Kako je nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber trdil, da je Slovenija imela “enega najnižjih BDP, namenjenega za šolstvo”, v resnici pa se uvršča v sam vrh v Evropi

Nekdanji minister za šolstvo dr. Slavko Gaber (printscreen: RTV Slovenija)

V nedeljski oddaji Politično s Tanjo Gobec na RTV Slovenija sta gostovala nekdanja ministra za izobraževanje dr. Žiga Turk in dr. Slavko Gaber, ki sta spregovorila o stanju financiranja zasebnih šol v Sloveniji. A presenetil je Gabrov nastop, ki ne le, da je bil slab, temveč je bil tudi poln neresnic. Na laž ga postavljajo podatki Svetovne banke in Eurostata.

Odločba ustavnega sodišča o izenačenju financiranja javnih in zasebnih šol, ki izvajajo isti, s strani države določen šolski program, je stara že pet let, a še vedno ostaja neizpolnjena. V zadnjem času je še posebej razburil predlog ministra za šolstvo Jerneja Pikala (SD), ki je želel zaobiti odločbo ustavnega sodišča.

Pikalo je šel še dlje. Če je bilo pred tem financiranje razširjenega programa zasebnih osnovnih šol pokrito do 85 odstotkov, bi po novem predlogu to znašalo 0 odstotkov. Sem spadajo dopolnilni pouk, jutranje in popoldansko varstvo.

Gre za ideološki napad na otroke
Gre za eklatanten ideološki napad brez primere na otroke, ki obiskujejo zasebne šole, na kar je v oddaji s Tanjo Gobec opozoril tudi dr. Žiga Turk. “Dejansko je nezaslišano, da nekdo vloži ustavno pobudo, da bi se njegov status izboljšal, in potem ga zakonodajalec za kazen kaznuje tako, da se bo njegov položaj poslabšal. V kakšni državi mi to živimo?”

Drugačnega mnenja je bil Gaber, ki ni želel razpravljati o ustavnosti Pikalovega predloga, temveč je raje pozval, “da se končno spravi delež financiranja javnih šol in šol nasploh, če tako hočete, v tej državi na primerljivo raven v Evropi”. Kot je trdil Gaber, naj bi v Sloveniji leta 2015 “namreč imeli enega najnižjih deležev bruto družbenega proizvoda, namenjenega za šolstvo”.

To se je izkazalo za še eno laž, ki jo je izustil Gaber. Po podatkih, ki jih je zbrala Svetovna banka, je bil delež BDP na prebivalca v Sloveniji leta 2015 eden izmed najvišjih v Evropi. Slovenija je namreč na podlagi razpoložljivih podatkov na 6. mestu od skupaj 51 držav v Evropi.

Uradna statistika postavlja Gabra na laž
Podobno kažejo tudi uradni statistični podatki evropskega statističnega urada Eurostat iz leta 2017. Tudi po teh podatkih je Slovenija med prvimi desetimi državami EU, kar zadeva delež BDP, ki ga vlada nameni za šolstvo.

Gabrova skrita premisa je, da če zasebne šole ne bi odžirale denarja javnim šolam, bi te lahko bile še boljše, kot so zdaj, zahvaljujoč izključno trudu in požrtvovalnosti učiteljev. Naj spomnimo, da je v vsej Sloveniji zgolj sedem zasebnih osnovnih šol, javnih pa je okoli 700. Ob tem morajo biti učitelji na zasebnih šolah enako plačani kot tisti na javnih, poleg tega pa zasebne šole ne smejo ustvarjati dobička, temveč morajo vsa finančna sredstva uporabiti izključno za opravljanje svoje dejavnosti.


Na tej točki postane jasno, da zasebne šole v Sloveniji ne obstajajo zaradi pohlepa, temveč zaradi želje po možnosti izbire in omogočanja pluralnosti. Vseeno Gaber svari pred spuščanjem duha iz steklenice in “naj se ne igramo v tej družbi z razmerjem med javnim in zasebnim”, ob tem pa pozablja, da ravno Pikalov predlog skrbi za dodatno elitizacijo zasebnih osnovnih šol, ki bi si jih po novem Pikalovem predlogu zares lahko privoščili zgolj premožnejši.

Od 38 do 54 odstotkov šolarjev na zasebnih OŠ upravičenih do subvencije za malico

Dovolj zgovoren podatek o elitizmu slovenskih zasebnih osnovnih šol je dejstvo, da na zasebni OŠ Alojzija Šuštarja kar 159 otrok prejema subvencijo malice. To pomeni, da 38 odstotkov učencev omenjene zasebne šole izhaja iz družin z nižjimi dohodki. Na OŠ Montessori Ljubljana je do subvencije za malico upravičenih 54 odstotkov vseh učencev. Vprašanje za Gabra ostaja, koliko učencev, upravičenih do subvencije za malico, bodo te šole, imele če Pikalov predlog zaživi?

Na vprašanje, ali v državi vemo, kaj je tisti javni program, ki ga država zahteva od zasebne šole, je Gabrov odgovor presenetil. Nekdanji minister za šolstvo iz vrst LDS namreč meni, da tega sodeč po razpravah, ki trenutno potekajo ne vemo “prav posebej natančno”, a da to do sedaj ni predstavljalo težav. “Kar pa zadeva zakon in dve desetletji ravnanja na tem področju pa to ni praktično do predvčerajšnjem nikoli bilo sporno.

Ko je Gobčeva vztrajala, da se sodeč po sprejeti ustavni odločbi mora vedeti, kaj tvori javni program, ki ga zasebna šola mora imeti, saj je od tega odvisno kaj mora država financirati, je Gaber pokazal, kako zelo se požvižga na Ustavo. “Sam o tej ustavni odločbi nimam prav visokega mnenja in ne verjamem, da kaže začeti pri njej.” Vseeno vztraja, da država mora vedeti kaj je javni program, zato da bi vedela, kaj točno financira oziroma kaj mora financirati.

Ko je ustava le še dokument, ki ovira vladajoče
A če je Ustava tista s katero morajo biti zakoni usklajeni, Gaber pa meni, da ni potrebno začeti od odločbe ustavnega sodišča, ki je zakon označilo za neskladen z Ustavo potem imamo velik problem. Gaber bi namreč rad pisal zakone mimo Ustave. Ustava na tej točki več ni varovalka, ki ščiti slovenske državljane, temveč zgolj še en prašen dokument, ki ovira vladajoče pri implementiranju svoje nastrojenosti proti, proti tisti dan določenemu sovražniku politike. En dan so to alternativni mediji, drug dan Cerkev tretji dan otroci v zasebnih šolah.

Zaradi Pikalovega predloga protiustavnega financiranja zasebnih osnovnih šol pred državnim zborom protestirajo starši otrok, dvorana državnega sveta, kjer poteka posvet, pa kar poka po šivih!

Po drugi strani so za Turka stvari jasne. “Kaj je javni program je povsem jasno. To je napisano v Zakonu o osnovni šoli. Deli se na obvezni program – to je tisto kar morajo učenci obiskovat – in dopolnilni program – to je tisto, kar mora šola obvezno nudit, ni pa nujno da učenci prihajajo.”

“Predlog kot je sedaj, da bi država zasebnim ponudnikom javnega izobraževanja financirala obvezni program, torej matematiko, fiziko, slovenščino itn. 100-odstotno dopolnilni program pa nič, pomeni, da bi pravzaprav starši teh otrok, ki so se odločili, ker se jim zdijo te šole boljše, za njihove otroke primernejše, morali otroka peljat v jutranje varstvo v neko državno šolo. Potem bi ga prepeljali na pouk v kot jim pravimo zasebno šolo in potem po šoli bi ga morali priti iskat in ga dat v popoldansko varstvo spet v javno šolo,” je probleme trenutnega predloga predstavil Turk, ki meni, “da je to naravnost absurdno.”

Ivan Šokić