Tako je Inštitut 8. marec v svojem poročilu napadel Cerkev zaradi aktivne vloge pri nasprotovanju norosti homoseksualnega lobija

Nika Kovač in Simon Maljevac iz inštituta 8. marec (vir: facebook)

Na Inštitutu 8. marec so izdali “Analizo o neokonservativnem gibanju v Sloveniji”, v kateri so na grobo orisali stanje v zvezi z vprašanjem definicije družine, istospolnih ter splava. V svoji analizi avtorja poročata o dejavnosti “neokonservativcev” v Sloveniji ter njihovem nasprotovanju progresivni LGBT-agendi.

Člana Levice in del nevladne organizacije Inštitut 8. marec Nika Kovač in Simon Maljevac sta za organizacijo “Transform! Europe” spisala “Analizo” o “neokonservativnem gibanju v Sloveniji”. Poročilo se osredotoča na razvoj argumentov in krepitev desnega pola v boju proti redefiniciji družine, “pravici do splava” in odnosu do homoseksualcev s Sloveniji.

Analiza kot taka je nadvse površna in je namenjena že verujočemu krogu tako imenovanih levičarskih progresivcev. Namreč, malo pozornosti razkrije, da avtorja sama spodbijata svoje uvodne teze, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju.

Neokonservativizem v Sloveniji ne obstaja
Če začnemo samo s terminom “neokonservativizem”, je takoj jasno, da kaj takega v Sloveniji ne obstaja. Izraz je namreč prišel iz ameriške politike v 60-ih letih 20. stoletja in je označeval razočarane demokrate, ki so prešli v republikanski tabor. Gibanje je zagovarjalo širjenje demokracije po svetu, se zavzemalo za ZDA v vlogi svetovnega policaja ter zanemarjalo skrbi malega človeka. Vrhunec svoje moči so neokonservativci doživeli z Bushevo administracijo.

Ameriški predsednik Donald Trump (Vir: Twitter)

Tako vidimo, da sam izraz neokonservativci v Sloveniji ne zdrži. Ravno tako ne zdrži podoba, ki jo gradita avtorja, omejena na obdobje od leta 2009 do leta 2017, o nekem preporodu na desnem političnem polu. Dejstvo je, da se slovenska desnica ne spreminja. Lahko bi rekli, da že več kot stoletje stoji tam, kjer je stala včasih. Tako da nasprotuje splavu in istospolnim porokam ter zagovarja tradicionalno družino kot osnovno celico, na kateri stoji zahodna civilizacija. Edino, kar se je spremenilo v zadnjem desetletju, je intenzivnost napadov s strani levičarjev na vrednote tradicionalne družine in kristjane ter vsiljevanje njihove iztirjene ideologije družbi, ki si tega ne želi. Mar potem preseneča, če je odziv javnosti enako močen?

Gibanje proti progresivnim norostim, ki ga avtorja uvodoma opišeta kot mednarodno, se pozneje osredotoči samo na Slovenijo. Seveda ne umanjka odstavek o zmagi na volitvah ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki ni nikakor povezan z obravnavano tematiko. Seveda nikjer ne omenita, kako je zmaga trumpizma poraz neokonservativcev v ZDA.

Vloga Katoliške cerkve
Analiza Kovačeve in Maljevca je polna napadov na Katoliško cerkev, ki jo obtožujeta, da je v želji po doseganju svojih ciljev spremenila stil argumentiranja, ki se ne navezuje več na Biblijo, temveč “skuša zveneti racionalno.” Ob tem se vidi, da tako Kovačeva kot Maljevac ne poznata argumentov Katoliške cerkve, temveč ji enostavno pripenjata argumente ameriških protestantov. Namreč, če bi poznala tradicijo Katoliške cerkve, bi tudi vedela, da so njeni argumenti vedno dobro racionalno utemeljeni.

Če potemtakem Cerkev vsemu navkljub s svojimi argumenti proti izenačenju homoseksualcev z normalnimi pari uspeva prepričati večino javnosti, to pomeni, da javnost sama noče, da bi bila poroka karkoli drugega kot zakonska zveza med možem in ženo.

https://twitter.com/slovenskipanter/status/1042455845957709824

Naravnost čudovito je, da sta avtorja izpostavila problematiko kristjanofobije, ki pa je v njunih očeh teorija zarote, da bi se lahko desničarji identificirali kot manjšina in žrtve. To mogoče deluje med progresivci, ki verujejo v politiko identitete, ki potrebuje vedno novo žrtev za ohranjanje statusa. V realnem svetu pa smo s strani ljudi na vodilnih položajih v družbi, v medijih in izobraževalnih institucijah soočeni z izrazi, kot so “klerofašist”, “krščanar”, “katoliban” in še bi lahko naštevali. Ti izrazi vsi po vrsti kažejo sovražno nastrojenost proti delu slovenske družbe, ki vztraja pri temeljih, na katerih je bila zgrajena slovenska nacionalna identiteta.

Avtorja trdita, da kristjani v Sloveniji niso preganjani, v isti sapi pa zapišeta, kako je bilo proti vernikom, ki so molili pred porodnišnico, v kateri se izvajajo splavi, sprožena kazenska ovadba ter jih trenutno preganjajo po sodišču.

Jezik aborticida
Kovačevo in Maljevca je ravno tako zmotil jezik, ki je začel prevladovati med nasprotniki splava. Tako jih moti, da splav imenujejo umor, plod pa otrok ali nerojeni otrok. Levičarji tu kažejo svojo zakrknjenost, saj sami brez najmanjše krivde nerojenega otroka imenujejo parazit. Kaj pa je drugega splav, če ne ravno umor nerojenega otroka? Avtorja se izgovarjata na slovensko zakonodajo. A če je tisto, kar je moralno, odvisno od zakona, lahko z zakonom legaliziramo krajo, umor in še kaj ter vse to označimo za moralno.

Kar je še bolj sporno – levica raje ubija nedolžne otroke, kot pa da bi preganjala posiljevalce. S tem kažejo, kako hitro so v resnici pripravljeni za posilstvo okriviti žensko, ki zanosi. Medtem ko posiljevalec v primeru, da ga dobijo, odsedi od 1 do 10 let zapora, je ženski prepuščeno, da ubije otroka, ki raste v njej. Nedolžni otrok postane žrtveno jagnje krivičnega sistema, ki ne kaznuje zločincev, temveč nedolžne žrtve.

“Teorije zarote”
“Moralno paniko pa ravno tako nasprotniki (LGBT-agende) gradijo z vpeljavo novih izrazov, ki zvenijo zastrašujoče, in predlagajo teorije zarote (primer: teorija spola, kvirseksualci itd).” Večjo neumnost je v 40-stranskem poročilu težko najti. Namreč, trditev, da so nasprotniki LGBT tisti, ki vpeljujejo nove izraze in teorije, s katerimi zastrašujejo javnost, je naravnost absurdna. Nasprotniki LGBT, torej konservativci, splošno gledano, so tisti, ki zagovarjajo zdravorazumsko definicijo družine, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. LGBT-društva, feministična gibanja in radikalni levičarji so tisti, ki v javnosti predstavljajo svoje vedno bolj zblojene teorije, na katerih gradijo svoje argumente o toleranci.

LGBT-aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec v družbi vidnih predstavnikov Levice. (Vir: Facebook)

Tako sami propagirajo teorijo o neskončno mnogo spolov, da je spol družbeni konstrukt in si ga lahko posameznik izbere sam, rinejo transseksualce v ospredje kot nekaj najbolj običajnega. Problem levice je, da je privzela norost za novo normalnost. A vseeno, na koncu reči, da si desnica izmišljuje vse te izraze, da bi zastraševala javnost, je navadna neumnost. Kajti to bi pomenilo, da levica od desnice prevzema te izraze, jim da pomen ter jih potem prepusti kritiki desnice. Toliko o teorijah zarote.

Ravno tako so zapisali, da so homoseksualci sami žrtve, in nikakor ne del vladajoče elite, ter da je vsako povezovanje homoseksualcev v takem pomenu iz trte zvito. A nato na koncu svoje analize potrdijo ravno to. Namreč, da se morajo progresivci povezovati s politiki, nevladnimi organizacijami in njim prijaznimi mediji, v katerih bodo lahko še naprej trosili neumnosti.

Ivan Šokić