fbpx

Kdaj bo naša levica sledila španski in odpravila dediščino nekdanjega režima?

Tako so se v vodstvu SD poklonili revolucionarju Borisu Kidriču. (Foto: FB)

Kdaj bomo pri nas imeli pogum odpraviti dediščino naše nekdanje diktature? Kdaj bo naša levica sledila španski? In kaj bi se zgodilo, če bi slovenska desna vlada želela glede levičarske totalitarne preteklosti narediti kaj podobnega, kar glede desničarske totalitarne preteklosti počne španska leva vlada?

Španija s svojo izkušnjo državljanske vojne ponuja zanimive zglede za slovensko težavno soočanje s tem tragičnim obdobjem naše zgodovine.

Diktator Franco je dal postaviti spominski kompleks, v katerem ležijo pobiti z obeh strani, kaj pa pri nas?
Nekdanji španski diktator Francisco Franco je dal v štiridesetih letih severno od Madrida postaviti spominski kompleks Doline padlih, ki je seveda – še posebej potem ko so leta 1975 v cerkvi v kompleksu pokopali tudi njega – glorificiral nacionalistično/desno stran v španskem državljanskem konfliktu. Toda kljub temu je že tedaj Franco govoril o spravi; med trideset do štirideset tisoč posmrtnimi ostanki tam pokopanih je kakih 18 tisoč z republikanske strani.

Poglejmo sedaj nekoliko bolj na vzhod Sredozemlja, k drugemu Francovemu diktatorskemu sodobniku z nasprotnega pola, Titu (in njegovim slovenskim sopotnikom), za katerega v našem prostoru še vedno ni ustaljeno poimenovanje diktator. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bi govoril o spravi, kaj šele, da bi v kaki grobnici dal pokopati npr. pobite domobrance. Pri nas se Titovi duhovni nasledniki ne morejo sprijazniti niti s spomenikom na Kongresnem trgu, ki je bil – pač spričo našega stanja duha – zagonetno poimenovan kot spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike SlovenijePomemben del naše levice ni pripravljen iti niti tako daleč, kakor je šel fašistični diktator Franco še za časa svojega življenja.

Španska socialistična vlada ne skriva, da želi odpraviti Francovo politično dediščino
Sedanja socialistična vlada je Francove posmrtne ostanke izkopala in jih prenesla na običajno pokopališče. Zares, španska socialistična vlada brska po preteklosti in prešteva kosti: v spominski kompleks bi rada prenesla žrtve, ki so jih Francove čete med vojno pustile po državi brez pokopa ter izdelala njihov register, vključno z registrom DNK. Poleg tega naj bi zakonske spremembe posegle tudi v teme za pouk o obdobju državljanske vojne v šolah. Pristojna španska ministrica na kritike, da ustvarja nove delitve, odgovarja: “Kaj naj rečemo družinam? Nimamo pravice pozabiti, imamo dolžnost spominjati se … Imamo več izginulih kot Čile in Argentina skupaj.

Kako bi se v primerjavi s Čilom in Argentino odrezali šele bivša SFRJ ali celo že sama Slovenija!? Španski vladni strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi Francov režim med letoma 1936 in 1947 pobil med 140 in 150 tisoč ljudi. Žrtev druge strani naj bi bilo približno za tretjino toliko. Socialistična vlada poleg tega želi spominski park v Dolini padlih zapreti oz. ga povsem prenoviti. V tem sicer nekateri vidijo poskus omejevanja svobode zbiranja. Se bodo torej oglasili španski kolesarji? Španska vlada ne skriva, da želi odpraviti Francovo politično dediščino.

Kdaj bomo pri nas imeli pogum odpraviti dediščino naše nekdanje diktature? Kdaj bo naša levica sledila španski? In kaj bi se zgodilo, če bi slovenska desna vlada želela glede levičarske totalitarne preteklosti narediti kaj podobnega, kar glede desničarske totalitarne preteklosti počne španska leva vlada?

Matevž Sedej, Časnik