Dvojna igra Golobove vlade

Ministrica za zunanje zadeve Tanjo Fajon in predsednik vlade Robertom Golobom se tiho obračata proti Moskvi (Foto: STA)

Lanska agresivna invazija ruske vojske v Ukrajino po osmih letih bojev v Donbasu je sprožila silovit odziv svetovnih velesil in tudi Evrope. Izkazalo se je namreč, da je mednarodna politika podcenjevala Putinove prave namere in ga v preteklosti obravnavala preveč v rokavicah, podobno kot je Zahod v tridesetih letih prejšnjega stoletja skušal “mehčati” Adolfa Hitlerja – a je dosegel prav nasprotno.

Ali je Putinov vdor v Ukrajino streznil Evropo? Delno lahko na to vprašanje odgovorimo pritrdilno. Vendar obstaja tudi velika težava: po eni strani imajo Rusi prav, ko govorijo o dekadentnem Zahodu in pohodu novih ideologij, ki posegajo v samo jedro družine, kar je tudi uvod v novi postmoderni totalitarizem, vendar pa je Putinov režim v formalno demokratični Ruski federaciji zelo trd in avtokratski. O tem je obširno govoril nekdanji šahovski prvak in ruski opozicijski politik Gari Kasparov v knjigi “Zima prihaja”, ki je izšla že pred 24. februarjem 2022. V knjigi omenja, kako je Zahod dejansko ves čas podcenjeval totalitarno naravo Vladimirja Putina, ki obuja sovjetskega “rdečega zmaja”, seveda s to razliko, da njegov režim praktično nima nobene posebne vsebine, deluje pa – vsaj na prvi pogled – kot nekakšen varuh tradicionalnih vrednot, kar je dejansko zelo nevarno za Evropo. Poglejmo zakaj.

Skrajni desničarji in levičarji podpirajo Putina

V zadnjih letih, zlasti od velikega migrantskega vala (2015) dalje, se je zdelo, da Sorosov kapital s podporo širjenja kulturnega marksizma (LGBT, teorija spola in t. i. antirasistični prebujenci ter vsesplošni progresivizem, ki ga podpirajo prostozidarji) krepko obvladuje Evropo, od padca Donalda Trumpa pa tudi ZDA. In verjetno je v tem precej resnice. Ruska federacija se je v tej zgodbi branila pred temi vplivi in je ostro obračunavala s temi krogi pa tudi preprečevala, da bi imeli kakršnokoli vlogo v ruski družbi, v kateri se je okrepila tudi vloga Ruske pravoslavne cerkve, ki jo od leta 2009 vodi patriarh Kiril, velik podpornik Putinove politike. To je samo še en argument, da evropska (in tudi slovenska) dogmatična levica nikakor ni navdušena nad Putinom, čeprav po drugi strani občuduje njegov avtoritarni slog vladanja. Na drugi strani pa so se nad Putinovo Rusijo navdušili številni razočarani evropski konservativci, ki so kritični do globalizma, novega svetovnega reda in Sorosove agende. Ni skrivnost, da je dejansko skrajno desne nasprotnike Evropske unije že pred tem financirala Rusija, hkrati s tem pa so se nalezli tudi sindroma prisiljenega disidentstva – kar v praksi pomeni, da vse poročanje o vojni v Ukrajini prikazujejo kot lažnega, kot nekakšno zaroto dekadentnega Zahoda in globalistov proti Putinovi Rusiji, ki naj bi v resnici branila krščanske vrednote, tradicijo in s tem tudi podaljševala življenje zahodni civilizaciji. Za zdaj so na strani Rusije predvsem privrženci zunajparlamentarnih strank (Resni.ca, Domovinska liga, itd.) in t. i. katoliški tradicionalisti pa tudi nekateri levičarji, ki se hočejo bojevati proti “ukrajinskim nacistom”, čeprav je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski v resnici Jud. Morda je ravno to razlog, zakaj ga skrajna desnica v Evropi tako sovraži in hkrati poveličuje ruskega avtokrata, ki je že pravcati “homo sovieticus”.

Kučanovi kvazimirovniški posegi

Na drugi strani pa se skušajo Rusiji in njeni politiki približevati tudi nekdanji predsednik republike Milan Kučan skupaj z Danilom Türkom in s četico levičarskih intelektualcev, ki so v svoji izjavi obudili duha leta 1991 objavljene Deklaracije za mir. In kdor bere vse te izjave, mora biti pozoren, da ga ne zavede prvi vtis, ki sicer izraža dobre namene (za mir v Ukrajini, nekdanji Jugoslaviji), ob tem pa preskoči bistvene probleme in ponudi neke vrste “danajski dar”, ki v resnici spodkopava mirovna prizadevanja. Že iz zgodovine dvajsetega stoletja vemo, da so nekatere države na zahodu Evrope v strahu pred Hitlerjevo okupacijo razglasile nevtralnost, kar pa jim ni nič pomagalo, saj jih je nacistična Nemčija vseeno okupirala. Tako je tudi Deklaracija za mir, ki se je pojavila že kmalu po plebiscitu, ko je bilo že jasno, da gre Slovenija svojo pot in da bo potrebovala vojaško silo za obrambo plebiscitne odločitve, dejansko povzemala prave namere ne samo tedanje opozicije (SDP, ZSMS-LS oz. LDS), ampak tudi predsednika predsedstva in večine članov predsedstva (častna izjema je bil Ivan Oman). Znano je, da je po sramotni vlogi Kučana pri razoroževanju TO maja 1990 sledil tajen projekt Manevrske strukture narodne zaščite, ki je v najbolj kritičnem vmesnem času (poleti 1990 je prišlo do prvih oboroženih akcij Srbov na Hrvaškem ob tihi podpori JLA) vzpostavila slovensko oboroženo silo. Konec septembra 1990 je z ustavnimi spremembami MSNZ postala sestavni del obstoječe TO, a tudi po tistem je Kučan izražal precejšnje zadržke do slovenske oborožene sile, zato je prvi postroj v Kočevski Reki tik pred plebiscitom kot uradni predstavnik obiskal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle, dogodek pa je potekal brez Kučanove navzočnosti. Tudi na vaji Premik ’91 je pripadnike TO v imenu predsedstva nagovoril član Ivan Oman in ne Milan Kučan, ki je raje iskal priložnost, da bi se Slovenija odpovedala plebiscitni odločitvi. K sreči namera ni uspela, vseeno pa so nekatera dejanja skrajnih levičarjev pustila grenak priokus, ker se tudi kasneje rovarjenje proti samostojni Sloveniji ni nehalo, z nasilno ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve pa je doseglo vrh.

Foto: STA

Je spet “ustrelil kozla”?

Seveda zadnje Kučanovo pismo, češ naj ustavijo vojno v Ukrajini, odseva Kučanove prve izjave po začetku lanskega napada na Ukrajino, saj so bile te izjave “vsegliharske”, češ da sta za prepir vedno potrebna dva. Je pa pismo spodbudilo kritike tudi v tranzicijski levici; celo premier Robert Golob se je obregnil ob  Kučana, češ da je spet ustrelil kozla. “Žal ne pričakujemo mirovniških pobud s strani agresorja, zato verjamemo, da bo prišlo do eskalacije vojne. Slovenija bo pomagala Ukrajini, da bo to eskalacijo preživela s čim manj žrtvami,” je ob robu obiska španskega premierja v Sloveniji dejal njegov slovenski kolega Golob in dodal, “da je mogoče ravno zdaj pravi trenutek za to”, da se pošteni in jasni mirovniški načrti dajo na mizo, toda za mir je treba doseči dogovor, “pozivanje k predaji žrtve pa ni naša politika in tudi ne bo”. No, morda lahko Golobu očitamo, da še vedno – podobno kot Tanja Fajon – računa, da bosta Ukrajina in Rusija sedli za pogajalsko mizo (to se je zgodilo v primeru končanja vojne v Bosni in Hercegovini ter kasneje na Kosovu) in bo s tem stvar “.končana, a vsekakor ima Golob prav, ko kritizira naivni pacifizem. Kritizira ga, zanimivo, tudi Primož Cirman (Necenzurirano), ki je prejšnji teden med drugim zapisal: “Danes se pogosto pozablja, da je bil ključni sprožilec notranjih pretresov, ki so leta 2014 privedli do Majdana, ‘malih zelenih mož’ na Krimu in paravojaških enot na vzhodu, načrtovani pristop Ukrajine k trgovinskim sporazumom z EU. Toda na slovenski levi sredini imajo nekateri s pravico Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi, še vedno neverjetne težave.” Kot pravi, “isti ljudje, ki simpatizirajo s Katalonijo in hodijo v Dražgoše, namreč nikakor ne želijo videti, da je ‘mati Rusija’ v resnici le še ena od imperialnih sil in da je za svoje interese pripravljena pobijati tudi Slovane. Že od spomladi pozivajo vlado, naj ‘išče alternativne pristope k ukrajinski vojni’. Prepričujejo nas, da ‘vlade držav EU vodijo vojno na prag naših domov’ in da v Ukrajino pač ni smiselno pošiljati orožja – ker ga lahko Rusija vedno pošlje še več. Gre za isti, nekoč bi rekli cinični argument, ki smo ga v Sloveniji pred 30 leti prezirali ob vsakodnevnih prizorih iz obleganega Sarajeva. Takrat je mednarodna skupnost Bosni in Hercegovini z embargom na uvoz orožja, ki je močnejšega napadalca izenačeval s šibkejšo žrtvijo, dejansko preprečevala obrambo in omogočala etnično čiščenje.” Nič čudnega ni torej, da je celo sedanji ukrajinski veleposlanik v Ljubljani izrekel precej krepkih na račun Kučanovega pisma.

Fotomontaža: Demokracija

Koalicija predlogu resolucije rekla NE

To seveda pomeni, da ločnica glede Ukrajine in Rusije pri nas ne poteka v skladu z ločnico med “levico” in “desnico”, med koalicijo in opozicijo. Je pa prejšnji teden skupina 27 poslancev SDS s prvo podpisano poslanko Jelko Godec v parlamentarni postopek vložila predlog resolucije o uvrstitvi Rusije med države, ki podpirajo terorizem. Podobno resolucijo je novembra lani sprejel evropski parlament. Kot je na tiskovni konferenci dejal Janša, je spremljal zadnji nagovor ruskega predsednika Vladimirja Putina o stanju v državi, kar ga je še utrdilo v prepričanju o pravilnosti predloga SDS. Predlog resolucije pa so pripravili, ker tega vlada ni storila, čeprav so v SDS po Janševih besedah od novembra čakali, da bi Slovenija “sledila številnim evropskim državam” in tudi sama sprejela takšno resolucijo. To je morda tudi znamenje, da predstavniki vlade sicer radi izrekajo verbalno podporo Ukrajini, konkretnih dejanj pa ne premorejo. S sprejetjem resolucije bi Slovenija izrekla podporo ukrajinskemu narodu, “ki kaže neverjeten pogum, ko brani svojo domovino in se hkrati bojuje za univerzalne vrednote svobode in demokracije, ter obsodila rusko invazijo na ukrajinsko ozemlje in njen narod”, so v SDS zapisali v obrazložitvi. Glede dogovarjanja o podpori predlogu resolucije v DZ je predsednik SDS dejal, da se mu zdi podpora takšni resoluciji samoumevna, “razen če tisti, ki predstavljajo slovensko oblast in hodijo v Bruselj na sestanke EU in Nata, tam govorijo nekaj, tukaj pa bodo ravnali drugače”. “V tej resoluciji ni ničesar, kar bi odstopalo od uradnih stališč slovenske politike, močno pa odstopa seveda od izjave skupine rusofilov, ki smo jo pred časom prebrali, med katero so tudi neposredni podporniki sedanje oblasti,” je dejal.

Janez Janša v Kijevu. (Foto: epa)

A kot smo lahko pričakovali, se je na predlog resolucije že odzvala zunanja ministrica Tanja Fajon, češ da gre za nepotrebno prilivanje olja na ogenj in kolektivno kaznovanje ruskega naroda. Tudi premier Golob ne želi, da se taka resolucija sprejme, češ da je bilo obsodb agresije že doslej dovolj, sedaj je čas za diplomacijo. So torej predstavniki vlade želeli povedati, da ne podpirajo pošiljanja zahodnega orožja Ukrajini? Jasno je namreč, da vojne v Ukrajini ne bo konec, dokler ne bo Rusija doživela bolečega poraza – šele potem se bo pripravljena pogajati. Je pa očitno, da bi bila vladna koalicija morda celo pripravljena sprejeti resolucijo, če je ne bi predlagala SDS. In morda ne bo presenečenje, če bo v kratkem predlagala identično resolucijo. Seveda, če ji bodo politični botri to dovolili.

Gašper Blažič