Je Natašo Pirc Musar sram zaradi vodenja Sveta za odziv na sovražni govor?

Nataša Pirc Musar (Foto: STA)

Na mojo kolumno Izrojena levica pred volitvami v lov na čarovnice: prek “Mirovnega” inštituta bi radi utišali družbena omrežja! se je s pojasnilom pod kolumno na spletnem portalu Nova24tv odzvala prva predsednica Sveta za odziv na sovražni govor, sicer nesojena direktorica RTV in odvetnica, Nataša Pirc Musar, čeprav sem pisal o preganjanju svobode govora pod njenim vodenjem, ne pa o času njenega vodenja sveta.

Pojasnila je, da je iz stavka: »…da so člani t. i. “sveta za širjenje sovražnega govora” pod vodstvom Nataše Pirc Musar (so) s svojimi napadi na poštene državljane in zagovornike človekovih pravic otrok in družin pokazali svoj pravi obraz« moč razbrati, da avtor meni, da Nataša Pirc Musar še vedno predseduje Svetu za odziv na sovražni govor.

Odziv Nataše Pirc Musar nima nobene zveze v vsebino mojega pisanja, a po mojem mnenju ni naključen. Se morda sramuje preganjanja borcev za človekove pravice otrok, staršev in starih staršev, ki se je dogajalo pod njenim vodenjem Sveta za odziv na sovražni govor?

Objava zapisov o mučeništvu škofa Vovka razlog napadov na 24Kul?
Svet za odziv na sovražni govor je marksistična ideološka komisija, ki nadzoruje vsebine, ki jih največji mediji ne smejo objavljati in so jih levičarski aktivisti naredili za tabu teme naše družbe. Žrtev prve sestave tega “Sveta za sovražni govor”, ki je deloval pod taktirko Mitje Blažiča in Nataše Pirc Musar, je bila tudi spletna stran 24kul.si. Razlog za krivični napad je bila objava zapisov o komunističnem zažigu škofa Antona Vovka, ki ga je nek prijavitelj razglašal za nacista. Vsi, razen levičarskih aktivistov iz Sveta za sovražni govor, poznamo junaško zgodbo Prešernovega pranečaka Antona Vovka, ki je slovenske katoličane vodil v času najhujšega zatiranja verske svobode in človekovih pravic v komunističnem režimu, takoj po vojni. Kakšne grozote in mučenja je zaradi zvestobe veri in ljudem pretrpel, si lahko ogledate v navdihujočem celovečernem filmu Davida Sipoša z naslovom Goreči škof.

Z ustrahovanjem in novo zaroto molka proti jasni sliki dogajanja v Sloveniji
39. člen Ustave RS (svoboda izražanja) se glasi: “Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.”

Prav ta člen ustave bi morala nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar najbolje poznati, vendar se iz vsiljevanja razumevanja, kaj je sovražni govor iz časa njenega vodenja Sveta za odziv na sovražni govor zdi, kot da temu ni tako. Svoboda govora spada med najbolj temeljne pravice zahodne civilizacije in pomeni, da lahko človek svobodno govori o čemerkoli brez omejitev, zato ne more biti zakona, kaj je sovražni govor. Lahko je samo zakon, da imamo svobodo govora, kot je to lepo zapisano v ustavi.

V situaciji, ko Cerar, Židan in Erjavec ogrožajo ozemeljsko celovitost in varnost ter vsiljujejo homoseksualne posvojitve otrok, je svobodno izražanje misli, širjenje mnenj in novic iz sveta nadvse pomembno za pravilno odločanje o naši skupni prihodnosti. Radikalni aktivisti, ki so se pred dvema letoma samooklicali za člane t. i. Sveta za odziv na sovražni govor, so spoznali, da svoboda govora ne dela za njihove interese.

Pod vodstvom Nataše Pirc Musar so se nemudoma lotili protiustavnega zatiranja svobode izražanja. V svojem prvem odzivu so se lotili članka v Demokraciji; razprave tedanjega poslanca SDS, Zvonka Laha, v Državnem zboru RS 21. in 22. januarja 2015; člankov na spletni strani 24kul.si in bojkot.si ter komentarja Irene Vadnjal na spletni strani stranke Nova Slovenija z dne 20. februarja 2015.

Svet za odziv na sovražni govor skuša prekiniti tok novic, omejiti izražanje ljudi in podajanje mnenj
Glede na izbor »sovražno govorečih« v prvem odzivu Sveta za odziv na sovražni govor se zdi cilj omenjenega sveta v tem, da z našim in tujim (norveškim) denarjem protiustavno zatira svobodo izražanja v Sloveniji ter z grobimi napadi ustrahuje vse tiste, ki se zavzemamo za človekove pravice otrok, staršev in starih staršev. V kolumni o lovu na čarovnice sem pisal o tem, da so se v svojem prvem poročilu spravili na nekatere posameznike in spletno stran 24Kul z namenom, da prestrašijo, demonizirajo in javno žalijo vse tiste, ki se zavzemajo proti arabizaciji in šeriatizaciji Slovenije (Demokracija, Damir Črnčec …), za pravice otrok (24Kul), predstavljanje argumentov o pravici do življenja in predstavljanje dejstev o postabortivnem sindromu (Zavod Božji otroci).

Prav tako nezaželeno je objavljanje relevantnih podatkov o nasilju islamistov in bogatem financiranju radikalnih homoseksualnih organizacij v Sloveniji.

Teror samocenzure in tišine
Moje osebno mnenje je, da se je Nataša Pirc Musar oglasila samo zato, ker jo je sram preganjanja borcev za človekove pravice otrok, staršev in starih staršev, ki se je dogajalo pod njenim vodenjem Sveta za odziv na sovražni govor.  Verjetno je medtem že spoznala, da samooklicani varuhi edinega “pravega” govora o teoriji spola, homoseksualcih in migrantih svobode govora ne morejo sprejeti in z njo niso ravno v dobrih odnosih.

Zato so homoseksualni in skrajni levičarski aktivisti zadnji, ki nam bodo vsiljevali svoje ideološke definicije o tem, kaj je sovražni govor in nam določali meje naše svobode. Če jim bomo to dovolili, potem si svobode govora ne zaslužimo. Bomo ustavno zajamčeno človekovo pravico prepustili samovolji levičarskih ideologov, ki s politično korektnim govorom manipulirajo z nami in nas nadzorujejo?

Franci Donko