Grozljivka programa otroške srčne kirurgije v praksi: Popolna ignoranca vodstva UKC Ljubljana ob resnih zapletih, program nevaren tako za bolnike kot za tiste, ki so morali z bolniki delati!

Foto: iStock

V okviru zaslišanj na preiskovalni komisiji o ugotavljanju odgovornosti nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije ter področju nabav in upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenim materialom, ki jo vodi poslanka SDS Jelka Godec, se je kot prva priča pojavila strokovna direktorica UKC Ljubljana Jadranka Buturović Ponikvar, ki je pokazala, da ima težave s spominom. Za razliko od nje pa je pediater intenzivist Gorazd Kalan izpostavil, da program ni bil nevaren le za bolnike, ampak je bil posredno nevaren tudi za tiste, ki so morali delati s temi bolniki. 

Na zaslišanje je bila Buturović Ponikvarjeva povabljena predvsem zato, da osvetli dogajanje v letu 2018, ko se je tedanja vlada Mira Cerarja zaradi propada programa otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana odločila ustanoviti Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOSB). Omenjeni inštitut je sicer “domoval” v prostorih kliničnega centra.

Težave s spominom tudi tukaj
Buturović Ponikvarjeva je uvodoma večkrat ponovila “krilatice” o tem, kako se je v zdravstvu treba usmeriti v paciente, in zagotovila, da oskrba malih bolnikov v UKC Ljubljana nikoli ni bila prekinjena. O slabih medsebojnih odnosih, ki so pripeljali do propada programa, odgovornosti vodilnih ter nesodelovanju med kliničnim centrom in inštitutom pa sprva ni povedala ničesar, zato je v nadaljevanju predsednica preiskovalne komisije nanjo naslovila več vprašanj. Na vprašanje, kaj je kot strokovna direktorica storila, da bi zagotovila neprekinjeno prisotnost kirurga, kar je pravzaprav ena glavnih nepravilnosti otroške srčne kirurgije in zaradi česar sta tako program kot inštitut na koncu propadla, je Buturović Ponikvarjeva dejala, da so se ves čas pogovarjali in vseskozi iskali kader. Javnost je bila na današnjem zaslišanju tudi priča prvi “izgubi spomina”. Buturović Ponikvarjeva je namreč na vprašanja Godčeve, s kom vse se je pogovarjala in sedela na sestankih, odgovorila, da se ne spomni. Predsednica preiskovalne komisije je komentirala, da je to nekoliko nenavadno, predvsem zato, ker gre za čas pred enim letom in ne, denimo, pred desetimi leti.

Image

Jadranka Buturović Ponikvar

In če je Cerarjeva vlada, ko je ustanovila NIOSB, s sklepom naložila sodelovanje inštituta in UKC Ljubljana, je slednji, konkretno Buturović Ponikvarjeva kot strokovna direktorica, kmalu zatem podpisal sklep, s katerim je naloženo sodelovanje prekinil. Predsednica preiskovalne komisije je razkrila, da je bil sklep napisan kar na roko, čeprav to ni običajna praksa kliničnega centra. Še več, Buturović Ponikvarjeva je priznala, da je sklep napisala kar sama, čeprav navadno zapisnike sestankov piše tajnica. “Vsi smo dolžni spoštovati sklepe vlade, vendar ko se situacija z bolniki zaostri do velike mere, smo dolžni zdravniki reagirati,” je presenetila Buturovič Ponikvarjeva. Iz vsega tega se zdi, kar je danes pravzaprav tudi že znano, da je tedanja Cerarjeva vlada inštitut ustanovila brez premisleka in resne strategije, nenavadno pa je tudi to, da je sklepe o sodelovanju inštituta in kliničnega centra sprejemala kar vlada.

Vztrajala, da so potekali pogovori z vsemi možnimi ljudmi
V nadaljevanju je pričala nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za zdravje in desna roka Kolar Celarčeve Ana Medved. Glede na to, kako samozavestno je delovala, predvsem pri odgovarjanju na vprašanja sicer nadomestnega člana in poslanca SMC Janija Möderndorferja – nekoč glavnega kritika Milojke Kolar Celarc, potem pa je bil zaradi članstva v SMC primoran obrniti ploščo –, je marsikdo pomislil, da sta se predhodno zelo dobro uskladila.

Podrobno, z datumi je opisovala dogajanje v zvezi s programom otroške srčne kirurgije in z NIOSB od aprila 2017 do septembra 2018, ko jo je Kolar Celarčeva imenovala za koordinatorko na operativni ravni, o odgovornosti in vzrokih, zakaj so šle stvari kljub njenemu trudu še vedno v napačno smer, pa ni znala ali hotela povedati skorajda nič. “Z vsemi možnimi ljudmi smo se pogovarjali,” je zatrjevala Medvedova, kot da bi predhodno poslušala Buturović Ponikvarjevo. Seveda neuspešno. Na vprašanje predsednice preiskovalne komisije, ali se ji zdi, da je bil NIOSB dober projekt, je Medvedova odgovorila, da je bil to eden najboljših projektov.

Foto: STA

Program nevaren tako za bolnike, kot zdravnike
Kot zadnji je pričal Gorazd Kalan, pediater intenzivist. Marca 2018 je zapustil UKC Ljubljana, leta 2013 pa je bil eden tistih, ki so podpisali ugovor vesti. “Program ni bil nevaren le za bolnike, ampak je bil posredno nevaren tudi za tiste, ki smo morali delati s temi bolniki,” je priznal Kalan. Dejal je, da je bil oddelek kronično podhranjen in preobremenjen, že leta 2007 pa da je prvič opozoril na to, da program postaja nevaren. Dolga leta se je tako skupaj s kolegi trudil in podajal predloge, da bi se v UKC Ljubljana končno vzpostavil varen program otroške srčne kirurgije, ki bi temeljil na mednarodnih standardih, a jih pristojni niso (hoteli) slišali. “Jaz sem lagal staršem, naj potrpijo, da bo prišel kirurg,” je priznal in dodal: “Prisiljen sem bil v to.”

Problem je bil v komunikaciji z vodstvom, ki ni reagiralo
Popolna ignoranca, ko so se pojavili resni zapleti, popolna ignoranca vseh ugotovitev notranje revizije in zunanjih institucij – vse to s strani vodstva UKC Ljubljana, je po Kalanovem mnenju bistvo problema. “Problem je bil v komunikaciji z vodstvom, ki ni reagiralo in odredilo stvari, ki bi jih moralo,” je poudaril. Med konkretnimi imeni je omenil nekdanjega direktorja Simona Vrhunca, za katerega so že priče pred njim dejale, da sodi v krog nekdanjega ministra za zdravje iz vrst SD Boruta Miklavčiča, kirurga Boruta Geršaka in Matjaža Veselka ter presenetljivo tudi pravnico v UKC Ljubljana Meto Vesel Valentinčič, sicer vidno članico DeSUS.

Na vprašanje predsednice preiskovalne komisije, kako bi morali pristojni že pred leti ukrepati, da se celotna kalvarija otroške srčne kirurgije ne bi zgodila, je Kalan dejal, da bi morali že leta 2007 z mednarodnim razpisom dobiti vrhunskega kirurga, ki bi bil na voljo 24 ur dnevno, poleg tega pa izbrati skupino mladih slovenskih kirurgov, željnih učenja in dela, ki bi jih poslali v enega izmed tujih centrov, kjer bi se usposobili za delo.

Hana Murn