DZS – Nekdaj udbovsko, danes tajkunsko podjetje

Montaža: Matic Štojs Lomovšek

Državna zložba Slovenije (DZS) je bila ustanovljena za namen tajne komunistične policije, t. i. Udbe, danes pa jo vodi rdeči tajkun in Kučanov ljubljenec Bojan Petan. V nadzornem svetu družbe med drugimi sedi razvpiti Nikola Damjanić (Ninamedia).

Državna založba Slovenije praznuje 75 let. Narodna vlada Slovenije je uredbo o ustanovitvi založbe objavila 22. avgusta 1945 v Uradnem listu štev. 28. Že takrat je bilo določeno, da je področje založbe “zalaganje državnih tiskovin, šolskih knjig in učil ter izdajanje dokumentarnega gradiva, knjig, časopisov, brošur in drugih publikacij znanstvene, politične, kulturne in umetniške vsebine”, nato pa zapisano, da je “založba oproščena vseh državnih davščin”. Zanjo ne veljajo odredbe o državnem računovodstvu.

Založbo danes poznamo pod imenom DZS. Začetek ustanovitve družbe pa priča o tem, da je poslovala po formi tajne komunistične policije, za katero niso veljala nobena pravila. DZS je bila tako del vzporedne ekonomije, ki jo je vzpostavljala takratna Uprava državne varnosti, bolj znana kot Udba.

Vzporedna ekonomija Udbe
Vzporedna ekonomija Udbe je začela nastajati takoj po drugi svetovni vojni. O tem je pred leti za nacionalno televizijo pripovedoval njen nekdanji finančnik Niko Kavčič. Prek vzporedne ekonomije je takratna komunistična oblast pridobivala potrebna sredstva za svoje delovanje in za ugodje voditeljev. Država je bila namreč v razsulu, večino lastnikov podjetij so likvidirali, ali pa jim je uspelo še pravočasno pobegniti v Argentino ali Avstralijo. Za vzpostavitev gospodarstva vrli revolucionarji niso imeli znanja, pomoči od zunaj pa tudi niso dobili.

Niko Kavčič (Foto: Youtube)

Zacvetelo tihotapstvo
Tako so se začeli najprej ukvarjati s tihotapljenjem cigaret in upravljati s črno borzo. Pri tem jim je pomagala predvsem italijanska mafija, s katero so nato prek igralništva ohranili stike vse do osamosvojitve. V začetku petdesetih let so tihotapstvo zaradi pritožb iz tujine (predvsem Italije) v glavnem opustili in ga prepustili klasičnim kriminalcem, od katerih so nato pobirali neke vrsto koncesnino. Svoje ilegalno delo so nato legalizirali z ustanavljanjem podjetij doma in jih uporabili tudi za pranje denarja.

Kavčič je dejal, da so s tako pridobljenim denarjem tehnično opremljali svoje službe in ustanavljali podjetja v tujini. O vsem je odločal Centralni komite Komunistične partije Slovenije (CK KPS), pozneje CK Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS). Tako je bilo vse do leta 1990. CK ZKS je tudi odločal tudi o tem, kam bo šel udbovski denar. Direktorje svojih podjetij so skrbno izbirali, v tujini pa so postavljali slamnate može, v glavnem tuje državljane, in jih bogato plačevali.

Ustanovljen je bil tudi znani Safti, ki je z umazanim denarjem ustanovil ali kupoval deleže v številnih podjetjih, prek katerih je potem povsem legalno posloval. Med njimi so bila podjetja MIP, Iret (podjetje za elektroniko in telekomunikacije), različna farmacevtska podjetja, Založništvo tržaškega tiska (ZTT) in Agencija demokratičnega inozemskega tiska (Adit).

Adit tipično udbovsko tihotapsko podjetje
Adit je zanimiv z vidika DZS. Šlo je za tipično tihotapsko podjetje Udbe, ustanovljeno leta 1947, prek katerega se je pral denar. Ko jim je postalo prevroče, so Adit najprej preoblikovali v oddelek Državne založbe Slovenije (DZS). Kavčič pa je nato razkril, da DZS računovodstva ni vodila najmanj do leta 1972. Izdajali niso niti računov, tihotapljenje je cvetelo.

Na blogu Kavarna Hayek so pred časom zapisali, da je bil s tem seznanjen tudi takratni sekretar SZDL Milan Kučan, ki je z izdajo soglasja, da se Adit organizira kot samostojna enota znotraj DZS, skušal zadevo legalizirati. Domnevno zato, ker naj bi bili nekateri “nepoučeni” znotraj DZS preveč spraševali. Kasneje se je v »reševanje zapletene situacije« – da se ne bi razkrilo ozadje Udbe – vključil še Danilo Türk, kar je razvidno iz zapiskov tedanjega vodje poslovne enote Adita Staneta Češarka.

Direktorica DZS Dragana Kraigher – Šenk pa se je upirala tihotapljenju prek DZS. Zato so leta 1983 na več sestankih, na katerih so bili tudi Dušan Šinigoj (nekdanji predsednik republiškega izvršnega sveta, kasneje pa vodja novogoriške enote Ljubljanske banke), Cvetka Selšek (v 80. letih članica izvršnega sveta, po osamosvojitvi je prevzela vodenje SKB), Darij Cupin (šef Saftija in tajnik projugoslovanske Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu) in drugi, sklenili, da ustanoviteljstvo Adita formalno preide na Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) kot organizacija posebnega družbenega pomena.

Znameniti Adit z Vodnikove 133
Adit je imel sedež na Vodnikovi cesti 133 v Ljubljani, kjer je do osamosvojitve dajal zavetje štirim inženirjem Saftijevega podjetja Iret (podjetje je sodelovalo tudi z Iskro Labore), za katerega se je kasneje ugotovilo, da je prek njega jugoslovanski vojni servis (ZDPR) v času embarga Irak oskrboval z radiorelejnimi postajami. Inženirji so maja 1991 izginili iz Slovenije, namigi, da je bila na podstrešju hiše na Vodnikovi cesti 133 ena od obveščevalnih baz jugoslovanske obveščevalne službe (inženirji pa so bili vrhunski elektroniki), pa niso bili nikoli (vsaj javno ne) potrjeni.

SDK likvidirali, stečajni upravitelj zanesljivi Perčič
Kasneje je bilo lastništvo Adita preneseno na Safti, in to prek Profintest Limited, mirujoče firme na Britanskih Deviških otokih. Po osamosvojitvi se je za Adit začela zanimati tudi takratna Služba družbenega knjigovodstva (SDK) pod vodstvom Romane Logar in Igorja Omerze. SDK je nato druščina okoli Saftija sklenila likvidirati. Za stečajnega upravitelja so izbrali zanesljivega Francija Perčiča, poznejšega svetovalca v uradu predsednika Danila Türka. Spomnimo, da je Türk pred tem skušal prikriti dejansko vlogo Adita. Safti pa je v začetku devetdesetih let že imel drugo vlogo, povezano z bankami in s pranjem denarja.

DZS vodi rdeči tajkun in Kučanov ljubljenec
Danes DZS vodi Bojan Petan, rdeči tajkun, član Foruma 21 in ljubljenec Milana Kučana. Petan je tudi pomemben lastnik DZS, člani uprave in nadzorniki pa so tudi nekateri njegovi družinski člani. Med nadzorniki najdemo tudi Nikolo Damjanića, znanega lastnika Ninamedie, ki “meri” javno mnenje oziroma ga ustvarja. Damjanić velja tudi za tesnega prijatelja Gregorja Golobiča, nekdanjega generalnega sekretarja propadle LDS in nato predsednika prav tako propadle stranke Zares.

DZS je bilo formalno nekdanje družbeno podjetje, lastninsko se je preoblikovalo konec leta 1994.  Nato so 4. maja 1998 izvedli še pripojitev ljubljanske družbe Finmedia, upravljanje, financiranje in kapitalske naložbe. K DZS so 13. oktobra 2010 pripojili še Turistično podjetje Portorož.

DZS globoko v rdečih številkah
Po podatkih spletne baze Gvin.com so se letni prihodki DZS v zadnjih petih letih gibali od 36,7 do 41,2 milijona evrov, število zaposlenih na podlagi opravljenih delovnih ur pa se je postopoma zmanjševalo (s 332 v letu 2015 na 301 v letu 2019). Nasprotno pa se je povečevala zadolženost podjetja; delež dolgov v financiranju se je z 71,33 v letu 2015 povečal na 84,23 v letu 2019. Bonitetna ocena družbe DZS je posledično katastrofalno slaba in znaša E2++.

DZS je torej nenehno v rdečih številkah in močno zadolženo podjetje, čeprav izdatno sodeluje s proračunskimi porabniki. Hkrati ima po bilanci za leto 2018, objavljeni v bazi Ajpes, vsega 9,4 milijona evrov osnovnega kapitala in, ne boste verjeli, 118 milijonov evrov različnih nekratkoročnih obveznosti (do bank, podjetij in drugih). Okrožno sodišče v Ljubljani je v začetku leta 2020 na predlog DZS sprejelo sklep o preventivnem prestrukturiranju družbe (izključno finančnih obveznosti), rok se izteče 31. decembra 2020.

Neverjetna lastniška hobotnica
Podatki iz baze Gvin.com kažejo neverjetno lastniško prepletenost podjetij v DZS. Družba DZS je tako med drugim lastniško povezana z naslednjimi podjetji: Terme Čatež, Dnevnik, Delo Prodaja, Infonet Medfia, d. d., ki ima v lasti ali solasti RMA Invest, Radio Urban, Tadio Belvi, Radio Triglav Jesenice, Radio 3, Koroški Radio, Radio Kranj, Radio Maksi, Radio Robin, Radio 1, Interteh, Radio Krka, RGL, Radio Tednik Ptuj in Radio Brežice, Radio Sevnica.

Družba Terme Čatež je lastnica ali solastnica podjetij Delo Naložbe in Marina Portorož. Lastniki DZS pa so: Žiga Jelenc (prek podjetja FURI), podjetje Copartner Ljubljana (prek podjetja M1 Ljubljana), podjetje BKA GIN, Ada De Costa Petan (prek podjetja PETPET).

Družba DZS je med drugim 100-odstotna lastnica družbe EOL Grupa iz Karlovca in podjetij TEB Inženjering Zagreb, Intara in Margento Tehnologije Zagreb.

Prek hčerinske družbe je DZS tako tudi lastnica podjetja Margento Tehnologije, registrirano za telekomunikacijske dejavnosti, s sedežem na Buzinski cesti v Zagrebu. Ustanovitelj tega podjetja je bila Ultra iz Zagorja, ki se je pozneje preimenovala v EOL Grupa. Ultra je bila v lasti Miloša Urbanije in nizozemskih družb, ki so bile povezane z Urbanijo, Gregorjem Breznikom in Gregorjem Golobičem. Različne povezave pa so segale tudi na Nizozemsko in v Združene arabske emirate (davčne oaze). Prek zagrebškega podjetja Digitel komunikacije, ki je pred tem poslovalo kot del Digitel-Pristop Grupe, pa je bil Petan povezan tudi s Francijem Zavrlom.

Vida Kocjan