Janša je danes edini politik, izvoljen na vseh dosedanjih volitvah! Tega niso naredili ne Kučan, ne Hribarjeva, ne Toš in ne Kos!

Foto: STA

Na zadnjih volitvah je Janez Janša dobil relativno večino, kljub temu, da so večinski mediji dan in noč nabijali, kdo vse z njim ne gre v koalicijo. Janez Janša je tudi danes edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah. Tega niso naredili ne Milan Kučan, ne Spomenka Hribar, ne Niko Toš ali Drago Kos, ki si jemljejo pravico, da kot nekoč, kot nikoli izvoljeni politiki, kreirajo slovensko politiko.

Pravijo, da so ti, ki ob petkih popoldan protestirajo, intelektualci. Verjetno res, saj med njimi vidimo aktualne ali nekdanje profesorje na ljubljanski in mariborski Univerzi. Ne vem kako je s primorskimi, ker se o Gorici in Kopru ne sliši veliko. Zelo verjetno je večina protestnikov fakultetno izobraženih. Če so med njimi najbolj znani kulturniki, predpostavljam, da so končali kakšno fakulteto. Gotovo to lahko trdimo za pesnika Borisa A. Novaka in pisatelja Vinka Möderndorferja. Protestniki se nekako predstavljajo kot politična leva inteligenca, v kolikor jim lahko najdemo nek skupni imenovalec.

In če imamo opravka z inteligenco, ki sebe razume kot napredno, razsvetljeno, avantgardno, moderno ali postmoderno, ki ji je tuje sleherno domačijstvo in narodnjaštvo, ki prezira vsako lokalno tradicionalnost in prisega na svetovljanski multikulturalizem in anarholiberalizem, ki ne potrebuje nobene oblasti in nobene avtoritete, smemo pričakovati, da vejo, kaj govorijo in o čem govorijo.

Pa poglejmo nekatere izraze, ki so postali protestniški slogani
Več teh pojmov se konča na “izem”. Veliki slovar tujk pravi, da je izraz “izem” pojem, ki izvira iz latinskega –ismus. In v izpeljankah pomeni: nauk, smer, stanje, lastnost, posebnost (socializem, simbolizem). V glavnem se torej pojem “izem” pojavi v povezavi z določeno ideologijo, naukom, smerjo, ki jo nekdo zagovarja v teoriji ali prakticira v družbeni praksi. Levičarji največ uporabljajo pojem fašizem. V Leksikonu Sova beremo, da gre za skupni izraz “skrajno nacionalističnih in totalitarističnih gibanj”, značilne za “ideologije ali politične sisteme  od konca 1. svetovne vojne naprej”. “Za fašizem kot politični sistem so značilni  antiparlamentarizem, odprava ustavne ureditve, nasilna odstranitev demonstrantskih sil, težnja k nacionalni družbeni integraciji s pomočjo ene stranke  in korporativnega predstavništva, antiliberalizem, povečano izkoriščanje delavcev, pospešeno pripravljanje na vojno, agresija,  množično iztrebljanje nasprotnikov (genocid, holokavst)“.

Foto: Demokracija

Če v istem leksikonu preberemo, kaj piše o komunizmu, lahko ugotovimo, da mu vrsto teh fašistoidnih atributov ne pripiše. Glede teoretičnih predpostavk pove samo to, da gre za teoretični model politične in ekonomske teorije, po kateri sta lastnina in oblast last družbe. V nadaljevanju je omenjeno, da je sicer po drugi svetovni vojni skušal komunizem “pogosto nasilno uveljavljati vizijo komunizma”, a da je to na začetku 21. stoletja v glavnem propadlo.

Z vidika teorije imata fašizem in komunizem vrsto skupnih značilnosti. Oba gradita družbo na zelo ekskluzivni ideološki predpostavki, pa naj bo to narod ali delavstvo, ali karkoli drugega. Za vse izme je značilno da poudarjajo eno samo idejo, kot edino zveličavno in odrešilno. To je lahko tudi ekologizem, ki je značilen za določen del zelene politike.

Fašizem in komunizem sta proti parlamentarni demokraciji in ustavnemu redu
Oba imata skupno to, da sta proti parlamentarni demokraciji in ustavnemu redu. Obe ideologiji sta, ali s parlamentarno igro ali z nasiljem ukinjali večstrankarski politični sistem. Predvsem za to, ker sta ga predstavljali kot neučinkovitega. Posledično je to vodilo do množičnega pobijanja nasprotnikov, v čemer se fašizem in komunizem nista niti malo razlikovala. Nasprotno, drug od drugega sta se navdihovala in prevzemala prakse genocidov (gulagi in dachauvi, pri nas pa hude jame) so simbol genocidne prakse. Obema je lastno, da sta se oboroževala do zob in se pripravljala na vojno, ne na obrabno vojno, ampak na osvajalno vojno. Na to pomembno razliko se pogosto pozablja. V sami doktrini vojaških sil pa je ta razlika popolnoma jasna. Njun skupni imenovalec je, da s silo širita svoj družbeni koncept in ideje.

Kar zadeva antiliberalizem, sta obe ideologiji imeli različen pristop in razvoj. Pri razvrednotenju določenih moralnih vrednot pa sta tudi našli skupni jezik, še posebej na področju spolnosti, kjer so fašisti in komunisti postali anarholiberalni, vsaj zase, če že ne za javno moralo. Seveda pa sta oba sistema bila proti svobodi dela in kapitala, v tem smislu ju lahko razumemo kot antiliberalna. Razlikovala sta se pri vprašanju nacionalnega vprašanja. Če je fašizem gradil na naciji, je komunizem gradil na avantgardi oz. razredu, samoizvoljenih in samooklicanih. V obeh primerih je v praksi šlo za izključevanje določenih kategorij ljudi, torej za nedemokratično družbo. Oba sta nasilno obračunavala z demonstranti, ki so protestirali proti njunim idejam ali praksam. S tem sta seveda logično nadaljevala svojo antiparlamentarno in antiustavno ideologijo in prakso.

Kdaj in v katerem primeru je Janez Janša kršil ustavo?
Iz pojma fašizem so pri nas določene ideološke skupine, sedaj pa biciklisti, izpeljali pojem “janšizem”. S tem pojmom se opleta kot nekakšnim “gotovim dejstvom”, po modelu “gotov si”. Pojem janšizem predpostavlja, da ima slovenski politik Janez Janša svojo družbeno teoretično ideologijo, ki jo želi uveljaviti s pomočjo oblasti. Prvo vprašanje akademikom in protestnikom se glasi, kje je ta ideologija zapisana in v kateri praksi se uveljavlja? Začeti moramo pri ustavi. Kdaj in v katerem primeru je Janez Janša kršil ustavo? Ali s katero zakonodajo je skušal napasti ustavni red, da bi ga zrušil? Ravno obratno je res. Vsi postopki in procesi, ki so bili sproženi v zadnjih 30. letih, od kar imamo demokratično ustavo, proti njemu osebno, so padli na sodiščih. Janez Janša ni nikoli ubral mimopravne poti, da bi dokazoval svoj prav.

Foto: STA

Prav obratno je res, da je del slovenske politike zlorabil pravne mehanizme, da bi ga izločil iz politike. Patria je za to kronski primer. Za to pa je nihče danes ne želi poudarjati in izpostavljati, ker so se na njej opekli agitpropovski ideološki sodniki in novinarji. Za krivične obsodbe domnevnih akterjev Patrie danes država, torej mi nič krivi državljani plačujemo odškodnine, krivično obsojenim in zaprtim. Pravilno, da jih dobijo. A te odškodnine bi bilo potrebno odtrgati od plač in premoženja tistih, ki so proti vsem zdravim in logičnim načelom prava ljudi uspeli spraviti v zapor. Enako bi morali materialno odgovornost nositi tisti, ki že tretjič procesirajo Milka Noviča. Preprosto, politično motivirani procesi bi morali biti sankcionirani tako, da nobenemu ne bi več padlo na um, da pri njih sodeluje.

Na kateri ideološko ekskluzivni ideji gradi svojo politiko Janez Janša?
Kdo lahko to najde v dokumentih stranke, ki jo vodi ali v njegovi dosedanji politični praksi, naj izvoli s tem postreči. Da pa je za vsakega normalnega politika nacionalna država prioriteta, je popolnoma logično, saj je drugače ne potrebujemo. Ampak Slovenke in Slovenci smo se pred tremi desetletji izrekli večinsko in odločno izrekli za nacionalno državo. In v 3. členu Ustave jasno piše: “Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi  pravici slovenskega naroda do samoodločbe”. Slovenski narod se je odločil za lastno državo, ne kdo drug. In ta isti narod se je odločil, da je ta država za vse njene državljane, ki pa seveda niso nujno in samo Slovenci. Za plebiscitarno odločitev nismo ne vprašali, ne mobilizirali sosednje ali katere koli druge narode. Mi Slovenke in Slovenci smo hoteli imeti svojo državo.

Janez Janša je edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah

Kdor to državo vodi in upravlja, jo vodi in upravlja najprej za nas in ne za koga drugega ali tretjega. Še najmanj pa za stare ali novodobne ideološke zvarke. Na zadnjih volitvah je Janez Janša dobil relativno večino, kljub temu, da so večinski mediji dan in noč nabijali, kdo vse z njim ne gre v koalicijo. Janez Janša je tudi danes edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah. Tega niso naredili ne Milan Kučan, ne Spomenka Hribar, ne Niko Toš ali Drago Kos, ki si jemljejo pravico, da kot nekoč, kot nikoli izvoljeni politiki, kreirajo slovensko politiko.

Tega preizkusa tudi niso prestali novinarji, ki se imajo za četrto vejo oblasti in ki neprestano kričijo o svoji avtonomiji. Njihova veja oblasti ima svoj nesporni družbeni pomen. Nikakor pa ni njihova vloga, da pomagajo rušiti rezultate legitimno in legalno izvoljenih politikov. Še manj je njihova vloga, da iz lastne ideološke predpostavke vplivajo na volilno telo, ne iz pluralno dialoških in kritično argumentiranih predpostavk, ampak iz agitpropovske ideološke pozicije, podedovane iz preteklega totalitarnega režima.

Janez Janša je sodeloval pri vzpostavljanju vojaškega obrambnega sistema
Tretje vprašanje zadeva obrambne sile in njihova vloga v slovenski državi. Janez Janša je sodeloval pri vzpostavljanju vojaškega obrambnega sistema, ki je Slovenijo obranil pred agresijo jugoslovanske armade. Danes je slovenska država vključena v sistem Natovih obrabnih sil. Njena doktrina ne more biti izven konteksta Nata. Torej si je ne more, ne izmisliti, ne spremeniti Janez Janša. Lahko pa Janez Janša s to doktrino sodeluje in izpolnjuje dane obveznosti, ki jih je država sprejela pri vstopu v ta vojaški sistem. Nekateri premieri tega niso počeli in naš obrambni sistem je danes bolj šibak, kot bi smel biti. Slovenija nima nobenih sovražnikov, zaradi katerih bi se oboroževala. Vsak realist pa ve, da vsi na tem svetu ne razmišljajo tako. Smo v času kibernetskih in očitno virusnih vojn. Politiki, ki se na to ne odzivajo, so nevarni in za nacijo ter mednarodno skupnost škodljivi.

Lojze Peterle in Janez Janša med osamosvojitvijo. (Foto: Arhiv Nova24TV)

Vnaprejšnje deklariranje avtokratskega in nedemokratičnega vodenja države ni dobilo praktičnega potrdila
Zadnje vprašanje zadeva odnos do demonstracij. Do sedaj smo imeli kockasto in biciklistično demonstriranje. Prvo je že uporabljalo nasilje, drugo je bilo na skrajni meji, da bi ga. Tako v prvem kot v aktualnem primeru policija ni šla nad demonstrante z nasiljem, topovi, gumijevkami in podobno. Kar počnejo policije tudi v tako demokratičnih in liberalnih državah, kot je Francija. Del protestnikov je prav to hotel sprovocirati, da bi lahko rekli, glejte kako nasilna je Janševa vlada. Vnaprejšnje deklariranje avtokratskega in nedemokratičnega vodenja države s strani sedanje koalicije in njenega predsednika ni dobilo praktičnega potrdila. Verjamem, da jih to zelo jezi, poizkusov in provokacij pas tem še ni konec.

Podpihovanje protestov s strani medijev, kot edinega relevantnega političnega akterja v tej državi, lahko dodatno vodi v tej smeri. A ne pozabite lekcije, ki ste je dobili v primeru Kangler. Kangler je odstopil v trenutku, ko je videl, da lahko nasilje protestnikov gre preko meje obvladljivega. Takrat so protestniki slavili, da je “gotof”. A Kangler ni “gotof”! Tudi on se je po pravnih poteh in na volitvah vrnil v politiko. Enako tudi Janša.

Pravna država in demokracija torej kljub vsemu deluje. Res da z velikim vložkom in neverjetno voljo. Kratkovidni aktivisti in akterji globoke države bi po vseh dosedanjih izkušnjah lahko uvideli, da so na dolgi rok oni “gotovi”.

Biciklisti so brez enega samega resnega argumenta, zakaj gonijo pedale
Janšizem je ideološki konstrukt, ki ga je za svojega vzela leva intelektualna elita, njeni sledilci na kolesih za to niso sposobni artikulirati enega samega resnega argumenta, zakaj gonijo pedale. Kar pa zadeva globoko državo pa smo prišli tako daleč, da so njeni medij po poti zanikanja razkrili vlogo operativca Draga Kosa, ki izhaja iz katoliške družine in bi naj celo postal duhovnik. Mene pa ne zanima njegovo katolištvo, ampak kje je zaposlen, kakšne so njegove formalne pristojnosti na področju kriminalističnih služb v Sloveniji, da je zadnje dni, glavni strokovnjak na tem področju. Čudno, da to ne zanima nobenega avtonomnega novinarja.

Pa še tri stvari za zaključek
Res bi rad enkrat doživel predstavitev pravega,  polnokrvnega in avtohtonega  slovenskega fašista. Komunistov je dovolj!

In akademiki, ki uporabljajo izraze tja v en dan, naj vedo, da so, kar je zgodovinsko preverjeno, prav akademsko izobraženi ljudje bili avtorji idej, ki so jih uresničevali najbolj okrutni vladarji.

Upam, da bo v potek kolesarski protest proti Putinu in njegovi spremembi ruske ustave.

dr. Ivan Štuhec, Časnik