Kje je FURS? Protestniki na črno biznisirali, branjevkam pa izdajajo kazni za vejico peteršilja!

Foto: Twitter

Levičarski protestniki, ki se vsak petek zbirajo na ulicah Ljubljane, v en glas vpijejo “stop diktaturi in represiji”, “za naravo”, “za javni interes pred profitom”. Koliko jim je v resnici za javni interes, pa so dobro dokazali na nedavnem protestu, ko so brez dovoljenja postavili stojnico in na njej prodajali majice ter druge propagandne izdelke. Seveda ni bilo ne duha ne sluha o kakšni davčni blagajni, tako da je šel denar naravnost v njihov žep oziroma konkretneje, v pasno torbico. Trgovanje na črno bi nedvomno moralo zanimati tudi Finančno upravo RS, ki sicer redno nadzira in piše kazni Slovenskim trgovcem, če ne spoštujejo katerega izmed mnogih birokratskih predpisov.

Ker na stojnicah za prodane izdelke niso izdajali računov, denar seveda ni šel v davčno blagajno, ampak neposredno tistim, ki so prodajali. Očitno jim le ni toliko za javni interes, torej, da bi šel denar državi za plačevanje socialnih prispevkov, ampak za lasten interes. Diši jim torej denar, kar pa je v nasprotju s tistim, za kar naj bi se “socialno čuteči” protestniki zavzemali.

Prvorazrednost v praksi
S svojim načinom “biznisiranja” protestniki spominjajo na najslavnejšega migranta v državi Ahmada Šamija, ki je v preteklosti prav tako meni nič tebi nič sredi Ljubljane postavil svojo brivnico. Čeprav v evidencah ni bil zabeležen noben poslovni subjekt, je vsem na očeh na črno posloval. Pri tem mu ni bilo prav nič mar, da živi dobro na račun davkoplačevalcev, saj niti pomislil ni na to, da bi s plačevanjem davkov hvaležnost vrnil. Tedaj so mu v bran skočili številni kaviar levičarji, ki so se uprli označevanju Šamija kot prvorazrednega. Zanimivo pa je, da isti nikoli ne stopijo v bran kakšni branjevki na tržnici, ki je deležna zavzetega pregona Fursa, če si drzne prodati šopek peteršilja.

Dejstvo je, da so zakoni enaki za vse. Očitno pa se s tem levičarski protestniki ne strinjajo in se imajo za prvorazredne. Seveda, če pogledamo, kdo se shodov udeležuje (levičarska aktivistka in predavateljica Barbara Rajgelj, eminenca levičarskih krogov Svetlana Slapšak, proračunski zaslužkar, igralec in pesnik Andrej Rozman Roza) lahko vidimo, da gre v večini za dobro situirane posameznike, ki se navzven delajo, da jim gre za javno dobro. Če bi jim resnično šlo za javno dobro, bi se takšni praksi izvajanja sive ekonomije uprli. Seveda nasprotovanja ni bilo zaznati, ker za levo politično opcijo veljajo pač drugačna pravila.

Najbolj žalostno je, da opozicija s podporo nezakonitih protestov hkrati izraža podporo izvajanju sive ekonomije, ki je nedopustna. Človek se vpraša, ali bodo na Fursu odreagirali ali pa bodo zamižali, da bi se izognili jezi prvorazrednih? Kakorkoli, očitno je, da so protestniki izrazito dvolični, saj jim je sodeč po obnašanju prav malo mar za javno dobro, ampak za lastno dobro, prav tako jim je tudi mar za naravo, saj o njih ni bilo ne duha ne sluha, ko so se po Sloveniji gradili najbolj umazani projekti. V bistvu jim gre le za nasprotovanje vladi Janeza Janše, ki je pokazala stop nevladnim organizacijam, ki se napajajo iz državnega proračuna in so po večini same sebi namen. Koliko je resničnega v domnevni diktaturi in represiji v Sloveniji, pa tako samo po sebi kaže dejstvo, da levičarski protestniki že vrsto tednov zapored korakajo po ulicah, čeprav protesti niso zakoniti. V diktaturah namreč o njih ne bi bilo več duha ne sluha.

Hana Murn