Janez Janša: Smo sredi dobro shojenih poti, pa tudi na začetku novih priložnosti

Predsednik stranke SDS Janez Janša (Foto: SDS)

“Ko je bila SDS najbolj oblegana in ko so ji celo zabadali nože v hrbet ter se je bila prisiljena braniti na vseh koncih, je poleg obrambe zmogla tudi oblikovanje alternative. Oblikovala je predloge za večjo blaginjo Slovenije namesto tistih, ki so imeli škarje in platno v rokah, a njihov cilj ni bila skupna blaginja, temveč le oblast za vsako ceno. Tudi sredi največjih zlorab državnih institucij zoper SDS in medijskih umorov smo se bili sposobni zbrati k trezni razpravi, izpričevati resnico in gledati v prihodnost,” je na današnji slavnostni akademiji med drugim izpostavil predsednik stranke SDS Janez Janša. Stranka SDS po njegovih besedah ni gibanje z imenom iz Avstrije, ki se danes povsod šopiri, jutri pa ga več ni. Ki danes naloži poslance na avtobus, jutri pa jih ni niti za fička.

Predsednika SDS Janez Janša in Nove ljudske stranke (NLS) Franc Kangler sta danes v Mariboru podpisala sporazum o pridružitvi liste NLS k SDS. Stranka bo uradno pridružena, ko bo to potrdil tudi kongres NLS.

V nadaljevanju si lahko preberete celoten govor:

Hvala za udeležbo na naši slavnostni akademiji. Še posebej smo veseli vseh vas, ki ste bili zraven v času nastanka obeh naših predhodnic in v času, ko so se postavljali temelji samostojne in evropske Slovenije. Žal mnogih danes ni več med nami, vendar se jih vedno, še posebej pa ob naših obletnicah, z veliko hvaležnostjo spominjamo.

Ne zgolj SDS, tudi samostojne Slovenije ne bi bilo brez poguma ustanovnih članov SDZ in SDSS. Že nastanek obeh predhodnic SDS so hoteli preprečiti s političnimi, administrativnimi in kazenskimi pritiski. Potem so medijsko morili Jožeta Pučnika, Franceta Tomšiča, Dimitrija Rupla, Rudija Šeligo, Marjana Vidmarja, Dimitrija Kovačiča in mnoge druge ustanovne člane. Pošiljali so jim kazenske ovadbe, davkarijo in udbovske trojke za vrat. Danes si nekdo, ki tistih časov ni doživel, težko predstavlja takratne razmere. Ob 91. obletnici rojstva dr. Jožeta Pučnika bo naslednji mesec izšla knjiga publicista Igorja Omerze, ki dokumentirano opisuje udbovsko preganjanje Jožeta Pučnika. Verjamem, da bodo mnogi šele ob branju te knjige bolje razumeli trpljenje, pa tudi veličino očeta slovenske države. Ki ga niso dovolili pokopati z vojaškimi častmi, medtem ko so šefa Udbe Zemljariča, ki je Jožeta preganjala, po sklepu Golobove vlade pokopali kot državnika.

Režim, ki je preganjal dr. Pučnika in ostale, se je ob osamosvojitvi najprej potuhnil in nato ponovno restavriral v raznih forumih, sodstvu in medijskih korporacijah ter nadaljeval s svojo raboto zoper demokrate in osamosvojitelje. A zdržali so ljudje, vsaj večina njih in nastajala je današnja SDS, institucija, ki je iz ruševin zbrala in ponovno združila večino državotvorne moči Demosa.

Tudi v časih največjih napadov je bila SDS sposobna ravnanj, ki so omogočila ne samo »stati in obstati«, temveč tudi nadaljevati pot. Pot zvestobe sebi, svojim vrednotam in Sloveniji. Ko je bila SDS najbolj oblegana in ko so ji celo zabadali nože v hrbet ter se je bila prisiljena braniti na vseh koncih, je poleg obrambe zmogla tudi oblikovanje alternative. Oblikovala je predloge za večjo blaginjo Slovenije namesto tistih, ki so imeli škarje in platno v rokah, a njihov cilj ni bila skupna blaginja, temveč le oblast za vsako ceno. Tudi sredi največjih zlorab državnih institucij zoper SDS in medijskih umorov smo se bili sposobni zbrati k trezni razpravi, izpričevati resnico in gledati v prihodnost.

Z veliko mero odgovornosti smo v času pandemije reševali Slovenijo. Zaradi trdoživosti in vitalnosti slovenskega gospodarstva in učinkovitih ukrepov vlade smo končali med gospodarskimi zmagovalci kovidne krize. Zalet rezultatov naših ukrepov je trajal tudi v lanskem letu in delno še vedno učinkuje, kot je nedavno zapisala Evropska komisija. V lanskem letu smo imeli vse možne volitve, razen evropskih. Slovenska demokratska stranka je povečala število poslancev v Državnem zboru ter število svetnikov v Državnem svetu. Prepričljivo smo zmagali na lokalnih volitvah. Naš kandidat za predsednika republike je dosegel dober rezultat. Kljub težkim razmeram in zahrbtnim napadom leve opozicije v času velike zdravstvene krize SDS niso uspeli niti uničiti niti oslabiti, zato so se osredotočili na dve naši partnerici, s katerimi smo po Šarčevem metu puške v koruzo sestavili koalicijo. Vzporedni mehanizem je uspel najprej oslabiti, nato pa skrčiti in na koncu izbrisati iz DZ tako kot SMC kot Desus, zato sicer uspešna vladna koalicija po volitvah ni imela večine za ponovitev mandata. V zadnjih mesecih smo opravili vrsto obsežnih analiz super volilnega leta, ocen situacije in tudi lastnih napak. Veliko razočaranih volivcev je po aprilskih volitvah trdilo, da se je na njih goljufalo oziroma kradlo glasove. SDS je na volilni dan preko članstva v volilnih odborih in preko zaupnikov volitve v veliki meri nadzorovala, zato verjamemo, da se glasovnice na volilni dan niso kradle ali ponarejale.

To pa ne pomeni, da je bilo z volitvami vse v redu. Problemi so namreč bolj prikriti, nekateri so sistemske narave. Nanje opozarjamo že dalj časa, vendar Državna volilna komisija, v kateri si levica od nekdaj prisvaja večino, torej  tako vodenje kot direktorovanje, opozorila in predloge zavrača ali pa enostavno ignorira. Problema sta predvsem dva. Prvi je sistematično ukinjanje volišč v podeželskih volilnih okrajih, s čimer se pomembno znižuje volilna udeležba. V volilnem okraju Šmarje pri Jelšah, kjer vedno dosegamo odlične rezultate, so od leta 2011 ukinili kar 28 volišč, volilna udeležba pa je padla na eno najnižjih v državi. V Okraju Črnomelj so v istem obdobju ukinili 20 volišč, V Idriji 18 in v Ormožu 17 volišč. Medtem ko imajo volivci v Ljubljani volišče za vsakim oglom, drugod pot do njega predstavlja strošek.  Poleg tega gre tudi za zaničevalen odnos do dela volivcev na podeželju, ki se jih tako dela drugorazredne in tudi na ta način odvrača od volilne udeležbe.

Drugi večji problem je nadzor nad oddanimi glasovnicami na predčasnih glasovanjih. V Ljubljani so združili glasovanje za 11 okrajev na Gospodarskem razstavišču. Volivci tam lahko glasujejo v torek, sredo in četrtek. Ko ni glasovanja, so skrinjice z nepreštetimi glasovnicami skupaj z drugim volilnim materialom dva dni in pet noči nekje shranjene, varujeta jih pa verjetno  – Dušan Vučko in Zoran Janković. Predlogi, da bi volilne komisije po vsakem dnevu glasovanja preštele in overile rezultat, se vztrajno zavračajo. To dejstvo je bilo mogoče zanemarljivo nekoč, ko je bila udeležba na predčasnem glasovanju nizka. Sedaj, ko predčasno glasuje preko 100.000 volivcev, pa je ta pomanjkljiv nadzor velik problem. Vztrajali bomo, in to zelo odločno, da se do naslednjih volitev ljudem vrnejo volišča in da se zagotovi neodvisen nadzor nad potekom predčasnega glasovanja.

Danes imamo Slovenci krasno domovino, ki je od osamosvojitve leta 1991 naprej tudi država. Imamo Slovenijo, ki pripada vsem. V zadnjem času velikokrat slišimo očitek, da si jo prisvajajo osamosvojitelji. To je sicer nekaj takšnega, kot če bi ustanovitelju podjetja očitali, da si to podjetje prisvaja. V resnici je stvar še mnogo hujša, kot če bi ta očitek držal. Kajti Slovenijo in slovensko državo si prisvajajo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija in so to tudi javno izrekali. In aktivno rušili osamosvojitvene napore. Tako iz ospredja kot iz ozadja. Z razorožitvijo slovenske TO, z deklaracijo proti slovenski vojski, z glasovanjem proti vsem ukrepom za zavarovanje in obrambo osamosvojitve, s pozivanjem evropskih politikov, naj Slovenske države ne priznajo, z odkritim javnim nasprotovanjem številnih odborov ZZB osamosvojitvi, s ponujanjem takojšnje združitve nazaj v jugoslovansko konfederacijo itd.

Ni slučaj, da smo pred nekaj dnevi od istih ljudi, ki so po izglasovanem plebiscitu izdajalsko nasprotovali oboroževanju Slovenije, prejeli podobne pozive, tokrat namenjene nasprotovanju obrambni pomoči napadeni Ukrajini. In ni slučaj, da je rdeča zvezda danes simbol agresorske ruske vojske v Ukrajini, tako kot je bila simbol agresorske jugoslovanske armade, ki je leta 1991 napadla Slovenijo. Še manj je slučaj, da Putinova nagrajenca Kučan in Janković zagovarjata Putina.

Golobova vlada je šefa zločinske Udbe pokopala z vojaškimi častmi in obenem ukinila muzej slovenske osamosvojitve. Gre za simbolno potezo, ki ne napada zgolj neke kulturno zgodovinske institucije, kakršno ima vsaka samostojna država. Napada sam rezultat osamosvojitvenih prizadevanj, napada samostojno in demokratično Slovenijo. Tega niti preveč ne skrivajo. Poslanci ene od vladnih strank v DZ javno govorijo, kako je slovenska osamosvojitev zrušila čudovito socialistično Jugoslavijo. Javno se hvalijo, da na dan državnosti ne obešajo slovenske zastave. Ministrica druge vladne stranke je na svojem profilu zapisala, da je treba stanje vrniti v čas pred letom 1991 in da delajo na tem. Celoten državni vrh navdušeno ploska zlorabi državne proslave ob kulturnem prazniku, kjer sovražni govor na dveh nogah paradira s simbolom totalitarne ideologije in agresorske vojske.

Ne gre torej za muzej osamosvojitve, ampak za osamosvojitev samo in njen rezultat. Za samostojno in demokratično Slovenijo. Oboje želijo izničevati tudi z abotno frazo, ki jo papagajsko ponavljajo na različnih totalitarnih prireditvah. Češ da brez t.i. NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Lahko bi jih vprašali, zakaj so toliko časa molčali. Če bi nam to povedali leta 1991, se ne bi bilo treba še enkrat osamosvajati. Vendar je to izkrivljanje kljub svoji bizarnosti nevarno, saj želi zabrisati meje med socialistično republiko v SFRJ in samostojno slovensko državo in meje med totalitarno vladavino ene stranke in demokratično ureditvijo samostojne Slovenije.

Toda eno so razprave o tem, kaj je bilo, drugo pa izzivi na isto temo v času, ki je pred nami. Če kaj, potem je jasno, da samostojne Slovenije dejansko ne bo več, če ne bo Slovencev. In prav to je njihov končni cilj. Razgraditi in uničiti narod, družino, vero, kvalitetno šolstvo, podjetništvo.  V to smer tudi s pomočjo ustavnega sodišča delajo velike korake. V državi, ki ima eno najstarejših prebivalstev na svetu, so najprej ukinili urad za demografijo. Ker je bil tukaj v Mariboru, so še posebej pohiteli, ne da bi mestna občina kakorkoli resno povzdignila svoj glas proti siromašenju Maribora. Denar in ljudi z urada za demografijo pa so razporedili na Urad za migrante. Cilj je jasen. Čim manj avtohtonih prebivalcev in čim več migrantov iz tujih civilizacijskih okolij. Uničevanje družine kot osnovne celice družbe ima na njihovi listi prioritet kulturnega marksizma še posebej visoko mesto. Pravijo, da so to zahteve modernega časa in da je treba iti s časom naprej.

Vendar to ni pot napredka, ampak pot razkroja. To ni pot naprej, ampak pot nazaj.  Človeštvo je namreč nekoč že živelo po jamah in votlinah v neorganiziranih hordah, kjer so si najmočnejši spolni predatorji izbirali svoje žrtve v svojem jamskem FotoPubu. Le da takrat še ni bilo radiatorjev in so jamski predhodniki ljubljanskih levičarjev namesto njih uporabljali kapnike. Mimogrede, ste že slišali za kak rezultat kriminalistične in tožilske preiskave gnusnih rabot, ki so jih zagrešili prijatelji aktualne ministrice za kulturo v FotoPubu? Temu razkroju temeljev zahodne, evropske in slovenske civilizacije, ki ga pristojne institucije in osrednji mediji na vse kriplje prikrivajo ali  celo podpirajo, odločno nasprotujemo. Oče je moški in mama je ženska. Oba spola sta enakopravna, ima pa vsak svojo naravno vlogo. Razkroj temeljnih postulatov narave in civilizacije je pot v propad.

Številni ostali ukrepi in najave aktualne oblasti gredo v isto smer. Po poti razgradnje, po poti kulturnega marksizma. Višji davki, večja centralizacija, več najemnikov, več državnega, več ministrstev, več postopkov, večja birokracija, čim več odvisnikov od državnih jasli. Njihov skupni imenovalec je narediti čim večje število odvisnih od oblasti. Čim več odvisnikov in čim manj suverenih posameznikov. Naš pristop je popolnoma drugačen. Čim manj birokratskih ovir, čim manj birokracije, čim krajši postopki, čim bolj ugodno okolje za družine in otroke, čim boljša izobrazba, čim več inovacij, čim bolj ugodno okolje za razvoj podjetništva. Čim več suverenih posameznikov, ki znajo ločiti zrno od plev in ki so sposobni stati na lastnih nogah in razmišljati z lastno glavo.

Foto: SDS

Spoštovani, ali ni absurdno, da se stranka oziroma gibanje, ki povzema program radikalne socialistične levice, ki uvaja nove in nove birokratske ovire, ki viša davke in trošarine, ki lomasti po javnih medijih, ki odprto podkupuje sodnike – samopoimenuje za gibanje Svoboda? Njihov vodja nas zmerja z mračnimi  silami in fašisti. Resno? Edina primerjava, ki se ponuja zanje iz evropskega okolja, kjer so iskali vzornike za svoje poimenovanje, so avstrijski svobodnjaki. Dejstvo je, da so oboji naravnani proti slovensko. Razlika je le v tem, da domači svobodnjaki Sloveniji in Slovencem delajo več škode kot tisti iz sosedstva. Imamo vladno koalicijo, ki jo sestavljajo tri levičarske stranke. Dve sta klasični derivat globoke države oziroma ostanek propadle tranzicije, katere cilj je v bistvu negativno pragmatičen, torej ohranitev oblasti, položajev, privilegijev in zaščita pred roko pravice. Tretja, Levica, kot izvirni produkt novodobnega kulturnega marksizma, s svojim ideološkim radikalizmom tako z lahkoto obvladuje koalicijski software in določa barvo ukrepov in celotnega ravnanja.

Do tega stanja smo prišli z uporabo starega trika o novih obrazih, ki mu je tudi zahteven čas pandemije omogočil reinkarnacijo. Seveda so tudi novi obrazi potrebni v politiki. Do njih tudi vedno pride. Vendar eno je nova ponudba z novo vsebino, drugo pa je reciklaža starega. V Sloveniji je to večinoma reciklaža starega. Iz ZSMS v LDS. Iz LDS v Zares. Iz Zares v Listo ZJankovića. Iz Liste ZJ v Listo Mira Cerarja. Pa v listo Marjana Šarca. Poznate kako bistveno razliko med tem, kar so zagovarjali Golobič, Rop, Miro Cerar, Marjan šarec ali nekdanji podpredsednik Liste Zorana Jankovića in sedanji predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob? Enaki konglomerati arogance in protislovenske politike. Prav nobene razlike.

Eno so torej nove stranke in osvežujoče nove ponudbe, drugo so zarodki iz drobovja globoke države, skrbno načrtovani, medijsko negovani in vsestransko finančno in propagandno podprti. Skrpajo jih skupaj tik pred volitvami in na začetku se vidi in sliši privlačno kot nudistična plaža. Ko pa mine nekaj časa in pogledaš od blizu, začetno navdušenje hitro zbledi. Danes smo že krepko v tem času bledenja, ko ljudje gledajo položnice in pokojninske odrezke ter se sprašujejo, kaj so pravzaprav volili.  Danes teče že 250 dan 30 dnevnega roka, v katerem naj bi vsak bolnik lahko prišel do specialista. Minilo je tudi že več kot 45 dni, odkar naj bi bila po njihovi koalicijski pogodbi sleherna pokojnina vsaj za 10% višja od praga revščine.

Še lani poleti si težko srečal nekoga, ki ni trdil, da je volil Goloba. Danes pa nasprotno že težko srečaš koga, ki bi priznal, da ga je volil. Javnomnenjska raziskave skušajo to dejstvo prikrivati. Vendar se velja ob njih spomniti, da je še do nedavnega na njihovem vrhu kraljevala – Ljudmila Novak. Vse dokler so upali, da bo kandidirala na predsedniških volitvah in škodila SDS.

Končno se prebuja tudi upokojenska generacija. Velik del upokojenske generacije je namreč oropan osnovnega dostojanstva, ki ga predstavlja pošteno plačilo za minulo delo. Nizke pokojnine preko 300.000 slovenskih upokojencev predstavljajo daleč največjo kolektivno krivico sodobne Slovenije. Pokojnina ni socialna kategorija, ampak plačilo za minulo delo. V našem vladnem mandatu smo to krivico kljub nizki inflaciji popravljali z rednimi dvigi pokojnin ter selektivnimi draginjskimi dodatki. Danes jim vlada brez draginjskih dodatkov ob 10% inflaciji pokojnine dviga za zgolj dobrih 5%, kar bo zaostanke oziroma krivico poglobilo. Potreben je torej močan, vsestranski pritisk na oblast, da se to uničevanje dostojanstva generacije, ki je med drugim priborila tudi samostojno Slovenijo, preneha. In da se pokojninski sistem očisti izplačil za razne privilegije, očisti izplačil potomcem 10 letnih borcev, pa raznih izjemnih pokojnin Kučanov in Spomenk.

V času kovidne krize, tisočih kovidnih bolnikov po slovenskih bolnišnicah, v času praznih skladišč zaščitne opreme, ki so nam jih zapustili, v času zaprtih meja in pretrganih logističnih verig so tovariši nagajali, protestirali in klicali k naši smrti. Napadali so policiste, meščane, novinarje, snemalce in medijske hiše ter ovirali tuje državnike v času slovenskega vodenja EU. Po trgih in ulicah so sejali sovraštvo, delili bombastične obljube in kurili velike ognje. Sedaj je prišel čas plačila. Danes so sami na ražnju. In še huje bo. Po kitajskem koledarju smo stopili v leto zajca. Po slovenskem bo to leto zajca na ražnju in leto bumerangov.

Žal bodo naredili veliko škode in veliko dela nas čaka. Tudi zato je potrebna okrepitev slovenskih demokratičnih, domoljubnih, protibirokratskih, proti centralističnih ljudskih sil. Veseli me, da je danes Svet SDS potrdil sporazum, s katerim se naša družina okrepi z Novo Slovensko ljudsko stranko. To je dobro za vse,  je dobro za Slovenijo in še posebej za Maribor. Dobrodošli v naši veliki družini, kolegice in kolegi iz Liste Franca Kanglerja – Nove SLS.

Pred desetletji je slovenski pisatelj Drago Jančar zapisal: “Ni vsak antifašist demokrat, je pa vsak demokrat avtomatsko antifašist in antikomunist. Demokrat je za demokracijo in proti vsakemu totalitarizmu.” To je naše izhodišče za povezovanje in sodelovanje. Dobrodošel je vsak, ki zagovarja demokratično ureditev ter zavrača totalitarizme vseh barv. Spoštovani! Mi smo slovenski demokrati. Smo resna politična sila, bili smo včeraj, smo danes in bomo jutri. Nismo gibanje z imenom iz Avstrije, ki se danes povsod šopiri, jutri pa ga več ni. Ki danes naloži poslance na avtobus, jutri pa jih ni niti za fička.

Imamo vrednote, ki so vrednote slovenske osamosvojitve. Naše vrednote so vrednote iz samega vrednotnega središča slovenskega naroda in Slovenije. Zato smo močni, trdoživi in trajni. Tako kot Slovenija. Smo sredi dobro shojenih poti, pa tudi na začetku novih priložnosti. Kajti prihodnost se še ni zgodila in vsi smo poklicani, da jo sooblikujemo.

Iskrene čestitke ob rojstnem dnevu naše velike družine.

Poklon vsem pogumnim demokratom, Bog živi Slovenijo!

Sara Kovač