fbpx

Eno leto normalne vlade in nenormalnih nasprotnikov

Predsedniki koalicijskih strank SDS, NSi in SMC. (Foto: STA)

Letošnji 13. marec ne bo samo v znamenju osme obletnice izvolitve papeža Frančiška, ampak tudi prve obletnice izvolitve sedanje vlade, ki jo vodi Janez Janša. Gre za tretjo vlado pod njegovim vodstvom doslej, čeprav so mnogi pred tem napovedovali, da je njegova politična pot končana.

No, dejstvo je, da bi morala Slovenija takšno vlado dobiti že takoj po volitvah leta 2018, če bi bile razmere normalne – vendar niso bile. Takrat je DeSUS vodil Karl Erjavec (vendar je bil kasneje zaradi poraza na kongresu “začasno deponiran”), medtem ko je bila SMC še pod vodstvom Mira Cerarja. In ker se je tedaj večina prvakov parlamentarnih strank sklicevala na to, da z Janševo SDS ne bo šla v koalicijo in da so tako obljubili tudi volivcem, je predsednik republike Borut Pahor mandat za sestavo vlade podelil Marjanu Šarcu, predsedniku prvouvrščene LMŠ.

S tem je politično podzemlje poskušalo “popraviti” napako, ker na volitvah LMŠ ni dosegla prvega mesta, zato so izbrali plan B: “koalicija anti-Janša”, v kateri bi se verjetno znašla tudi NSi, če bi jo takrat še vodila sedanja evropska poslanka Ljudmila Novak. K sreči pa je prevladala zdrava pamet in prvak NSi Matej Tonin ni privolil v “snubljenje” kamniškega rojaka, ki je bolj kot po resnem političnem programu slovel kot vaški zabavljač.

Šarčeve kadrovske težave
Šarčeva vlada, ki je v glavnem skrbela za škandale, ki so jih režimski mainstream mediji ves čas pometali pod preprogo, je zdržala samo leto in pol. Tedanji premier Šarec je imel ves čas kadrovske težave, saj so zaradi bizarnih potez pa tudi zaradi avtoritarnosti iz njegovega kabineta ves čas uhajali državni sekretarji. Prišlo je tudi do številnih menjav ministrov. Prvi je odstopil Marko Bandelli, ki je bil pristojen za evropske zadeve in kohezijsko politiko. Kazalo je že, da ga bo Šarec razrešil s prisilo (navsezadnje je imel Bandelli na grbi precej škandalov), a je odstopil sam novembra 2018, kar pomeni, da je na ministrskem položaju zdržal samo nekaj mesecev. Nič bolje se ni godilo njegovemu nasledniku Iztoku Puriču, ki je odstopil septembra 2019, nato pa so dolgo časa iskali osebo, ki bi bila pripravljena prevzeti to funkcijo, in jo našli v Angeliki Mlinar, političarki iz avstrijske Koroške. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden je lahko prevzela ministrsko funkcijo, saj se je zapletalo pri vprašanju državljanstva.

Vlada Marjana Šarca. (Foto: STA)

V vmesnem času sta odstopila tudi minister za kulturo Dejan Prešiček (nasledil ga je Zoran Poznič), minister za okolje Jure Leben (nasledil ga je Simon Zajc) in minister za zdravje Samo Fakin (nasledil ga je Aleš Šabeder). Januarja 2020 pa so se močno poslabšali odnosi med Šarcem in Erjavcem, ki je bil tedaj obrambni minister, začelo se je govoriti o skorajšnjem Erjavčevem odstopu, tudi zaradi neposrečenega umika slovenskih vojakov iz baze na Bližnjem vzhodu, ko je prišlo do oboroženega konflikta med Iranom in Američani. A dejansko so bili odnosi v celotni “koaliciji anti-Janša” skrhani. Odstop finančnega ministra Andreja Bertonclja – odstopil naj bi bil zaradi nerazumnih teženj tranzicijske levice po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – je sodu izbil dno Šarec, ki se je odločil za met puške v koruzo.

Kako je zmagal zdrav razum
No, bržkone je Šarec ob svoji napovedi odstopa računal na to, da bodo odstopu takoj sledile predčasne volitve in da bo LMŠ na ta račun morda osvojila celo prvo mesto, zato je javno oznanil, da se bo njegova LMŠ tesneje povezala s SMC. Ni pa računal, da stranke tedaj ni več vodil levičarsko zagrizeni Miro Cerar, pač pa gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki je razmišljal v drugo smer. Pandemija covida-19 je vse bolj trkala na vrata in bilo je pričakovati, da bo novi koronavirus vdrl tudi v Slovenijo, volitve v takih razmerah pa bi bile nekaj nezaslišanega. Zato je v vrstah SMC in DeSUS, kjer je vodenje stranke komaj dobro prevzela kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, prevladal razum, obe stranki sta začeli iskati možnost izvolitve nove vlade v navezi s SDS in NSi. Že na začetku pogajanj je skrajna l(L)evica začela z organizacijo protestov pred sedežema SMC in DeSUS.

Po Miru Cerarju je SMC prevzel ideološko zmernejši Zdravko Počivalšek. (Foto: STA)

26. februarja 2020 je bila podpisana koalicijska pogodba, 3. marca pa je bil prvak SDS Janez Janša izvoljen za mandatarja z 52 glasovi. Podporo mu je odrekel tedanji poslanec SMC Jani Möderndorfer, ki je kasneje prestopil v LMŠ, medtem ko je Gregor Židan prestopil v SD. Vodenje DZ je namesto Dejana Židana (SD) prevzel Igor Zorčič (SMC). Zaradi izrednih razmer zaradi epidemije covida-19 so z glasovanjem o vladi pohiteli, tako da je bila vlada z 52 glasovi izvoljena 13. marca, takoj zatem pa je imela že prvo sejo in na njej sprejela prve protikrizne ukrepe.

Napadi so se začeli takoj
Delovanje Janševe vlade je bilo tako rekoč že od vsega začetka zaznamovano s protesti skrajnih levičarjev pa tudi groženj s smrtjo in primerov politično motiviranega vandalizma. Tri dotedanje koalicijske stranke (LMŠ, SAB, SD) so v navezi z Levico kasneje celo ustvarile nekakšno Koalicijo ustavnega loka, politično podzemlje pa je delovalo na vso moč, tudi z zvijanjem rok poslancem SMC in DeSUS. Lotili so se predvsem Aleksandre Pivec z umetno ustvarjenimi škandali in dosegli njen umik z vrha stranke, tja pa se je vrnil Karl Erjavec, ki je nato po hitrem postopku svojo stranko umaknil iz koalicije in jo hotel pridružiti KUL. Vendar se mu je zalomilo pri poslancih lastne stranke, ki večinoma ne želijo podpirati tranzicijske levice. Že spomladi 2020 se je podzemlje lotilo tudi Zdravka Počivalška zaradi domnevno sporne nabave zaščitne opreme, a tudi tu je bilo jasno, da je Janševa vlada samo reševala akuten problem pomanjkanja zaščitnih mask, kajti prejšnja vlada je za seboj pustila prazna skladišča. Nasploh so leto 2020 najbolj zaznamovali levičarski protesti t. i. politkolesarjev vsak petek in nestrpni izpadi mainstream medijev, predvsem javne RTV Slovenija.

Foto: STA

Osem protikoronskih svežnjev
Ne glede na zunanji videz “nenormalnosti”, ki ta čas pretresa našo družbo, pa je prav sedanja vlada poskrbela za normalizacijo razmer v okviru svojih možnosti, kajti omejevalne ukrepe proti covidu-19 so sprejele prav vse evropske države, zato ni mogoče govoriti, da si je Janševa vlada izmislila koronavirus, kakor trdijo nekateri razvpiti politični aktivisti. Do sedaj je vlada predlagala osem t. i. protikoronskih zakonodajnih svežnjev, ki jih je potrdil tudi državni zbor. Gre za zakonske spremembe na področju gospodarstva. A verjetno bi se finančna pomoč vsem prizadetim v koronakrizi (spomnimo, še vedno so zaprti gostinski lokali itd.) že izčrpala, če ne bi v minulem letu premier Janez Janša na vrhu EU s pogajanji dosegel rekordno vsoto evropskih sredstev za Slovenijo, pri čemer gre večinoma za nepovratna sredstva. Prav ta sredstva so v kombinaciji s pravimi ukrepi (predvsem dolgoročnimi) porok, da bodo gospodarske in socialne posledice v končni fazi precej manjše, kot bi lahko bile.

Ponavljanje že videnega
Marsikdo se v tem času tudi sprašuje, kako bi se Šarčeva vlada, če bi ostala na položaju, spoprijela s krizo. Če pogledamo denimo posamezne ministre, ki zelo ambiciozno napovedujejo svoj program, npr. na področju prometa, potem je jasno, da gre za veliko spremembo glede na to, kar smo imeli pred marcem 2020. Ker se bliža tudi slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije, skušajo skrajni levičarji Slovenijo čim bolj osramotiti pred mednarodno javnostjo, tudi s pomočjo iz starih centrov moči koordiniranih člankov, objavljenih v tujih medijih. To pravzaprav ni nič novega, saj se je podobno dogajalo že pred prvim predsedovanjem Slovenije Svetu EU, ko je vlado prav tako vodil Janez Janša. Zagotovo pa lahko rečemo, da imamo končno neko normalno vlado, ki se trudi delati za blaginjo vseh in ne samo izbrancev.

Gašper Blažič