Javnomnenjske raziskave 2019: predstava za javnost ali subtilna navodila politikom?

Foto: Demokracija

Navadili smo se že, da politične javnomnenjske ankete sumljivo dišijo po tem, da javnemu mnenju ne sledijo, ampak ga ustvarjajo. Letos se zdi, kot da so nekatere od njih dobile še povsem novo dimenzijo: deljenje korenčkov politikom na obrobju, ki so poslušni, oz. palic tistim, ki so poredni.

Pustimo ob strani zanimive politične povezave med lastniki agencij, ki izvajajo javna mnenja s strankami leve politične kontinuitete – predvsem Ninamedie s Pozitivno Slovenijo, babico vseh strank levih kvaziliberalnih novih obrazov, katere vnuk je tudi Marjan Šarec.

Simulirana matrica
Politično pristranskost v Sloveniji je izredno težko dokazati, saj se zdi, da leva politika, mediji in institucije delujejo kot homogena celota, ki ustvarja resničnost, in ko povedo, da je nekaj legitimno, potem je to legitimno, ljudje, ki imajo pomisleke, pa so privrženci zarotniških teorij. Le občasno poškilimo skozi kakšno programsko napako v simulirani matrici − recimo takrat, ko je Mediana Milana Zvera in Alenko Bratušek kar dvakrat uvrstila na (nizko) mesto na listi priljubljenih politikov. Ali pa evrokomisarski paradoks, ko Mediana Janeza Lenarčiča že vidi kot tretjega najbolj priljubljenega politika, Ninamedia pa ga sploh ne beleži. A to so vrhovi ledenih gora. Kaj se skriva pod površjem, lahko le ugibamo. Poglejmo rezultate in razmišljajmo, kaj je morda želel pesnik povedati s svojo pesnitvijo.

Neverjetni vzpon Šarca?
Letošnje leto je zaznamoval strm dvig podpore stranki LMŠ in meteorni vzpon priljubljenosti Marjana Šarca, ki je tako uradno postal mesija slovenskega levičarskega evangelija po Milanu Kučanu. Že januarja je LMŠ po anketi Ninamedie povedel z odstotkom prednosti pred SDS, Šarcu pa je po dolgih letih kot prvemu uspelo na mestu najbolj priljubljenega politika zamenjati večnega Boruta Pahorja. LMŠ se je znašel v vodstvu prvič po začetku predvolilne kampanje, ko so ankete prvič LMŠ umestile daleč pred SDS. Medtem ko smo si lahko priljubljenost vsaj delno razlagali z deljenjem socialnih bombončkov, pa je bilo nenadno povečanje podpore tako stranki kot liku in delu Marjana Šarca dovolj nenavadno, da si ga preprosto ni bilo mogoče racionalno razložiti – še posebej glede na dejstvo, da je Marjan Šarec prvih šest mesecev mandata ostal enak mlačni, brezidejni izmikant, kakršen je bil v predvolilnem času, in so ga volivci kljub neomajni podpori medijev globoke države nagradili z le 13 odstotki glasov.

Foto: STA

Klasično usmerjanje volivcev
Motiv? Pred volitvami je nekako jasno, za kaj gre. Ko je Marjan Šarec poleti 2017 napovedal kandidaturo za predsednika države in zanj ni vedel še prav noben Slovenec, če že ni bil iz Kamnika ali pa če ni bil redni obiskovalec vaških veselic, je že drugi dan po napovedi kandidature imel po anketi Delo Stik neverjetno 20-odstotno podporo, tik po tem, ko ga je na volitvah porazil Borut Pahor, pa se je pojavil na lestvici Ninamedie kot prvi politik po dolgem času, ki se je na prvem mestu izenačil prav s Pahorjem. Presunljivo. Kmalu potem, ko je napovedal kandidaturo za naskok na premierski stolček, so politbarometri znova poskočili. Od decembra pa do marca je stranka LMŠ kljub manku programa, kljub temu, da je bila praktično brez kadrov in osnovne vizije, kotirala nenavadno visoko. Enak moment naraščanja priljubljenosti vodilne stranke koalicije smo zaznali tudi pred lokalnimi volitvami, dokler ni sledil trd pristanek in celo sramotna izguba županskega sedeža celo v “Šarčevem” Kamniku. Nato se je zgodba ponovila pri volitvah v evropski parlament, kjer so ankete najprej kandidatom LMŠ pripisovale celo 4 evroposlance, Levici pa najmanj enega. Zdi se, kot da gre pred volitvami za klasično usmerjanje volivcev – nekakšen indikator, ki predstavnikom leve politične opcije in sredine pove, kako naj popišejo prazen list svojih pričakovanj o naslednjih voditeljih.

Javnomnenjski “piškotki”
Letos pa smo bili z medvolilnimi mikropopravki priča novim zanimivim pojavom, ki so začeli nakazovati, da so merjenja javnih mnenj za politike tudi vzgojno naravnana. Avgusta so v NSi začeli javno govoriti o mogočem partnerstvu z vlado in ideološko-političnem prehodu na sredino (v slovenski resničnosti to pomeni konkreten premik na levo) in se takoj “prikupili” vprašanim – Ninamedia je med svojimi anketiranci zaznala pomembne premike v priljubljenosti stranke: podpora se je avgusta gibala pri kritično nizkih 3,6 odstotka, septembra se je že popravila na 4,7 odstotka, oktobra zopet spodobnih 5,2 odstotka. Matej Tonin in Ljudmila Novak svoje uvrstitve na lestvici najbolj priljubljenih politikov nista popravila. Čeprav sta drugače edina na desnici, ki jim slovenski politbarometri “dovolijo” vstopiti na listo najbolj priljubljenih politikov v družbi novih obrazov, vsakokrat novega neznanega evrokomisarja in skrajno levih aktivistov. Sporočilo med vrsticami se je zdelo pomenljivo: osebnosti niso pomembne, pomembna je politična orientacija in voljnost sodelovati z nastavljenci tranzicijske levice. Volivci so “nagradili” strankarsko podajanje roke žlahtne desnice socialističnim liberalcem.

Foto: STA

Enako se je zgodilo s plemenitim Jelinčičem. Potem ko je priljubljenost njegove stranke počasi drsela, se je novembra kar naenkrat znova znašel na sončni strani razpoloženj anketirancev. Po Medianini anketi je SNS uživala 4,5-odstotno podporo (povečanje za skoraj 1 odstotek od oktobra) prav v času, ko se je koalicija pripravljala na prvo sprejetje proračuna brez zunajkoalicijske pomoči Levice in je bila podpora SNS kritično pomembna.

Prebliski in anomalije
Občasno se v kakšni anketi pojavijo stranke, za katere malokateri volivec sploh ve, da obstajajo. Tako je anketa Dela, ki ga je opravila Mediana, zaznala povsem nevidne, anonimne stranke, kot so Pirati in Zeleni Slovenije, oboji z izrazito levimi programi. Pa ne le zaznala – povsem nevidni Pirati so kar nenadoma uživali 3,1-odstotno podporo ljudstva, pred dvema vidnima koalicijskima strankama. Kot da gre za nekakšne poskuse, kako nekoč nadomestiti politični trupli SMC in SAB, če se ju ne bo dalo pravočasno oživiti s kakšnimi rošadami na vrhu.

Še najbolj zanimiva anomalija konca tega leta − potem ko so LMŠ načele številne javne afere − je skrivnostno velika podpora, ki jo premierju Šarcu mesec za mesecem neprekinjeno nameri Ninamedia in ki je tako skregana celo z Mediano, da jo je nemogoče razložiti le s statističnim šumom ali metodološkimi razlikami v raziskavah. Čeprav je tudi po njihovih oktobrskih anketah delo vlade podpiralo manj ljudi (prvič pod 50 odstotkov), se je podpora LMŠ še zmeraj obdržala nad 20 odstotki, zajetnih 5 odstotkov pred SDS, in to kljub vsem korupcijskim škandalom stranke, kljub vedno očitnejšemu kadrovskemu deficitu, kljub gostilniškim nebulozam, s katerimi se Šarec loteva diskusij, ki jih ne razume. Zdi se, da ljudi, ki jih pokliče Ninamedia, nič ne gane in bi Šarcu zaupali vodenje države, tudi če jutri pove, da nas bo priključil Ruski federaciji. Razlike v primerjavi z anketami Mediane so že takšne, kot da se pišeta dva povsem različna scenarija – eden z Marjanom Šarcem kot vodjo tisočletnega internacionalno socialističnega rajha in drugi, ki v zgodbo že vkalkulira naslednji novi obraz.

Medtem ko sta bili po anketi Mediane stranki SDS in LMŠ še oktobra povsem poravnani, je Ninamedia LMŠ namerila kar 8-odstotno prednost – spomnimo, to je bilo ravno v obdobju, ko je izbruhnila afera z zaposlitvijo Šarčeve prijateljice na Sovi. Velike razlike so se kazale tudi v podpori SD, s kar 8 odstotkov razlike med obema anketama – z drugimi besedami, po anketi Ninamedie je SD 100-odstotno bolj priljubljena kot po anketi Mediane. Po zadnjih decembrskih merjenjih Ninamedie je podpora LMŠ še zmeraj nad 20 odstotkov, podpora vladi pa zopet nad 50 odstotkov. Sredinska NSi je bila zopet nagrajena za svojo konstruktivno držo s 5,3 odstotka, Levica pa za svojo revolucionarno upornost s 6,5 odstotka.

In kruta realnost
In medtem ko poslušamo grozljivke o mafijsko ugrabljenem zdravstvu, disfunkcionalnem UKC, nedelujoči otroški kardiologiji in čakalnih vrstah, je četrti najbolj priljubljeni politik minister za zdravje Aleš Šabeder. Ne pozabite: živimo v državi, kjer ljudje umirajo v čakalnih vrstah za zdravstvene posege. Upokojence ob rekordnem proračunu zafrkavajo s 6,5-evrskim zvišanjem pokojnin. Starejši si ne morejo privoščiti bivanja v domovih za ostarele. Nasilni migranti povzročajo vedno večji kaos ob meji. Ljudem se zdi, da nimajo nič od gospodarske rasti, saj vso razliko v produktivnosti poberejo drakonski davki. Premier pa medtem veselo kadruje po državnih podjetjih, se vedno bolj zapleta v klobčič laži, ki jih je napletel v zvezi z zaposlitvijo svoje prijateljice, in občasno pove kakšen nesmešen vic za dobro mero. Če je ob takšni vladi podpora res ostala na daljici Putin-Kim-Chavez, potem obstajajo le tri možnosti: 1. nekaj je kolektivno narobe z našim narodom; 2. Ninamedia kliče le uslužbence generalštaba LMŠ v Kamniku; 3. javnomnenjske ankete so predstava za javnost in nagrada za poslušne politike. Kaj je res, presodite sami. Predvsem presojajte aktivno − kot volivci. Ti so – kljub domnevno visoki javni podpori pred vsakimi volilnim ciklom – Marjanu Šarcu trikrat (na parlamentarnih, lokalnih in evropskih volitvah) odločno rekli NE.

Mitja Iršič