Kako je Gregor Golobič nekoč s klici na glavne slovenske medije določal uredniško politiko, menjal urednike in ukinjal oddaje – danes pa sestavlja KUL koalicijo!

Gregor Golobič je bil na vrhuncu politične moči obseden z obvladovanjem medijev, danes pa je glavni operativec sestavljanja koalicije KUL. (Foto: STA)

Preprosto ne morem delati v medijski hiši, ki svoje ljudi meče na cesto zaradi svobode govora. To nasprotuje mojim osebnim načelom, prav tako pa tudi osnovnim novinarskim načelom,” so bile besede nekdanjega urednika informativne oddaje Trenja, ko so zaradi političnih pritiskov to oddajo ukinili. Tako je pred leti zamenjani urednik oddaje Trenja in Svet na Kanalu A na lastni koži občutil upravljanje medijev, ki jim je poveljeval ali pa jih je vsaj nadzoroval Gregor Golobič. Golobič je nekoč obsedeno obvladoval skoraj vse slovenske medije, danes pa je glavni operativec sestavljanja koalicije KUL, pod pretvezo mandatarja Jožeta P. Damijana.

Gregor Golobič velja za z oblastjo najbolj obsedenega slovenskega politika. Na vrhuncu politične moči, ko je vlado vodila sedaj že propadla LDS, je nadzoroval gospodarstvo, še raje pa slovenske medije, ki jih je obvladoval s tokom oglaševalskega denarja iz monopolnih državnih podjetij. Pri tem je zanimivo, da kljub brutalnim posegom v medije, s strani Društva novinarjev Slovenije, novinarjev ter urednikov nikoli ni bil obtožen vmešavanja v uredniško politiko in poskusom političnega podrejanja. Na Golobičeve predrzne posege so opozarjali le redki.

Na spletni strani Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) najdemo zapis iz leta 2009, ki nosi naslov “Nedopusten napad Gregorja Golobiča na novinarja in urednico TV Slovenija.” Združenje novinarjev in publicistov je namreč protestiralo zoper politično motivirane pritiske na uredništvo informativnega programa TV Slovenija, ki si jih je privoščil takratni predsednik stranke Zares in minister vladne koalicije Gregor Golobič. “Prvak Zares je v izjavi za javnost 29. maja 2009 osebno napadel novinarja Mateja Hlebša in urednico TV Slovenija Rosvito Pesek, potem ko je TV Slovenija poročala o kreditih, ki jih je odobrila NLB banka v večinski državni lasti za potrebe podjetja Ultra, katerega pomemben solastnik je preko nizozemske podružnice Ultra Sum tudi Golobič,” je zapisano na strani. Stranka Zares si je z vsemi oblikami pritiskov prizadevala, da bi kot stranka vladne koalicije onemogočila kritične novinarske glasove v medijih, na katere ima vpliv vladajoča politika. Golobičevo argumentiranje napada na novinarja in urednico TV Slovenija in njegovo zavzemanje za razkrivanje spornega početja uprav bank v državni lasti pri dodeljevanju posojil na podlagi dvomljivih garancij, se je izkazalo za popolnoma neverodostojno le nekaj dni za tem. Predsednik stranke Zares je namreč 3. junija 2009 medijem priznal, da je v preteklosti lagal novinarjem, ko je prikril svoj lastniški delež v nizozemskem podjetju Ultra Sum.

Foto: STA

Gregor Golobič je nekdanji politik, ki je imel največ vpliva na medije in novinarsko srenjo, pa tudi na distribucijo oglaševalskega denarja prek državnih podjetij v medije. S kontrolo medijev naj bi bil tako rekoč obseden, je pisal Požareport in pojasnil, da so bili časi, ko se kot novinar skoraj nisi mogel zaposliti, če z njim nisi imel nobenih vez, mediji pa brez njegovega soglasja niso mogli dobiti oglaševalnih pogodb s podjetji v državni lasti. Primer plačevanja novinarjev z davkoplačevalskim denarjem je primer Nataše Briški. Požareport je pisal tudi o tem, da je Golobič kar iz pisarne Bojana Petana, predsednika uprave Dnevnika in DZS, po telefonu narekoval članek o zavarovalnici Vzajemna. Narekoval ga je Gregorju Repovžu, ki je bil takrat še novinar časopisa Delo, kasneje pa je postal odgovorni urednik Mladine. Petan je veljal za Golobičevega političnega zaveznika, slednji mu je namreč omogočal, da je brez zakonsko določene ponudbe in prodaje ter brez javnega razpisa prišel do večinskega deleža v časopisni družbi. V času, ko je družba DZS v lasti Bojana Petana odkupila delnice Dnevnika v lasti državnih skladov, je bil Petan predsednik LDS v občini Brežice. Poleg tega pa sta bila Petan in Golobič kapitalsko povezana v družbi Margento storitve, kjer je imela DZS štirideset odstotni delež, šestdeset odstotkov pa družba Margento, ki je bila v lasti Ultre.

Golobičevim pritiskom se Društvo novinarjev Slovenije ni nikoli uprlo
Golobič pa se ni ukvarjal le z RTV-jem, pač pa je imel svoje lovke tudi na komercialni televiziji. Oddaja Svet je prva objavila dokumente o poštnih nabiralnikih Ultre v Amsterdamu, iz katerih je bilo razvidno, da je eden od solastnikov tega zagorskega podjetja tudi Golobič. S tem in še z nekaterimi drugimi razkritji, si je oddaja Trenje nakopala jezo vladajoče oblasti. Oddajo Trenja na POP TV so kmalu za tem ukinili, Bojan Traven, ki je bil takrat odgovorni urednik Kanala A je potrdil, da so bili za tem politični razlogi. Najhujši pritiski so se dogajali ravno v času v času afer Ultra in bulmastifi. Združenje novinarjev in publicistov je že v poročilu za leto 2009 zapisalo, da je: “Največji problem svobode tiska v Sloveniji premajhna pluralnost medijev, saj uredniške politike največjih slovenskih časopisov podpirajo leve vladajoče stranke. Te imajo tudi vpliv prek podjetij v državni lasti, ki so večinoma oglaševalci v medijih, tudi tistih, ki niso v lasti oseb, ki so politično povezane z vladajočimi strankami. Pri tem so posebej izpostavili tudi stranko Zares ministra za visoko šolstvo in znanost Gregorja Golobiča ter stranko LDS notranje ministrice Katarine Kresal.

Foto: Gorenjski glas

Spomnimo, afera bulmastifi je imela tudi politične posledice, saj je pomenila začetek političnega zatona takratne notranje ministrice in predsednice LDS Katarine Kresal. Skratka, vodstvo družbe Pro Plus je potem prekinilo pogodbo Bojanu Travnu, z njim pa je solidarno odšel tudi Uroš Slak. Podobno kot so oddajo Trenja najbolj kritizirali vodilni funkcionarji stranke Zares, je v intervjuju za Dnevnik nekdanji visokošolski minister televizijo Kanal A uvrstil med “medijsko kanalizacijo” skupaj s tednikom Reporter, dnevnikom Finance in spletnim portalom Požareport. Alarmantno je bilo pa tudi, da je vodja poslanske skupine druge največje koalicijske stranke, Cveta Zalokar Oražem ob vprašanju glede čistk na RTV Slovenija izjavila, da ne bi škodovalo, če bi kakšen slab novinar izgubil službo. S “slab” je bilo verjetno mišljeno, da ni po volji vladajoče koalicije.

Nenavadne pa so bile takrat tudi razmere na največji slovenski časopisni družbi Delo, ki je bila v posredni lasti države. Nekdanji odgovorni urednik Darijan Košir je svojo zamenjavo označil za politično in se pri tem vpletel v polemiko z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, je poročalo Združenje novinarjev in publicistov. Košir je ob tem opozoril, da je lastnica Pivovarne Laško, ki je lastnica Dela, največja slovenska banka NLB, ki je v večinski lasti države, ter da ima odločilen vpliv na kadrovanje v časopisni hiši Delo vladajoča politika. O tem, da je Golobič operativno delal za Milana Kučana in da ga še danes v javnosti označujejo za Kučanovega človeka smo že pisali. O tem se je sicer včasih le ugibalo, potem pa je dolgoletni Kučanov svetovalec Zdenko Roter to javno priznal in opisal v svoji knjigi z naslovom Padle maske. V njej Roter namreč natančno pojasnjuje sistem vladanja stricev iz ozadja tranzicijske levice, opiše pa tudi to, kako sta skupaj z Golobičem Janeza Drnovška vlekla za nos.

Sara Kovač