fbpx

Janez Janša v uvodnem nagovoru: Slovenija s svojimi potenciali zmore bistveno več od tega, kar se trenutno izkazuje

Foto: Demokracija

Imamo eno samo državo, edinstveno na svetu po svojih naravnih lepotah, tudi po trdoživosti njenega življa. Zato naj bo naša Slovenija naš skupen dom in domovina za vse,” je kandidat za mandatarja za sestavo nove vlade Janez Janša povedal v uvodnem nagovoru v državnem zboru.

Poslanke in poslanci bodo na današnji seji državnega zbora glasovali o novem predsedniku vlade. Predsednik SDS Janez Janša je v svojem nagovoru predstavil smernice za oblikovanje bodoče vlade.

“Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, člani Vlade, spoštovani visoki zbor.

Po odstopu predsednika Vlade je koalicija strank Slovenske demokratske stranke, Stranke modernega centra, Nove Slovenije in Demokratične stranke upokojencev dogovorila novo koalicijsko pogodbo za Slovenijo in za blaginjo Slovenije. Ta koalicijska pogodba je temelj vladnega programa. Zdaj, ta vladni program bo seveda predstavljen ob predlogu Vlade v naslednji fazi, če bom danes kot kandidat za predsednika Vlade dobil vaše zaupanje.

Danes v skladu z 226. členom Poslovnika tukaj lahko predstavnim zgolj smernice za oblikovanje bodoče Vlade. Zdaj v koalicijski pogodbi smo izhajali iz aktualne situacije v Sloveniji, iz dejstva, da je predsednik Vlade nepričakovano odstopil, da je s tem povzročil vladno krizo in da sta bili pred nami dve možnosti – ali predčasne volitve, ki bi v najboljšem primeru Sloveniji dale novo Vlado, tam nekje jeseni, novo in operativno Vlado tam nekje jeseni, ali pa poskus oblikovanja nove večine v tem Državnem zboru.

Slovenska demokratska stranka se je, kot vedno, po vsakih volitvah, bila pripravljena pogovarjati z vsem in smernice, ki bodo danes predstavljene, so smernice tistih, ki smo se bili pripravljeni pogovarjat in tudi dogovoriti o tem, kako rešiti ključne probleme, ki so v tem času pred državo, zavedajoč se, da sta pred nami v bistvu zgolj, dobri dve leti mandata in da je vsaka koalicija, tudi ta, za polovični mandat, pač lahko zgolj kompromis do tistih rešitvah, o katerih se vsi koalicijski partnerji strinjamo.

Zdaj, kot izhodišče smo postavili dejstvo, da se trenutno v tej državi ne soočamo zgolj z problemi materialne narave, ampak tudi tistimi globljimi. Zaradi tega bo koalicija v ospredje postavljala predvsem vse tisto, kar nas združuje in povezuje. Zagovarjali bomo sodelovanje na podlagi pripravljenosti delati za skupno dobro. Izzivi, ki niso dobili odgovorov v obstoječi koalicijski pogodbi, pa so bodisi nekje okvirno znani v tem smislu, da vemo, da se lahko pojavijo, ali pa so nepričakovani, ker v vsakem mandatu pridejo stvari, ki jih je nemogoče načrtovati.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

Na te izzive bomo skušali iskati odgovore z dogovarjanjem, iskanjem soglasja in k oblikovanju sistemskih rešitev bomo povabili tudi opozicijo ter predstavnika obeh narodnosti v tem Državnem zboru. Zdaj v izhodišču teh programskih smernic pa, v izhodišču teh programskih smernic pa izpostavljam trditev, da Slovenija zmore več od tega, kar trenutno izkazuje, in da je več mogoče doseči, prvič, z ukrepi, ki ne zahtevajo nikakršnih dodatnih finančnih sredstev, nasprotno lahko ta sredstva sproščajo, in seveda v drugem delu z ukrepi, ki zahtevajo obsežne prerazporeditve finančnih sredstev, pa tudi to ne bo dovolj, se pravi zahtevajo tako prerazporeditev finančnih sredstev kot tudi ustvarjanje pogojev za to, da bo bruto domači proizvod te države večji in da se bo v državne blagajne nateklo več sredstev.

Nekateri ukrepi v prihodnosti bodo seveda zagotovo terjali tudi določene višje prispevne stopnje na podlagi, bom rekel, širših soglasij in dogovorov glede na neizprosno demografsko statistiko, s katero smo soočeni, o tem pa nekaj več v nadaljevanju. Torej, kaj je tisto, kar lahko že brez višjih finančnih vložkov naredimo bolje in s tem omogočimo tudi sproščanje dodatnih potencialov? Gre predvsem za 2 stvari. Gre za debirokratizacijo in za decentralizacijo. Ob koncu mandata zadnje vlade, ki smo jo vodili, je bila narejena ocena zmogljivosti državne administracije v Sloveniji.

To je bilo v začetku leta 2013. Ne bom vas zdaj utrujal s celotno statistiko, saj deloma jo poznate, naj pa povem, da smo tam odkrili primere, recimo, ko je leta 1996 pač ne tako dolgo nazaj od tistega časa, ko je bila ta ocena narejena, neke postopke v nekem ministrstvu je opravljalo 12 ljudi, leta 2013 je te postopke izvajalo 29 zaposlenih iste postopke, danes je teh 33. Se pravi leta 1996 je 12 ljudi z lahkoto zmoglo opraviti vse te postopke, danes za to potrebujemo 33 zaposlenih v državni administraciji, ob tem, da nas je še vedno 2 milijona, da so računalniki bistveno bolj zmogljivi in da lahko tudi iz bogate prakse, dobre prakse drugih evropskih držav prenesemo kakšno rešitev, ki omogoča stvari opraviti bolje in hitreje in tudi ceneje.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

Se pravi, imamo del, ne v celoti, ampak imamo del, bom rekel, administrativnega dela javnega sektorja, ki zaposluje preveč ljudi, tudi kvalitetnih kadrov, po drugi strani pa teh kadrov primanjkuje v gospodarstvu in jih iščejo z lučjo pri belem dnevu. Tukaj je nujno potrebna določena prerazporeditev. Zdaj bom povedal pa en drug primer.

Ko sva s kolegom Igorjem Omerzo leta 1987 pred davnimi desetletji ustanavljala mikro podjetje Mikro Ado se je za to potrebovalo 48 soglasij. To je pomenilo nekaj mesecev stanja v vrstah, izpolnjevanja obrazcev in ko smo imeli vseh teh 48 soglasij je bilo lahko podjetje ustanovljeno. Danes lahko podjetje ustanovite zelo hitro, vse na enem mestu. Ko pa gre za poslovanje, pa kljub temu, da jaz nisem znan po kakšnih zelo pozitivnih ocenah bivšega režima, lahko rečem, da je bilo takrat poslovanje celo bolj enostavno kot je danes. Zakaj? Leta 1992, ko je Slovenija ne samo že bila samostojna država, bili smo tudi mednarodno priznani, imeli smo lastno valuto, diplomacijo, vojsko, močnejšo kot je danes, policijo, usposobljeno. Skratka, vse institucije, ki so več ali manj delovale.

Takrat je v Sloveniji veljalo manj kot 2 tisoč predpisov. Takrat so veljali 404 zakoni in 1.555 podzakonskih aktov. Danes oziroma konec lanskega leta smo imeli v tej državi v veljavi 860 zakonov in 20 tisoč 101 podzakonski akt na državni ravni. Se pravi, število podpisov se je podeseterilo v tem času. In mi smo prešli iz nekega stanja, ki ga je leta 1991 definirala slovenska Ustava in s katero smo začrtali nek ustavni red v katerem je dovoljeno vse, kar ni prepovedano in kjer zakonsko podlago za ravnanje potrebujejo državni organi, ne pa državljani, v stanje, kakršno je bilo pred sprejetjem te Ustave. Ker državljanu je dovoljeno samo tisto, kar je izrecno predpisano, pa še tega ne pozna, ker je nemogoče poznati 20 tisoč predpisov.

Poleg tega to generira ogromne stroške upravljanja z državo, generira dolge postopke pred organi, izgubljene ure, dneve, tedne, mesece, leta. V bistvu smo s to birokratsko navlako, s temi več kot 20 tisoč predpisi na državni ravni v Sloveniji povzročili protiustavno stanje. Kajti, danes smo v neki situaciji, ko si mnogi v administraciji razlagajo, da je njim vse dovoljeno, da imamo diskrecijsko pravico. Dočim navadni državljan lahko naredi le tisto, kar je predpisano in ko pride nekam reševati svoje težave ga vprašajo, kje ima pravno podlago. Pravno podlago rabi državni organ.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

Njemu je dovoljeno tisto, kar je predpisano. On mora skrbeti za zakonitost in ustavnost. Brez tega, da bi en sam člen v Ustavi spremenili smo s temi 20 tisoč predpisi ustavno stanje postavili na glavo. In danes Slovenija v zvezi s tem ni družba ali država osebne državljanske in podjetniške svobode, ampak je vse to drastično omejeno. Lahko bi vam našteval še na desetine drugih primerov. Mi smo opravili v zadnjih mesecih pogovore z velikim delom slovenskega gospodarstva. Slišali smo, bom rekel, drastične primere zadev, ki se vlečejo v postopkih že leta, kar onemogoča rast podjetij in kar podjetnike sili, da iščejo druge države za normalno funkcioniranje in kar seveda povzroča tudi slabo voljo in nenazadnje nižje plače zaposlenih.

Na Agenciji Republike Slovenije za okolje trenutno stoji, mislim da, več 400 projektov. V teh 400 projektih je na deset tisoče delovnih mest. Je, če hočete, na desetine milijonov davkov in prispevkov, ki niso pobrani, ker če bi se to realiziralo bi se tam nekaj ustvarilo in od tega se plačujejo tudi davki in prispevki in seveda v teh zaostalih projektih je ogromno izgubljenih priložnosti za mlade, ki morajo, potem te priložnosti iskati v tujini.

Imamo zakonodajo, ki jo ti lahko, ko se pripravlja neki večji projekt ustanoviš civilno družbo, civilno družbeno organizacijo, nevladno organizacijo kot se to pri nas reče. Si stranka v postopku, vlagaš pritožbe, izsiljuješ in nikome ništa. Za debirokratizacijo lahko bistveno pospešimo splošni razvoj v državi res pa je, da to, kar se je pač nabiralo desetletja ni možno odpraviti čez noč, da grobi rezi včasih povzročijo tudi težave na drugem koncu in da se je tega treba lotiti organizirano in s taktom.

Sedaj druga takšna stvar je decentralizacija. O enakomernejšem regionalnem ali pa splošnem razvoju te države govorimo odkar so govornice v tem Državnem zboru pa tudi že prej se je o tem razpravljalo v nekdanji skupščini, ampak razlike se niso bistveno zmanjšale. Še največji pospešek v razvoju bi rekel obrobnih regij je predstavljala reformna lokalna samouprava leta 1994, ko se je pač z možnostjo, da se v določenem delu skupaj ustvarja, odloča na lokali na mikroravni zagotovilo, da so se mnogi slovenski kraji bistveno hitreje razvijali kot bi se pač brez tega, ampak narejen je bil samo bi rekel polovičen korak regij oziroma pokrajin še vedno nimamo.

Tudi razprave, ki tečejo v tej smeri so začete na napačnem koncu. Najprej je treba ljudem pač predstaviti kaj bodo z ustanovitvijo pokrajin dobili, potem pa črtati meje, ker si ljudje predstavljajo, da je to zgolj nova birokracija in dodatni fikusi in pisarne, potem seveda javnost temu ne bo naklonjeno. To je potrebno tudi, zaradi boljše organiziranosti države pri investiranju evropskih sredstev. Seveda državne oblasti nimamo za to, da bi uvajala uravnilovko. Povsod kjer se je državna oblast izkoriščala za to so to uravnilovko dosegli, ampak v revščini poglejte kaj se dogaja v Venezueli, Kubi ali Severni Koreji. Imamo pa državo za to, da zagotavlja čim bolj enake izhodiščne možnosti, ker je nekaj drugega od prisilne enakosti.

Kako se zagotavljajo enake izhodiščne možnosti ali pa čim bolj enake izhodiščne možnosti za uspeh v življenju? Predvsem s tem, da se mlademu človeku omogoči kvalitetna izobrazba in da se vsem delom države omogoči infrastruktura in to ne samo fizična, ampak tudi storitvena oziroma družbeno. Lahko vam navajam statistične podatke kako je s tem recimo v Ljubljani ali Prekmurju. Videli boste, da v veliki meri capljamo na mestu. Trenutno je Slovenija, kar se centralizma tiče v nekem stanju, ki škodi ne samo obrobju, ampak tudi centru. Ljubljana se danes duši v prometu.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

Mesto, ki ima manj kot 300 tisoč prebivalcev dobrega četrt milijona ima večje komunikacijske probleme kot večina evropskih mest ali pa svetovnih mest, kjer je 3 milijone ljudi. Kajti v ta center se vsak dan steka 130, 140 tisoč ljudi in tisti, ki se v Ljubljano vozimo vemo, da zjutraj ne moreš v normalnem času ne samo v Ljubljano ne moreš niti mimo nje in dosti podobno je ob konicah popoldne. Kljub temu, da ko pogledaš številke se človek lahko samo čudi kako je od relativno majhnega števila ljudi napraviti tako gnečo. Ampak tukaj gredo stvari stihijsko naprej.

Na milijone delovnih ur, pa tudi ur življenja se izgubi v teh kolonah in nikjer ni videti nekih ukrepov doslej bilo, ki bi to začeli spreminjati. Tudi tukaj ni možnih rešitev, ko bi se vse to odpravilo čez noč, je pa možno prenehati s praksami, ki ta problem povečujejo. Zakaj recimo stanovanjski sklad še vedno gradi stanovanja v Ljubljani, kjer so še enkrat dražja kot marsikje drugje po Sloveniji, poleg tega je Ljubljana že itak natrpana? Ker to je dvojno škodljivo ravnanje. Zakaj se vsaka nova institucija, ki se oblikuje, ustanovi v Ljubljani? To je tudi dvojno škodljivo ravnanje.

Zdaj, koalicija, ki smo jo sestavili, se je zavezala, da bodo vse nove institucije, če bodo nastale, ko bodo nastale od demografskega sklada naprej, locirane izven centra. V nadaljevanju, čeprav je to verjetno ambicija za prihodnji mandat, je potrebno določene institucije, ki so zdaj v centru, razseliti po državi, ker to ne bo v ničemer v pogojih, sedanjih tehnoloških pogojih, ki zagotavljajo mnogokrat nemoteno poslovanje tudi na daljavo, zmanjšale učinkovitosti katerekoli institucije. Poznamo tudi dobro prasko v drugih evropskih državah. In ključno za to, da je decentralizacija nek strateški projekt, ki se odvija z realnimi koraki, je to, da se v celi državi gradi kvalitetna infrastruktura.

Znotraj tega še posebej digitalna zato, ker bo v prihodnosti vse več delovnih mest vezanih na to infrastrukturo, tako da program, ki ga ima nova evropska komisija v zvezi z digitalizacijo Evrope, je v veliki meri tudi program, ki ga mi potrebujemo za to, da bo v Sloveniji možno delati hitrejše korake v smeri decentralizacije. Poleg tega danes kot vemo obstajata dva ključna izenačevalca v tem smislu, da zagotavljata čim bolj enake izhodiščne možnosti v družbi, to sta izobrazba in internet, se pravi možnost dostopa do enormne količine podatkov, možnost obdelave in možnost izvajanja storitev brez tega, da se fizično premikaš. V drugem sklopu so tiste stvari ali pa premiki, ki zahtevajo tudi obsežno finančno prestrukturiranje.

Tukaj je na prvem mestu, zdaj govorimo o strateški problemih te države, demografija. Slovenija ima osmo najstarejše prebivalstvo na svetu, eno najstarejših v Evropi, starejše od evropskega povprečja, cela Evropa ima ta problem, Slovenija je država z najvišjim demografskih tveganjem do leta 2050 na evropski celini. Vendar ob tem razprav tudi v tem visokem zboru praktično ne poteka kot da to ni naš problem, je to problem prihodnjih generacij, bodo že poskrbeli zase.

Žal je to problem tudi te generacije in se ga je treba nemudoma lotiti, tako da zaveze v koalicijski pogodbi o ustanovitvi demografskega sklada ni nekaj kar je ena od koalicijskih strank izsilila, to je splošno spoznanje celotne koalicije, da je to strateški problem, da to ni samo stvar vprašaja dostojanstva in pravičnosti, ko gre za starejšo generacijo, demografski problem se začne pri rojstvu ali pa pri znižanju rojstva.

Torej, vse kar rešuje ali pa, mili. Demografski problem ni sociala. Družinska politika ni socialna politika, družinska politika je naložbena politika v prihodnost. Vsi ukrepi, povezani s tem, so ključnega pomena za prihodnost te države. Seveda, ta problem povečuje tudi odhajanje mladih. Zato, da se ta trend zaustavi, je potrebno naredit zelo veliko stvari. Skupni imenovalec teh ukrepov pa mora bit nek optimizem, neka vizija, za tistega, ki razmišlja, ali bi šel ali bi ostal, da se odloči, da v Sloveniji prihodnost je. Tega ni možno naredit s propagando, z zakoni in tako naprej, to je možno naredit samo z ukrepi, ki delujejo, ki jih ljudje neposredno občutijo.

Neposredno, ko gre za mlado generacijo, je ključen stanovanjski problem in v zvezi s tem imamo v koalicijski pogodbi vrsto konkretnih ukrepov za njegovo reševanje. Treba pa je povedat tudi to, da, v Sloveniji obstaja kategorija ljudi, nekaj 100 tisoč jih je, starejša generacija, večina med njimi je garala celo življenje, pred sabo nimajo mladosti in priložnosti, niti te alternative, ali bi ostal doma ali bi šli v tujino, borijo se zgolj za to, da, na nek način, kolikor toliko dostojno preživijo jesen svojega življenja. Gledano z vidika neke splošne ali pa, če hočete, družbene pravičnosti, je to daleč največji cmok v grlu te družbe – da ljudje, ki so delal 40 let, ne dobijo na koncu meseca, od tega, kar so vplačeval v pokojninski sklad, dovolj denarja za to, da dostojno preživijo in so mnogi odvisni od svojih otrok ali od vnukov, če jih imajo.

Tako da, vse tiste ukrepe, ki so v koalicijski pogodbi in ki merijo v omilitev tega problema, mislim, da se vsi zavedamo, da to niso ukrepi, ki so tam zato, ker bi to bil pač nek kompromis o pisanju koalicijske pogodbe, ampak zato, ker se, bom rekel, nas več, tudi preko meja te koalicije zaveda, da to je problem. Kakorkoli to obračate, veste, da to je problem. Vemo, da to ni možno rešit, da ga ni možno rešit čez noč, niti v enem mandatu, da pa smo ga dolžni začet naslavljat in reševat.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

Da smo dolžni končno ustanovit demografsko pokojninski sklad, v katerega se bo preneslo državno premoženje, v kolikor ga je še ostalo, da se bo tam plemenitilo, da bo od tega plemenitenja, dividende imela generacija, ki je to premoženje ustvarjala in da izplačilo pokojnin ne bo, v prihodnosti, izključno strošek živega dela generacije, ki je še zaposlena. Tukaj so rezerve in treba se je organizirati v smer, da te rezerve izkoristimo.

V teh razpravah, kolikor jih je, pač, o demografskih problemih, se večkrat sliši, češ, saj če ne bo dovolj rojstev doma, tukaj je priseljevanje in migracija, okrog Evrope so države, ki so v nekaj desetletjih podvojile ali celo potrojile prebivalstvo, medtem, ko se je evropsko krčilo, bomo pač na ta način reševal ta problem. Zdaj, tu opozarjam na to, da gre tukaj za veliko iluzijo. Da deloma, je to seveda res. Zgodovina človeštva je tudi zgodovina… migracij in ni migracij, vendar pa so doslej delovale samo tiste ali pa, so se končale v pozitivnem izhodu samo tiste, kjer je poleg imigracije prihajalo tudi do integracije.

Do integracije pa lahko prihaja, če gre tukaj za znosne razmere med tistimi, ki pridejo in tistimi, ki so nosilci neke kulture v katero se tisti, ki pride, asimilira. Če gledamo zgolj številke, imigracije, ti migrantski pritiski na Evropo sami po sebi niso bistveno večji letos, lani, tudi ne leta 2015, ko so bili v zadnjih 50 letih. Če pogledamo ključne evropske države, recimo Nemčija, Nemčija je imela približno enak priliv migrantov v zadnjih 50 letih. Nič bistveno več in nič… Tisto kar je, seveda, problem za Nemčijo in za večino evropskih držav je to, da se je število rojstev v teh državah v teh 50 letih zmanjšalo za trikrat in integracije enostavno ne delujejo več. In zato je to ključni problem. Ne migracije, ampak, bi rekel, nesposobnost številnih evropskih narodov, da se regenerirajo in tukaj je, bom rekel, Slovenija žal na tisti strani, kjer imamo problem.

Velja tako za Evropo, kot tudi za Slovenijo, ko so šli naši rojaki v Kanado, v Ameriko, v Avstralijo, v Argentino so se pač prilagodili tisti kulturi, kamor so prišli. Običajno zelo dobro, žal nekateri tako, da druga generacija niti ni več govorila slovensko, ampak so se integrirali, niso bili problem za tisto družbo. Prihajali so iz približno enakega civilizacijskega okolja. Enaka pravila morajo veljati tudi pri nas. Pač tisti, ki pride k nam, če ga povabimo je dobrodošel, če je v težavah in mu pomagamo tudi.

Vendar ne more pričakovati, da bomo mi sprejeli njegove navade, njegov način obnašanja, njegovo kulturo, ampak upravičeno pričakujemo, da bo on sprejelo našo, tako da vsaj tukaj ne bo delal težav. Ne glede na to katera vlada bo v tej državi ali katerikoli drugi evropski državi v prihodnosti, mislim da je tukaj vrag vzel šalo in da je jasno, da se ne bomo mi prilagajali civilizaciji, ki ne priznava enakopravnosti žensk, ne priznava ločenosti cerkve od države, ne priznava verske svobode in ki kriminalizira istospolne zveze. In še marsikaj bi se lahko naštelo. Tukaj so meje, ki se jih pač ne bo prešlo.

Naslednji tak ukrep, ki terja večje prestrukturiranje je vzpostavljanje oziroma oblikovanje okolja za gospodarski razcvet. Lahko teoretiki obračajo stvari kakor hočejo. Dejstvo je, da je skozi celotno človeško zgodovino in civilizacijo znano, da edino gospodarska rast, se pravi ustvarjanje nove vrednosti lahko predstavlja trajno osnovo blaginje. Vse ostalo je blef, ki se plača. Lahko tiskate denar, samo, ne vem, bo vrednost pojedla inflacija, lahko se zadolžite, plačali boste glavnico in obresti, lahko predlagate določene obveznosti, ampak samo omejen čas.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

Torej, edino gospodarska rast je lahko trajna osnova blaginje in oblikovanje okolja za gospodarski razcvet je eden od ključnih izzivov, ki je pred slovensko državo. Tudi tukaj lahko pridemo do ciljev po korakih. Rešitve, ki jih je smiselno uvajati morajo biti trajne. Nima smisla, da neka vlada za dve leti naredi neko davčno reformo, pride druga vlada, to obrne nazaj, pride spet tretja vlada, se spet igra z davčnim sistemom, od tega ima gospodarstvo zgolj škodo, tudi če so ukrepi, ki izgledajo dobro, pač, investitorji vanje ne verjamejo, ker ne vedo koliko časa bodo trajali. Tako da, tukaj so potrebne trajne rešitve, pa tudi če traja nekaj dlje časa, da pridemo do njih.

Zdaj tudi v času oblikovanja koalicijske pogodbe je bilo veliko razprav o tem, kdo je zdaj v tej državi zaščitnik javnega, javnega šolstva, javnega zdravstva. Javno zdravstvo in šolstvo so moderne evropske države razvile ravno zaradi ciljev, o katerih sem prej govoril, zato da država omogoča čim bolj enake izhodišče možnosti mladim za uspeh v življenju in da, ko gre za zdravstvo, kreira pogoje, ki so temeljni pogoji za sožitje v družbi.

Toda ko govorimo o javnem, ne sme to biti javno v smislu, samo da je javno, pa če je še tako slabo, samo da je javno, pa naj stane, kar hoče, naj bo javno, da bodo žilne opornice ali odmere krvi za transfuzijo bistveno ali celo trikrat dražje kot v sosednji državi, ker na koncu potem pridemo do javnega, v katerem prvorazredni lahko koristijo vse usluge tega javnega, tisti na zadnji strani vrste pa nikoli ne pridejo na vrsto. In žal imamo v nekaterih primerih situacijo, ko smo blizu temu. Zaradi tega je tudi v javnem zdravstvu ali pa tudi v državi, ki ima v osnovi kot osrednji steber javno zdravstvo in javno šolstvo, potrebna konkurenca. Brez konkurence ni kvalitete.

Od, bom rekel, prve sumerske civilizacije znane skozi celo človeštvo se to potrebuje. In končno imamo tak sistem zapisan v Ustavi. Slovenija nikoli ne bo javnega šolstva in javnega zdravstva zamenjala s privatnim sistemom, kot ga imajo nekatere druge države, je pa po drugi strani seveda tudi treba reči, da ne en, ne drugi sistem ne bo deloval, če bo pač samoumeven, če ne bo nobene konkurence in če tukaj ne bo tudi možnosti izbire. In še neko stvar je treba povedati na začetku, danes, še prej, preden se odločate o vladi.

Vsi vemo, da je zdaj v nastajanju pač že tretja ali četrta vlada, ki bo spet rekla, da je temeljni problem, ki ga je treba v Sloveniji reševati, v zdravstvenem sistemu, zato ker so nakopičene največje težave, ki jih največ ljudi občuti, in da, če hočete, koalicija stoji in pade na tem, ali bo sposobna reševati te probleme. Zato je treba že na začetku povedati, da so problemi v zdravstvu rešljivi, ampak ne brez tega, da se tam vzpostavi red, in ne brez tega, da se spremeni, dogradi plačni sistem.

In to velja še za nekatere druge podsisteme, kajti od leta 2004 je Slovenija del evropskega prostora, prostora Evropske unije, prostega pretoka kapitala, blaga, ljudi in znanja. In inženirji, zdravniki, medicinske sestre, IT strokovnjaki, vrhunski menedžerji, raziskovalci, znanstveniki z dosežki imajo možnosti zaposlitve na evropskem trgu nediskriminatorno kjerkoli, mnogi tudi na svetovnem trgu delovne sile. To je dejstvo.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

Mi se lahko sprenevedamo, kakor se hočemo, ampak če slovenski tako privatni kot javni sektor ne bo mogel izplačevati tem ljudem konkurenčnih plač, bodo pač odhajali, bodo pač odhajali in soočali se bomo s posledicami, s katerimi se že soočamo, krpale se bodo luknje, prihajali bodo ljudje, ki vam ne bodo znali napisati v slovenščini niti izvida niti recepta in tako naprej. Torej hočeš nočeš s tem problemom se je treba soočiti in ga je potrebno rešiti in rešitve ni.

Rešitve ni izven tega, da priznamo, da pač morata bit tukaj tako javni, kot privatni sektor konkurenčna. Privatni sektor se sicer tukaj trudi, je pa problem, ker pač… višje znanje ali pa večje znanje je potrebno za neko delovno mesto, bolj je treba nekoga tukaj plačat, večji so prispevki in dajatve in to odganja številne dejavnosti izven okvira slovenske države.

Se pravi, ne odhajajo samo posamezniki, visokokvalificirani strokovnjaki, odhajajo v tujino tudi podjetja, visoko donosna podjetja in če ta podjetja v prihodnosti ne bodo imela doma konkurenčnih pogojev, bodo odhajala še bolj. Nekateri nikoli ne bodo odšli, tisti, ki so vezani na javne razpise, na državni denar in tako naprej… Ne bodo, odšli bodo pa vedno dražji, ker bodo imeli vedno manj konkurence, bo tudi to problem. Torej, tisti, ki bi jih nekateri želeli čim bolj obdavčit, tistih bo vse manj, v tej situaciji in posledično bo seveda vse manj denarja, tako v proračunu, kot v zdravstveni in pokojninski blagajni.

Foto: Demokracija

Foto: Demokracija

No in, kot sem rekel že prej, kajne, tudi če vse te stvari zagotovimo, potrebni bodo, znotraj javnih financ, premiki, tudi v smislu, v prihodnosti, višanje prispevnih stopenj, tako za zdravstvo, kot za oskrbo starejših, ker je tukaj statistika neizprosna. Ampak to višanje, bo šlo mimo neopazno, če bomo ustvarjali več, če bo gospodarska rast velika, če bomo odpravil vse te ovire, če pa bo to šlo navzdol, potem pa, bo to boleče, pa tudi ne bo veliko pomagalo, ker imaš ti lahko visoko stopnjo obdavčitve, če je osnova nizka, boš dobil malo in če se bo zmanjševala, čedalje manj.

Zdaj, kar se tiče reda v zdravstvu, pa tudi ponekod drugod, danes tehnologija, predvsem tehnologija veriženja podatkovnih blokov, omogoča bistveno večjo učinkovitost, brez povečanja vhodnih stroškov in ko je, seveda, digitalizacija potrebna, najprej tam, kjer so učinki največji. Ne vem, o tem čisto na koncu, tega sklopa, še nekaj besed o vprašanju varnosti. Zdaj, ko je Slovenija vstopala v Nato, je v nekem širšem soglasju in ki je šel preko vladne večine takrat, ukinila ali pa, bom rekel, zamrznila naborniški sistem in uvedla profesionalno vojsko. Uvedla je profesionalno vojsko z strateško prostovoljno rezervo, ki bi moralo štet najmanj 15 tisoč mož.

Danes je v tej rezervi, mislim da manj kot 800 ljudi in Slovenija nima delujočega obrambnega sistema in naš predsednik države iz leta v leto zagotavlja, da imamo vojsko, ki ni sposobna branit državo. Je pa to njen temeljni namen. Saj… Slovenija ne potrebuje, ali pa, primarna potreba ni, da imamo nekaj enot, ki imajo težke oklepnike, ki lahko sodelujejo v Nato ali pa v mirovnih operacijah, to je pač dodatek, kjer smo del sistema kolektivne varnosti.

Primarna naloga obrambnega sistema je obramba države in trenutno imamo sestavo, ki te naloge ni sposobna opravljat in če bo šlo tako naprej, čez 2 leti niti »blefirat« več ne bomo mogli. Zato je pač vsaj začasna odmrznitev vojaške obveznosti nujna. To ne pomeni, da bodo regruti odhajali v Nato operacije, ker za to niso usposobljeni. To bo še vedno naloga profesionalne vojske, gre pa za to, da se ustvarja podlaga za to, da bo struktura, ki je namenjena obrambi države, to nalogo tudi sposobna opravljat in nenazadnje, da bo tam tudi kadrovska podlaga za profesionalni del.

Tudi tukaj obstaja, bom rekel, po raziskavah javnega mnenja, več kot dvotretjinska podpora, v slovenski javnosti, je pa jasno, da bo tako, kot je bilo, ko je Slovenija ta sistem imela, kot samostojna država, omogočena možnost civilnega služenja za tiste, ki imajo ugovor vesti in nihče ne bo prisiljen, da nosi orožje.

Zdaj, v tretjem sklopu mogoče par besed kar se smernic tiče o mednarodnih izzivih. V preostanku tega mandata je pred Slovenijo tudi vodenje Sveta Evropske unije. Evropska unija je zdaj v nekem času katerega teže se po mojem mnenju ne zavedamo, je v času po brexitu, brexit je za Evropsko unijo strateška katastrofa daleč največja od ustanovitve Evropske unije in zdaj enostavno v Evropi ni čas za eksperimente.

V bistvu bo šlo v prihodnjih letih tudi v tem času, ko bo Slo9venija imela tukaj večjo odgovornost, če hočete, da zelo poenostavim, z obrambo Lizbonske pogodbe za to podlago Evropske unije, ki danes pravno-formalno velja in ki omogoča relativno enakopravnost držav članic. In tukaj so problemi. Tisti, ki malo spremljate to evropsko okolje, veste, da se tukaj krepi pritisk večjih držav na spremembo načina odločanja v Uniji v smer večje teže večjim državam oziroma večinskega odločanja in da so ti pritiski znatni, da je to en od glavnih sestavnih delov neformalnih predlogov v tej razpravi, ki se formalno začenja v prihodnosti Evrope in da nekateri od teh predlogov spreminjajo na nekatere težnje v bivši SFRJ v zadnjem desetletju razpadanja.

Ravno v teh zadnjih tednih se soočamo s problemom, ki grozi, da se ponovijo razmere iz časov migrantske krize leta 2015, zdaj se vsi sprašujejo kako, da Evropa ni naredila nobenih korakov za to, da bi bili na to bolj pripravljeni. To, mimogrede, ni čisto res, ker je bilo sprejetih kar nekaj rešitev, nekatere žal niso implementirali, nekatere pa so in Evropa je v vseeno boljši situaciji kot je bila takrat, vseeno pa tega paketa, ki je bil predviden in s katerim bi se Evropska unija pripravila na podobne izzive, ki bodo prihajali, ni dokončala. Dobili smo le delne odgovore in zdaj bomo, ta teden sta dva izredna vrha, cela Evropa se bo zdaj s tem ukvarjala, vsi drugi problemi bodo zanemarjeni, zato, ker se predlogo spalo.

Ampak kljub temu je potrebno tudi tukaj poudariti, da je Evropska unija v strateškem interesu Slovenije, da je v strateškem interesu Slovenije, da tako Evropska unija kot Nato delujeta v skladu s svojimi ustanovnimi cilji, Evropska unija je zgodovinski in civilizacijski dosežek evropske celine in možnosti, ki jih Sloveniji ta dosežek prinaša, še zdaleč niso dovolj izkoriščene. Predvsem je Evropska unija zakladnica dobrih praks, vse kar pri nas škriplje, lahko mi navedete katerokoli področje, vsaj eni državi članici Evropske unije dobro deluje, dobro deluje preizkušeno tudi mi v Sloveniji imamo nekatere rešitve, ki jih lahko drugim dajemo za vzgled, žal pa od kar smo članica Evropske unije nismo bili dovolj sposobni gledati preko plotov in prevzemati mnoge dobre prakse, ki so na voljo vključno s svetovanji, ki jih lahko tukaj dobiš ali pa posamični ali pa partikularni interesi določenih lobijev v državi enostavno ne pustijo, da bi prenesli k nam kakšno dobro prakso, ker se v tem kaosu dobro počutijo. In zaradi tega skrbijo za to, da so ti plotovi, preko katerih ne gledamo, čim višji.

Evropska unija je zgodovinski dosežek generacij in tudi voditeljev s tragičnimi izkušnjami dveh svetovnih spopadov, oba sta se začela na evropski celini. Evropska unija je predvsem nastajala kot mirovni projekt, kasneje je dobil nadgradnjo, ampak danes se je ta zavest v veliki meri že porazgubila ni več te neposredne izkušnje pri evropskih voditeljih, večina jih je rojenih v blagostanje. Velikokrat se evropske institucije svalkajo v umetno povzročenih ali pa ustvarjenih dilemah, birokraciji in privilegijih. Recimo svetovalec Evropske komisije je star 23 let brez delovnih izkušenj ima večjo plačo kot predsednik bolgarske vlade, ki je član Evropskega sveta, ki v bistvu predstavlja evropsko vlado in teh nesorazmerij je še na stotine. Ti privilegiji generirajo na lasten način razmišljanja, lastne navezave in tako naprej in mnogokrat to, potem prevlada pred stvarnimi problemi, ki bi se morali reševati.

Še nekaj je pomembno. V Evropski uniji enakovrednosti seveda ni. Država, ki ima 400 tisoč prebivalcev in država, ki ima 90 milijonov ljudi ti dve državi ne moreta imeti enake teže nikoli na svetu nikjer niste imeli evropski ni tako. Nismo enakovredni, imamo toliko teže kot se da izraziti preko bruto domačega proizvoda preko števila prebivalcev in tako naprej. Vpliv je lahko večji, če si bolj spreten in sedaj smo pri vprašanju enakopravnosti. Tudi govoriti o tem, da je Evropski uniji zagotovljena polna enakopravnost je velika iluzija to je zgolj navidezna stvar lahko vam povem dva primera iz časa našega vodenja Evropske unije ali pa tudi kasneje.

Po odhodu Velike Britanije sta Nemčija in Francija osrednje stebro Evropske unije dve ustanovni članici vse ostalo lahko naštevam pa mislim, da ni potrebno. Ko smo mi predsedovali Evropskemu svetu smo od blizu videli kako ta enakopravnost deluje. Ko je neka manjša država članica nekaj predlagala je pač administracija Evropskega sveta našla tisoč razlogov, da to ni možno. Citirali so mi po 10 členov raznih pogodb zakaj se to ne da.

Sem poklical francoskega predsednika in popoldne je bilo vse v skladu z evropskim pravom. Ista stvar so pač našli izhod odvisno ali iščeš rešitev ali iščeš razloge za to, da se nekaj ne da urediti. Primer Nemčije leta 2016 je bilo na nivoju Evropske unije dosežena velika stopnja soglasja glede nadaljevanja reševanja ali oblikovanje paketa za reševanje prihodnih migrantskih kriz. V bistvu je bila proti samo Nemčija. Ena država članica od takrat 28, ki je bila proti Nemčija je bila proti in Evropska komisija in do tega kompromisa ni prišlo.

Če bi bila proti Slovenija, Hrvaška, Avstrija, Madžarska, Portugalska pač bil bi še eden sestanek Evropskega sveta in bi ta država tako ali drugače pristala na kompromis, če so vsi ostali pristali. Je pa kljub temu, ko gre za vprašanje enakopravnosti enakopravnost znotraj EU možnost ni dejstvo je možnost samo to možnost je treba izboriti. Izboriti se jo je potrebno in zaradi tega sem prej govoril o pomenu lizbonske pogodbe, ker ta pogodba v pravem smislu daje manjšim državam članicam možnosti, da si enakopravnost izborijo še posebej, če so dovolj spretne in če so se sposobne povezovati s tistim, ki imajo podobne interese. Pred tem polovičnim mandatom so seveda tudi izzivi, ki jih mogoče takrat, ko je gospod Šarec odstopil jih niti ni bilo na vidiku.

Že potem smo dobili podatek, da je bila rast BDP zadnje četrtletje lanskega leta manj kot 2 odstotna. Slovenija potrebuje skoraj 2 odstotno gospodarsko rast zato, da generira dovolj denarja, da plačamo dolgove, letno tranšo obresti predvsem. Vse tam do 2 % ne moremo nič investirati, gre vse za dolgove, ki smo si jih nabrali. Potem je tukaj ta grozeča epidemija ali pandemija koronavirusa. Negativne gospodarske posledice je nemogoče oceniti. Zagotovo bomo epidemijo obvladali. Če pogledate nazaj zadnjih 20 let nekaj podobnega se pojavi vsaka 4 leta, zelo zanimiv slučaj. Je pa cena neznana, kot je bila vedno doslej. In je to tveganje.

In v zadnjih dneh, moram reči, dobivam opozorila tudi iz dosedanjih vladnih krogov, da v sprejetih proračunih za letos in naslednje leto zeva nekaj sto milijonska luknja. Se pravi, so viri predvideni, ki niso realni in so izdatki, ki niso pravilno ocenjeni. SE pravi, je tukaj veliko tveganje in zelo malo jastogov, če se izrazim v znanem žargonu. Ampak ne glede na te nepredvidljive stvari te težave so rešljive. Dejstvo je, da Slovenija s svojimi potenciali zmore bistveno več od tega, kar se trenutno izkazuje. Smo daleč pod tem kar zmoremo.

Leta 2008 je Slovenija dosegala 91 % evropskega povprečja. Ampak to je bilo leto, en mandat, ko je takratna vlada 53 sistemskih zakonov uskladila v okviru partnerstva za razvoj z opozicijo v tem državnem zboru in so ti zakoni dobili tudi po 60 ali 70 glasov, se pravi dvotretjinsko večino. Takrat smo imeli 8 milijard državnega dolga, danes ga imamo 32 in smo globoko pod 20 %. Ampak zato, da naredimo več je potrebno izpolnjevati nekaj pogojev, predvsem dva sta pomembna.

Prvič, potrebno je odgovorno upravljanje z državo, kar pomeni marsikaj, med drugim tudi to, da ne smemo potrošiti milijonov za študije o dolgotrajni oskrbi starejših in ob tem ne zgraditi niti enega samega doma za starejše. Naši rojaki, ki potrebujejo dostojno oskrbo na jesen svojega življenja od teh študij namreč nimajo nič. In seveda potrebno je sodelovanje, ne izključevanje. Potrebni so isti vatli za vse, brez delitve na prvo in drugorazredne.

Danes, če bi ta dva pogoja bila izpolnjena, bi rekel, preko vsa desetletja odkar je Slovenija nastala bi bilo več potencialov izkoriščenih, plače v Sloveniji bi bile lahko realno vsaj za četrtino večje, enako pokojnine, pa žal temu ni bilo tako. Ampak vsi vemo, da za nazaj se ne da spremeniti ničesar, zato mi za naprej ponujamo roko sodelovanja. In vsi, ki so jo po zadnji vladni krizi, ki je mimogrede v ničemer ni povzročila opozicija, to roko že sprejeli, v bistvu ponavljajo veličino korakov tistih, ki so leta 1990 pred usodnih zgodovinskim plebiscitnim glasovanjem Slovencev za samostojno Slovenijo, pomagali graditi takratno enotnost naroda, brez katere bi danes namesto vas, odločali v neki drugi prestolnici. Naša vrata za sodelovanje v skupno dobro ostajajo odprta tudi za vse ostale.

Mi nikogar ne izključujemo. Ne obljubljamo čudežev, zagotavljamo pa delo in napore za skupno dobro. Imamo eno samo državo, edinstveno na svetu po svojih naravnih lepotah, tudi po trdoživosti njenega življa. Zato naj bo naša Slovenija naš skupen dom in domovina za vse.

Hvala lepa.”