zavezništvo in EU bi morala reagirati v skladu s temi dejstvi. Poleg tega visoki uradniki EU govorijo, da je bila likvidacija generala Sulejmanija napaka, da evropsko gospodarstvo nujno potrebuje Iran. In dalje: če bi se pridružili predlaganim sankcijam, bi naš gospodarski prostor v regiji zasedli Kitajska in Rusija ipd. Skratka, branijo Iran kot v času Mogherinijeve.

Naša pozicija bi morala biti jasna: smo na strani demokracije, svobode, enakosti in nikakor ne na strani tistih, ki organizirajo mednarodni terorizem. Iranski režim je predmoderen, teokratičen, ki v temelju prezira našo zahodno kulturo. Seveda pa te napake zunanje in varnostne službe ne opravičujejo napak slovenske zunanje politike.

Nedvomno iranski teokratski režim že desetletja destabilizira Bližnji vzhod, pravzaprav vse od takrat, ko je leta 1979 prišel na oblast ajatola Homeini …
Že leta opozarjam na nevarnost iranskega režima za varnost v regiji. Sem v stiku z opozicijskim uporniškim gibanjem, ki ima sedež v Parizu in ga vodi gospa Maryam Rajavi. Iranski demokrati se upirajo režimu, ki drastično krši človekove pravice, ubija in zapira protestnike. Poleg tega je ta režim razvil balistične rakete, ki lahko dosežejo Izrael in Evropo. Kršili so jedrski sporazum in nadaljevali z izdelavo jedrske bombe. Velesile pa so hkrati Iranu deblokirane desetine milijard dolarjev, jim omogočile, da spet lahko svobodno prodajajo nafto in pri tem celo nadzirajo Hormuško ožino. Precej odgovornosti za to nosita Kitajska in Rusija pa tudi EU.

Toda dovolite mi, da poudarim naslednje. Iranski narod ima izjemno zgodovino, zato si zasluži izjemno mesto in ugled v mednarodni skupnosti, a ne na način, da vladajoča garnitura prezira svobodo in demokracijo ter podpira terorizem.

Ali je jedrski sporazum že mrtva črka na papirju?
ZDA so odstopile od sporazuma, ker se ga Iran ni držal in ker je bil preveč ozek oziroma nedefiniran. Hočejo novega. Tudi Iran se mu odpoveduje. EU pa še kar vztraja, da bi moral še naprej veljati. Menim, da bi se glede tega morali povezati z ZDA in na novo definirati odnose z iranskim režimom.

Je to povezano tudi s tem, da so Iranci pred leti uspešno prali denar, verjetno za teroristične potrebe, v takrat še popolnoma slovenski državni banki? V NLB …
Samo domnevamo lahko, zakaj se je slovenskim sodiščem z oprostilno sodbo v tem klasičnem kriminalnem primeru tako mudilo. To, kar se je zgodilo, je nezaslišano. Tudi dejstvo, da so dominantni mediji tako pristransko poročali o konfliktu med državama. Je to naključno? Zadeve se bodo morale razčistiti, v EU že preganjajo banksterje, ki so bili vpleteni v pranje iranskega denarja.

Ste tudi zato v SDS v izjavi za javnost ostro obsodili nerazumno podporo levih političnih sil iranskemu režimu in izrazili podporo ZDA ter terjali poročilo vlade o preiskavi milijardnega pranja denarja za Iran prek državne NLB v času vlade Socialnih demokratov?
Da. Zanimivo, da je ta izjava ostala razmeroma osamljena v slovenskem političnem in medijskem prostoru. Resnično se postavlja vprašanje, kakšen učinek ima oprani iranski denar na slovensko politično in medijsko sceno. Vedeti moramo, da je Iran zlasti v arabskih državah s svojimi proksiji (podizvajalci, op. a.) izjemno močan dejavnik. Ima pa tudi močno vohunsko mrežo povsod, vključno v EU. Je financer in organizator terorizma. Vse to so bili razlogi za ameriško potezo.

Kaj pa morebiten umik ameriških čet iz Iraka?
Ideja ni dobra. Iraški parlament je sprejel tako resolucijo s šiitsko večino brez sodelovanja sunitov in kurdske manjšine. Vendar ta resolucija ni zavezujoča. Dobro pa kaže, kdo je kdo v Iraku.

To, naj bi se Američani umikali, je izjemno slaba stvar, ki bo še povečala vlogo Irana v regiji. Pa seveda Rusije in Turčije. Sledila bo nova destabilizacija razmer, kar bo še slabše za Izrael, Evropo in ZDA.

V zvezi s tem je doma aktualno vprašanje, ali nismo prehitro umaknili slovenskih vojakov iz Iraka?
Ja, seveda smo oziroma so jih. Nekdo si je hotel s t. i. reševanjem vojakov nabrati politične točke, a se je pri tem uštel. Minister Erjavec ni zaznal ali ni hotel zaznati sporočila Trumpove izjave, da se stvari umirjajo. Ugled Slovenije v Natu je zaradi umika nedvomno padel. Popolnoma po nepotrebnem glede na to, da bomo kmalu tja poslali novo misijo.

V začetku decembra je začela delovati nova Evropska komisija pod vodstvom Nemke Ursule von der Leyen. Njeni glavni prioriteti sta digitalizacija in boj proti podnebnim spremembam, t. i. digitalna in zelena tranzicija. Sta to pravi prioriteti?
Sta pomembni, vendar ne najpomembnejši prioriteti. Dve najpomembnejši bi morali biti varnost EU in ustvarjanje novih delovnih mest, ali če hočete, zaščita in razvoj evropske industrije. Prav naša politična družina je v politični kampanji veliko poudarjala varnost. Bili smo praktično edina relevantna politična sila, ki je Evropejcem zagotavljala varnost tudi v smislu vse večjega pritiska nezakonitih migracij. Kasneje so te prioritete spremenili. To ni dobro, take stvari slabo vplivajo na stanje demokracije v Evropi.

Po besedah slovenskega komisarja za krizno upravljanje Janeza Lenarčiča bo usmeritev nove komisije še bolj radikalno globalistična, kot je bila usmeritev Junckerjeve. Lenarčič je tudi dejal, da se bo Evropska komisija po novem osredotočila na Afriko. Obstaja bojazen, da bo skušala “pomladiti” staro celino z množičnim uvozom migrantov iz Afrike. Je ta bojazen upravičena?
Je, čeprav Lenarčič tega ne govori, a nekatera sublimirana sporočila njegovih intervjujev bi lahko zvenela tako. Evropa mora svoje demografske probleme reševati sama z večjo rodnostjo, ne pa z uvozom ljudi, ki že sedaj povsod predstavljajo velik proračunski problem. Integracija ni uspela, imigranti nočejo delati in živijo na plečih davkoplačevalcev. Ne vem točno, kaj je Lenarčič z radikalnim globalizmom mislil, vendar bi se moral zavedati, da mora EU okrepiti svoj vpliv v globalnem merilu. Danes je velika plačnica oziroma donatorka, vpliva v svetu pa nima praktično nobenega.

Točno to sem vas hotel vprašati za konjec tega pogovora. Zadnja leta smo priča tekmi ZDA in Kitajske za politično, gospodarsko, tehnološko in vojaško prevlado v svetu. Kje v tem spopadu za prvenstvo v svetu vidite Evropsko unijo in s tem tudi Slovenijo? “Evropa se mora naučiti jezika moči,” je še pred nastopom funkcije predsednice Evropske komisije dejala Ursula von der Leyen. Po njenih besedah “mehka moč” ni več dovolj v današnjem svetu. Ima prav?
Predsednica ima seveda glede tega prav. Jasno je, da le s t. i. mehko močjo v robustnih mednarodnih razmerjih ne moremo doseči ničesar. A da se bo kaj takega zgodilo, mora imeti ljudi, ki bodo znali koncipirati in izvajati ustrezno politiko. Nedvomno se bo pri tem naslonila na t. i. nemški stroj, če se lahko tako izrazim. Nemčija nosi največje breme in tudi odgovornost za to, kar se dogaja v EU. Brez Nemčije se v EU praktično nič ne zgodi. Zagotovo je najtrdnejši steber povezave.

To je za predsednico komisije, Nemko Ursulo von den Layen, dobra okoliščina in jo bo nedvomno izkoristila.

Demokracija