fbpx

Javna RTVS poje slavospeve očetu slovenske spodletele tranzicije pokojnemu Mencingerju

Tranzicijski ekonomist Jože Mencinger. (Foto: sta)

Kdo lahko predlaga, da naj se požar pogasi z bencinom in zaradi tega postane junak? Tega ne zmore niti Chuck Norris, to zmore samo Mencinger!” so o njegovi zgrešeni ekonomski politiki pred leti zapisali na Portalu Plus. Nedavno pokojni Mencinger je velik ljubljenec in idol tranzicijske elite ter osrednjih medijev. To pa si je prislužil kot eden idejnih očetov zgrešene privatizacije in zagovornik “rdečih direktorjev” v državnih podjetjih. Gre za soustanovitelja Kučanovega Foruma 21, ki se je potrudil, da je bila tranzicija neuspešna, da je oblast ohranila stara politična kasta in da nas po desni prehitevajo višegrajske države s slabšo štartno osnovo.  Znan je tudi po svoji zgrešeni napovedi bankrota ZDA. 

V krogih tranzicijske levice Jože Mencinger slovi kot neoporečen strokovnjak za ekonomijo in kot ugleden politik ter pravnik. Reklamni prostor so njemu in njegovim pogledom na družbo, državo in gospodarstvo, ob simbolni (dekorativni) kritičnosti, nudili tudi na javni RTVS. Mi pa odstiramo njegovo temnejšo, senčno plat. Za hipec se bomo vživeli v vlogo grdega, hudičevega advokata. To doleti celo svetnike pred beatifikacijo, zakaj ne bi raznih Mencingerjev? Gre za enega tistih, ki je prispeval k temu, da se še po osamosvojitvi delimo na stari, vladajoči družbeni razred, ki uživa vsakovrstne bonitete in poseduje ključne vzvode moči, ter na podložnike, na rajo. Medtem ko je Danilo Türk govoril o “prvo- in drugorazrednih“, je Mencinger Slovence razdvojil na “desne in normalne“. To si lahko privošči le nekdo, ki mu hrbet krijejo zvesti vplivni prijatelji, ima obilo kastne arogance (je ponosni dedič KPS), predvsem pa ima bajno premoženje. V njegovi škandalozni izjavi se poleg brezmejne oholosti skriva tudi skrita namera po ohranjanju “nam” ugodnega političnega, družbenega in gospodarskega podalpskega habitata.

Gre za zavedanje, da lahko doslej vladajoča kasta oblast tudi izgubi. In ker “imamo” medije, se lahko igramo “normalne“, torej tiste, ki imamo sveto poslanstvo ter odgovornost državo in državljane zaščititi pred “abnormalnimi, nevarnimi, neuravnovešenimi” itd. Gre za taktično in modro potezo, za zastraševanje običajnih (neposvečenih, lahkovernih) “naših” smrtnikov pred “nenormalnimi”. Ljudje imajo navadno radi tisto, kar je poznano, varno, ustaljeno itd. Strah jih je pretresov, novosti, presenečenj … V tej luči gre razumeti vsakovrstne maligne (jugo)nostalgije za “dobrimi starimi časi“, zlasti pri delu starejše in srednje populacije … Gre pa tudi za masten pljunek v obraz vsem nam “drugorazrednim“, ki vemo, da je vse skupaj en velik nateg oziroma blef. Gre za kontinuiteto žlahtne, orokavičene tradicije neenakopravnosti že vse od fevdalizma dalje z vmesnim slepilnim manevrom leta 1945, ko naj bi vsi postali “enakopravni“. Vse do svoje nedavne smrti Mencinger ni želel (higienično) razkriti premoženja, kar je od vidnih politikov nekako pričakovano. Na tem področju ga je (navkljub vsej njegovi prenapihnjeni veličini) presegla celo predsedniška kandidatka Nataša Pirc Musar, ki pa jo bremenijo druge nečedne zadeve, povezane z možem Alešem Musarjem.

Mencinger je znan po tem, da je navkljub vsem svojim podjetniškim in drugim mahinacijam ohranil “obraz“. Podobno kot nekdanji partijski šef Milan Kučan, ki se ga je prijel nekritičen sloves velikega borca za osamosvojitev in demokracijo. Če si “taprave“, žlahtne, modre krvi (pardon “rdeče“), če si “naš“, potem si lahko še takšen “lolek” … Črno je belo in belo je črno ali če si sposodimo besede Srečka Kosovela: “Gnoj je zlato in zlato je gnoj.” Za naš podalpski raj to več kot velja. Je brez dvoma tudi posledica neizvedene lustracije in zgrešene tranzicije. To je zgodba o “levih privatizerjih” izpod peresa predsedniške kandidatke Nine Krajnik. Ali če se izrazimo še drugače: “Laž je nesmrtna duša komunizma.” In laž je ostala, ker komunizma nismo iskreno obsodili tako kot preostale totalitarizme. In kdo nam danes laže? Denimo mediji, ki se skrivajo za famo “neodvisnosti. Laže nam izbrana “civilna družba“, tista peščica skrbno izbranih, elitnih, okronanih NVO-jev (čeprav jih je v Sloveniji skupno okoli 27 tisoč!!!), ki se prikazujejo kot predstavniki ljudstva, čeprav jih ni nihče izvolil na volitvah. Vrh vsega še vlagajo zakone!!!

Realistična evalvacija njegovega dela je potrebna, ker je imel nadpovprečno velik vpliv na razvoj Slovenije
V času afere Smodej pa nas je doletelo še brutalno spoznanje, da se je laž močno zakoreninila tudi v kulturi, umetnosti itd. In laž je nenazadnje globoko zasidrana v sodnem sistemu, ki se na vse kriplje pretvarja, da dela v dobro ljudstva, dokler se tudi med prvorazrednimi ne najde kakšen “provincialec” tipa Zoran Janković, ki nepremišljeno izusti, da on pa že ne bo nikdar obsojen, ker je bil na področju izvršne oblasti vedno največji nasprotnik Janeza Janše. In še bi lahko naštevali. Sedaj pa se bodo oglasili razni uglajeni dežurni moralisti, ki kot angeli varuhi čuvajo Mencingerjevo zapuščino – njegov brezmadežni lik in delo. Znan slovenski rek nam nalaga moralno maksimo, da o preminulih ne smemo širiti klevet, saj se ti ne morejo braniti. Slovenski rek pa ne govori o kritični in realistični evalvaciji dela in lika javnih oseb. Še posebej tistih, ki so imeli nadpovprečno velik, glede na povprečnega državljana, vpliv na pot in razvoj Slovenije!! Pa naj o njem sodi njegovo delo. Pred leti je o njem pisal Portal plus: “Koliko kredibilnosti bi ostalo komurkoli potem, ko bi se izkazalo, da nekaj govori, dela pa nekaj povsem drugega?”

Brdo pri Kranju, kongresni center: kongres Pozitivne Slovenije, na katerem sta se premierka Alenka Bratušek in župan MOL Zoran Janković pomerila za položaj predsednika stranke. Na fotografiji tudi Robert Golob. (Foto: STA)

Kaj menite, koliko kredibilnosti je ostalo Maksu Tajnikarju po vseh fiaskih z nacionalno pomembnim letalskim prevoznikom?Pošteno povedano, zelo malo ali nič. Po drugi strani imamo Mencingerja, ki v pokončni drži že desetletje bije neustrašen boj za nacionalni interes. Taisti Mencinger je sedel v nadzornem svetu nekoč svetovnega giganta Iskraemeca in to takrat, ko je šlo podjetje v prisilno poravnavo. In taisti Mencinger, borec proti tujim lastnikom slovenskih paradnih podjetij, je preživel tudi to, da je paradno podjetje, ki ga je nadziral, propadlo in ga je odkupil tujec. In Mencinger je preživel kot kredibilni ekonomist, ki bije epski boj proti tujcem …!” Tukaj. Je pa Mencinger morda najbolj zaslovel po svojem konceptu zgrešenega “gradualizma“, ki se je močno razlikoval od “šok terapije“. Šok terapija je pomenila hiter preskok iz socialističnega v tržno gospodarstvo. Države, kot so Češka, Poljska so se hitro umaknile iz lastniških struktur podjetij, tja pa so prišli tuji lastniki s kapitalom. Gradualizem je prav tako predvideval umik države iz gospodarstva, toda postopoma.

Zagovarjal je gradualizem in “rdeče direktorje“, kar je omogočilo obstanek starih struktur na oblasti
V najiskrenejših razlagah bi to omogočilo odpuščanja presežnih delavcev, zapiranje obratov itd. Države, ki so izbrale šok terapijo, so v začetku doživele gospodarsko krizo, nato pa je sledil razcvet, ki še danes ni ponehal. Slovenija je s svojim gradualizmom in boljšo izhodiščno pozicijo prav tako doživela gospodarsko rast, nato pa je začela stagnirati, nekdanje države Varšavskega pakta pa so nas začele neusmiljeno dohitevati. Resnici na ljubo Slovenija pa gradualizma ni izbrala zaradi ekonomskih prednosti, ki jih na dolgi rok ni bilo. Daleč od tega. Gradualizem je namreč imel eno drugo “prednost“. Omogočal je obstanek komunističnih struktur na oblasti. Ker te nikoli niso bile lustrirane, kot je bilo to v veliki meri storjeno v prej omenjenih državah, so na vrhu velikih državnih podjetij ostali komunistični direktorji, ti pa so delali skladno s svojimi političnimi meceni. Z izjemo kratkih obdobij, ko so bile na oblasti pomladne sile, so bili ti meceni v glavnem iz kadrovskega bazena nekdanje komunistične stranke ali njenega podmladka.

Jože Mencinger v družbi strica iz ozadja Gregorja Golobiča in uničevalca slovenskih podjetij Mitje Gasparija (Foto: STA)

Ta splet odločevalcev se je družil v Forumu 21, njen ustanovni član pa je bil pravkar preminuli Mencinger. Tudi on je v zgoraj priloženem intervjuju ponosno dejal, da so mu blizu “rdeči direktorji“. Znotraj tega kroga so se rojevale propadle ideje o t. i. nacionalnem interesu, paradnih konjih slovenskega gospodarstva itd. Te ideje so propagirale državno lastništvo ali lastništvo podjetij v slovenskih rokah, obema idejama je bilo skupen trud, da bi se pri “paradnih konjih” oziroma bolje rečeno “kravah molznicah” za tranzicijske elite ohranil vpliv in finančno napajališče, ki je bilo potrebno za ohranitev tudi politične, ne le gospodarske oblasti. Mencinger je propadli ekonomski model, ki je slovenskemu gospodarstvo nataknil svinčeno coklo, na političnem parketu pa omogočil “žametno restavracijo totalitarnega režima,” če si lahko sposodimo dikcijo Sveta Evrope, zagovarjal do smrti. Zgodovina ga bo tudi po tej vlogi morala soditi. Zato, da se ne bi ponovila.

Ključ do političnega uspeha: V bivšem režimu diverzant, dandanes pa do smrti zvest tranzicijski levici
Znan je bil tudi kot Jankovićev podpornik. Bil je del druščine, ki je Jankovića podprla (prosila, da postane) za premierja. Tam je bila tudi Svetlana Makarovič, ki po eni strani klečeplazi pred divjimi kapitalisti tipa Janković, po drugi pa sanjari o zgrešenih idealih preživetega režima in njegovih vsakovrstnih izrojenih mutacijah iz Frankfurtskega laboratorija kulturnega marksizma. Tako Makarovičeva kot tudi Mencinger pa imata še nekaj skupnega. Oba sta bila spoznana za disidenta v nekdanjem sistemu, pozneje, po osamosvojitvi pa (p)ostala zagrizena podpornika njegove modernizirane, “preoblečene” variante. To je pri levih elitah danes precej “in” (modni trend). Tudi Peter Čeferin se je hvalil, da mu ni mogoče očitati povezav z nekdanjim režimom. V Mladini so ga celo okronali za upornika proti nekdanjemu sistemu … V tej luči je morda razumljivo, zakaj je Pirc Musarjeva za Kučana primernejša kandidatka od Marte Kos, nekoč povezane z Udbo. Za uspeh na političnem parketu je modro igrati zmernega, mehkega, ljudskega liberalca (kot pa fanatičnega stalinista), ki pa v srcu ostaja neomajno zvest …

Domen Mezeg