Kdo je mastno zaslužil? Zgolj za projekte je država namenila kar 74,5 milijona evrov!

Nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak in nekdanja ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc (foto: STA)

“Vlada, MDDSZ in MZ niso ustrezno načrtovali novega sistema dolgotrajne oskrbe. Tako vlada ni natančno določila in razmejila nalog, za katere naj bi bilo pristojno vsako od obeh ministrstev,” so zapisali na Računskem sodišču RS v revizijskem poročilu o “skrbi za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih”.

“Vlada je za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijona evrov,” piše v poročilu računskega sodišča, pri pripravi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi pa niso bile natančno ugotovljene niti slabosti obstoječega sistema socialnega varstva (SSV) niti izračunana potrebna sredstva ter določeni viri financiranja storitev v okviru nove ureditve.

74,5 milijona evrov je po mnenju računskega sodišča absolutno prevelik znesek za projekte, ki so “zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne”.

Nesorazmerni stroški
V primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet 74,5 milijona evrov, namenjenih zgolj za študije primernosti, po oceni računskega sodišča predstavlja “nesorazmeren strošek”, zaradi česar ni pričakovati, da bo država vzpostavila sistem, “ki bo zagotavljal oskrbo vsem upravičencem, ki potrebujejo pomoč, ne glede na regijo, kjer bivajo, ter ne glede na njihove finančne zmožnosti”.

Računsko sodišče je ugotovilo, da kljub usklajenem načrtovanju dolgotrajne oskrbe med Vlado RS, ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvom za zdravje to načrtovanje ni bilo ustrezno.

Vlada RS namreč “ni natančno določila nalog, ki so bile predmet prenosa” pristojnosti z ministrstva za delo na ministrstvo za zdravje, niti ni pokazala, kako bi lahko te nove naloge ministrstvo za zdravje opravljalo bolje od ministrstva za delo. “Podobno tudi nista bila natančno določena vsebina projektov v skupni vrednosti 74,5 milijona evrov ter pričakovani učinek izvedenih projektov na novo ureditev dolgotrajne oskrbe”, medtem ko nekateri od projektov niti niso bili izvedeni v načrtovanih rokih.

Po desetih letih še vedno ničesar za pokazati
“Pilotni projekti so na splošno namenjeni raziskovanju potencialnih problemov in morebitnih pomanjkljivosti v načrtovanih rešitvah in mehanizmih ter predstavljajo pomoč pri kalibriranju orodij, oblikovanju oziroma uravnavanju protokolov sodelovanja med različnimi deležniki, iskanju možnosti optimalnih rešitev in ne nazadnje tudi zbiranju podatkov, ki se jih na nacionalni ravni ne zbira”, a 74,5 milijona evrov je prehud znesek zgolj za prazne študije brez kakršnihkoli dejanskih rezultatov.

Ministrstvo za zdravje in ministrstvo za delu po ocenah računskega sodišča “načrtujeta in izvajata projekte, ki temeljijo zgolj na zamislih in ne na ugotovljenih oziroma izkazanih potrebah upravičencev in potencialnih upravičencev do pomoči in finančnih zmožnostih (upravičencev, občin in države)”. Tak pristop po mnenju računskega sodišča pomeni, da bo zaradi neobvladovanja tveganja pomoč na domu upravičencem “še bolj nedostopna in finančno nedosegljiva”, saj pristojni ministrstvi nista izračunali, koliko dodatnih sredstev naj bi uporabnik, država in občine potrebovali za izvajanje dodatnih (novih) storitev, ki bodo testirane v pilotnih projektih.

74,5 milijona evrov, ki so šli v nič

Po oceni računskega sodišča vsebine modelov in projektov, za katere so na ministrstvu za delo in ministrstvu za zdravje zapravili 74,5 milijona evrov, niso bile natančno določene, zaradi česar ni bilo vnaprej znano, kakšen naj bi bil pričakovan učinek porabe načrtovanih sredstev.

“Po naši oceni so načrtovana sredstva v znesku 74,5 milijona evrov nesorazmeren strošek glede na dejstvo, da pričakovani učinek projektov ni vnaprej določen. Ocenjujemo namreč, da so potrebe po institucionalnem varstvu jasno izražene s številom prošenj za sprejem v DS, po drugi strani pa bi bilo potrebe po drugih vrstah pomoči treba ugotoviti in se nanje ustrezno odzivati,” so zapisali v revizijskem poročilu.

Ravno tako pa ni znano, ali sta ministrstvi upoštevali, da je oskrba v okviru pomoči na domu med najdražjimi, medtem ko je oskrba v državni ustanovi med najcenejšimi oblikami sistema socialnega varstva. “Poleg tega nista izkazali predvidenih virov financiranja novih integriranih storitev niti nista izkazali, ali in kako sta izračunali obseg dodatno potrebnih sredstev.”

V zvezi z ugotovitvami računskega sodišča smo tako na ministrstvo za zdravje kot tudi na ministrstvo za delo naslovili relevantna novinarska vprašanja, na katera pa vse do zaključka redakcije nismo prejeli nikakršnega odgovora.

Ivan Šokić