Kaos v koaliciji napoveduje razpad

Datum:

S sestankom, na katerem je koalicija sklenila, da se ne bo krčila, se nadaljuje leto dni stara odisejada retoričnih salt Golobove vlade v zvezi z razporeditvijo resorjev. O rekonstrukciji vlade sploh niso razpravljali, češ da bi ta zahtevala spremembo zakona, sploh pa po Golobovih besedah ni ključno število ministrstev, ampak način delovanja.

Sestanek je bil le teden dni po tem, ko je Golob v medijih govoril, da je veliko število [ministrstev] “vse, kar je večje od 12”, in da bi se morala vlada zaradi poplav in varčevanja prilagoditi dogajanju z zmanjšanjem števila ministrstev, sicer pa je kot primer dobre prakse izpostavil Švico, ki ima le sedem ministrstev.

Tudi ta izjava je prišla leto dni po tem, ko se je premier politično zavzel, da spremeni zakon o vladi, ki bi razširil nabor ministrstev na 20 – tako zelo se je zavzel za projekt, da je celo zavrnil namigovanja lastnega ministra Luke Mesca, ki je trdil, da je z Golobom sprejel ustni dogovor o tem, da novega ministrstva za solidarnost ne bo. Takrat je Golob zelo jasno povedal, da nova ministrstva nujno potrebujejo za delovanje vlade, in »ko bo zakon stopil v veljavo, bodo morali imenovati ministra, pika«, ter da se »mogoče ustvarja po nepotrebnem vtis, da gre samo za tri nova ministrstva, a ta zakon je bistveno več, reorganizira celo vrsto sektorjev in jih združuje«. Da b bila mera polna, je predsednik vlade že letos oktobra v Odmevih dejal, da ima kandidate za nove ministre, ki bodo popolnili resorje padlih ministrov. Po koalicijskem sestanku, kjer je dokončno postalo jasno, da rekonstrukcije ne bo, pa je dejal, da bo imena predstavil konec meseca, kar z drugimi besedami pomeni, da jih nima.

Gre torej za Golobove popolnoma nasprotujoče si izjave, ki pa zadevajo tako pomembno temo, kot je ustroj same vlade in njenega delovanja. Ne le da se koalicija še leto in pol po začetku mandata ne more dogovoriti, kako naj vlada, ampak v njej vlada popoln kaos, ki ga seje sam predsednik vlade s svojimi nasprotujočimi si izjavami, ki so postale nekakšen zaščitni znak njegovega načina vodenja države.

Sestanek koalicije zaznamovali ledeni pogledi

Da se bo to zgodilo, je bilo jasno, že preden se je vlada sploh formirala. Robert Golob je v javnosti dajal bizarne izjave, s katerimi je upravičeval višanje davkov gospodarstvu in demontažo Janševe dohodninske reforme, prav tako je že takrat dal vedeti, da je zelo dojemljiv do egalitarističnih idej stranke Levica, ki se je zavzemala za obdavčenje bogatih in nekakšen ad hoc zakon na celotno premoženje, češ zakaj on potrebuje denar, saj ga bi potem zapravljal le za neumnosti. Te izjave je podajal v času, ko so v javnost pronicale prve informacije o milijonskih izplačilih, ki jih je prejel kot direktor državnega monopolista.

V letu in pol vladanja se je ta Golobova lastnost le še bolj razkrila in manifestirala v praktično vseh vidikih delovanja vlade − od zunanje, gospodarske, socialne do zdravstvene politike. Pri tem pa je imel cel kup t. i. omogočevalcev (ang. “enablerjev”), ki so mu pomagali graditi psihološko podobo nezmotljivega voditelja.

Da bi razumeli jedro kaotičnosti Golobove vlade, moramo secirati vzpon in padec njegovega najpomembnejšega zgodnjega zaveznika – ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana. Bešič je v medijih koval Goloba v zvezde, češ da gre za najboljšega predsednika vlade v zgodovini države. Videti je bilo, da resnično verjame v njegove transcendentalne sposobnosti vodenja. Skupaj sta napovedovala zdravstveno reformo, rekoč, da z njo začenjajo takoj, ne pa pred koncem mandata. Prvi obrisi »reforme« so sicer napovedovali osredotočenje predvsem na popolno centralizacijo zdravstva. Bolj je čas tekel, bolj sta se tako Golob kot Bešič Loredan utapljala v banalnostih in dnevno navdihnjenih inspiracijah, ki so postale značilnost te vlade.

Odhod Danijela Bešiča Loredana prvič resneje stresel koalicijo

Bešič Loredan se je po skorajšnjem kolapsu zdravstvenega sistema v Ljubljani, ko so ljudje pred zdravstvenim domom v vrsti čakali na zdravnika, odločil za neposredni spopad z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, saj je tega in njegovo direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana obtožil za kaotično stanje. Pri tem je zatrjeval, da ima popolno podporo predsednika vlade. Pa je očitno ni imel. Le nekaj dni kasneje se je moral županu v navzočnosti Goloba javno opravičiti, kar je ena najsramotnejših epizod v slovenski politiki – zelo očitno je bilo, da ga je v ozadju Golob en dan podpiral, drug dan pa zahteval opravičilo. Prav tako ga je kot strela z jasnega doletela izsiljena ukinitev oz. preobrazba dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Še nekaj dni prej je Bešič Loredan govoril o fantomski zdravstveni reformi in niti z enim stavkom ni omenil, kaj se pripravlja, saj je tudi sam jasno povedal, da se to ne more ukiniti kar čez noč, saj bo potem treba najti nadomestni vir financiranja. Nato je moral skupaj z Golobom in Mescem čez noč pred kamere kot največji podpornik ukinitve oz. preusmeritve premije iz zasebnih zavarovalnic v centralnoplanski ZZZS. Videlo se je, da mu je neprijetno in da nikakor ne gre za njegovo idejo, čeprav je sodeloval v retorični igri Levice in Goloba “boja proti zasebnim dobičkom v zdravstvu”.

Tudi njegov konec ni bil nič manj bizaren. Še dva dni pred odstopom so mu podporo namenili na vrhu stranke Gibanje Svoboda, Golob pa je interpelacijo SDS označil kot politični pregon. Po odstopu pa je prišlo v javnost, da mu je odstopno izjavo dal kar sam premier, ta pa je tudi nenadoma obrnil ploščo in dejal, da imata z ministrom različne poglede na javno zdravstvo in da z njim ni mogoče delati na programu, predstavljenem pred volitvami. Kar nenadoma je bil odstop pričakovan in logičen. Od zdravstvene reforme takrat seveda ni ostalo prav nič, razen destrukcije, ki jo bo povzročila preobrazba DZZ in porazno stanje v javnih bolnišnicah.

Skozi identično izkušnjo so nato šli še Sanja Ajanović Hovnik, Irena Šinko in Uroš Brežan. Vsi so do zadnjega dne uživali neomajno podporo koalicije in Goloba, dokler jih en dan ni poklical v pisarno.

Enako se je zgodilo z Urško Klakočar Zupančič, osrednjo damo Gibanja Svoboda in nekakšen simbol besede »svoboda« v imenu stranke, saj je bila ena glavnih aktivistov proti protikoronskim ukrepom. Videti je bilo, da je njen položaj v stranki zacementiran. Pa ni bil. Golob jo je pozval k odstopu, nato pa so ga najbrž drugi člani stranke prepričali, da bi bila takšna poteza pogubna za javno podporo stranke, saj je Klakočar Zupančičeva med koronskimi aktivisti še vedno čislana. Kljub temu je morala zapustiti mesto podpredsednice. Druga ključna oseba v stranki in pomembna naveza tako z Milanom Kučanom kot z radikalnimi silami znotraj RTV Slovenija poslanka Mojca Šetinc Pašek pa je morala iz stranke oditi, še preden je lahko podala svoj zagovor. Takšne poteze bi bile še pred pol leta nepredstavljive.

Zunanja politika že od začetka polna nasprotij

Tudi zunanja politika je bila že od začetka polna nasprotij. Golob je bil na začetku mandata podoben Janši vsaj v neomajni podpori Ukrajine in ostri kritiki ruske invazije. Zunanja ministrica Tanja Fajon je sicer v koaliciji imela nalogo, da pomirja trdo levi bazen koalicije z občasnimi Rusiji prijaznimi izjavami (npr., da si ne predstavlja evropske varnostne strukture brez Rusije, zaradi česar je postala prava zvezda kremeljskih propagandistov). A tudi Golob je občasno podlegel želji po svojih tipičnih izjavah po dnevnem navdihu.

Na vrhu EU v Bruslju je škandalozno izjavil, “da se boji, da se obe strani zdaj pripravljata na zaostritev vojaških spopadov, kar ne more biti dobra popotnica za pogovore o mirovniških načrtih”. Videti je, kot da je kljub prej verbalno neomajni podpori Ukrajine inspiracijo dobil od Milana Kučana in njegove doktrine “obe strani sta krivi”. Je pa pomenljivo, da je bila dejanska politika Slovenije bliže njegovi improvizirani izjavi kot pa enovrstičnicam o popolni zavezanosti osvoboditve Ukrajine – saj je izvoz Slovenije v Rusijo naravnost eksplodiral – povečal se je kar za 346 odstotkov v primerjavi z letom 2021.

Edina obljuba, ki jo drži, so višji davki

Videti je, da je edina obljuba, ki jo je Golob držal, tista o višanju davkov in nižanju plač − z ukinitvijo dohodninske reforme Janševe vlade. Poleg nižjih plač za vse Slovence, ki jo je prinesla Boštjančičeva antireforma, so se zvišali davki na najemnine, prav tako skoraj dvakrat višje davke plačujejo popoldanski normiranci. Plače je dodatno obremenil še neposredni prenos DZZ na plačo, ki je s tem postal dejansko obvezni davek iz dela, prav tako pa famozne solidarnostne sobote, ki so se na koncu spremenile v obvezni solidarnostni prispevek (spet vezan na plače) nato pa je bil ta kar čez noč povsem ukinjen. Zdaj Golob pravi, da državljani ne bodo dodatno obdavčeni, obdavčeno pa bo gospodarstvo. Takšna retorika razkriva ne le kaotičnost njegovih odločitev, ampak tudi to, kako si predstavlja gospodarstvo – kot nekakšno entiteto iz platonskih nebes, ki izkorišča delovno ljudstvo in nikakor ni povezana z običajnimi smrtniki. Kot da državljani ne bodo prizadeti zaradi napovedanega višanja davkov (napovedano je že zvišanje davka iz kapitalskih dobičkov, in sicer z 19 na 21 odstotkov).

Kaotičnost Golobove vlade je kombinacija marsičesa: brezidejnosti na hitro zbranih političnih akterjev, ekonomski in socialni nevzdržnosti političnih idej, ki nastajajo predvsem na sedežu stranke Levica, še prav posebej pa Golobovega značaja, ki je nekdaj državno podjetje Gen-I očitno doživljal kot svoj lastni fevd, zdaj pa tako doživlja še državo. Izjave predsednika vlade so pogosto, kot poročajo nekateri viri, stvar trenutnega dnevnega navdiha, včasih pa si v stiski sredi javnega nastopa kakšen prihodnji ukrep kar izmisli. Videti je, da je vzporedni mehanizem globoke države verjel, da je »kupil« naslednjega poslušnega Mira Cerarja ali Marjana Šarca, potem pa zgrožen ugotovil, da je dobil povsem nepredvidljivega človeka z avtokratskim načinom vladanja, ki mu mora vlada slediti po vlakcu smrti njegovega trenutnega počutja. Nikogar ne bi presenetilo, če bi tistim, ki so ga postavili, počasi prekipelo in bi se izpolnila napoved Vinka Gorenaka – da bo leto 2023 najbrž zadnje polno leto vladanja Roberta Goloba. Tudi levi komentator Igor Lukšič je mnenja, da premier dolgoročno ne bo vzdržal mandata. Globlja analiza fiskalne kataklizme, ki jo je v letu in pol povzročila Golobova vlada, bo ključna pri presoji, ali mora Golob oditi. Nastop Vladimirja Prebiliča v zadnji Tarči pa je v tem pogledu pomenljiv.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Ponoči so sile ZDA in Združenega kraljestva ponovno napadle teroristične Hutije

Združene države in Združeno kraljestvo sta v soboto sprožili...

Čas je za interpelacijo celotne Golobove vlade

Poleg stranke Socialni demokrati (SD) sta krivca za nakup...

Golob zdravnikom ni grozil prvič: “totalno vojno” jim je napovedal že leta 2022

Zdravniki stavkajo že skoraj mesec in pol, vlada pa...

Še vedno nam vladajo gospodarji muh

V začetku prejšnjega tedna sem se po nekaj letih...