fbpx

Klakočarjeva je kot “mama hotel”: strah jo je “velikih fantov”, ki znajo sami zaslužiti

Urška Klakočar Zupančič, socialna država. (FOTO: Shutterstock, STA)

Predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič se zdi kot posesivna, zaščitniška mama, ki svojemu sinku ne pusti odrasti v velikega, podjetnega in odgovornega fanta, ki bo od nje neodvisen ter srečen. Želi ga ohranjati prisesanega na državne jasli. Bolj stavi na socialno državo kot zdravo podjetniško okolje. A v resnici prav slednje zagotavlja dobro plačana delovna mesta (ne bohotenje birokracije). In ključno je, da država delavcu vzame čim manj, da so davki nizki. Takšni pogoji zagotavljajo dostojno življenje in samouresničitev, ne pa sociala in depresija na kavču pri mami!    

Originalen članek z naslovom Urška Klakočar Zupančič o Jocu Pečečniku in kapitalizmu: indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le neumnica, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli strelja kozle”, si lahko preberete TUKAJ.

“Očitno je želela pokazati svojo izostreno čutnost in razumevanje za državljane, ki se spopadajo z vsakdanjikom in nimajo časa razmišljati, kaj bi oblekli za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov,” lahko uvodoma preberemo v novem prispevku Kavarne Hayek. Kot meni v nadaljevanju avtor članka, ni bilo ravno posrečeno, saj je vsakdo, ki nima “ravno ekvatorskega IQ”, takoj opazil nespodobno neskladje med govorjeno besedo in slikami življenja. Ampak na dvolični intelekt levičarjev smo po njegovem prepričanju tako ali tako že navajeni. Kljub temu ostaja uganka, ali je predsednica državnega zbora nerazgledana in indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le ena od tistih neumnih gosi, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli (v imenu socialne pravičnosti) strelja kozle.

Povsem možno je tudi, da je kar oboje hkrati. “Vsekakor za Slovenijo nevarna kombinacija človeka na čelu zakonodajne oblasti,” je še prepričan. Zato je po njegovem dobro, da je Klakočar Zupančičeva dala novoletni intervju za Siol. Tako je vsak zdravorazumski človek lahko videl, kaj čaka državo, če se bodo njene želje prek politike prelile v realnost. Avtor prispevka je prepričan, da bi potreboval več časa in prostora, da bi lahko pokomentiral vse njene izjave, zato se bo osredotočil na en sam njen odgovor – 85 besed, kjer je obračunala s Pečečnikom (in njemu podobnimi), podjetništvom, gospodarstvom, kapitalom in dobičkom. Šest stavkov (v dolžini dobrih dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter) je bilo dovolj, da obglavi kapitalizem in sebe prikaže kot mater naroda.

Resnično socialno varnost zagotavlja zdravo podjetniško okolje, razgiban trg dela in dostojne, davčno razbremenjene plače. (Foto: epa)


Najpomembnejša značilnost kapitalizma ni kapital, ampak ekonomska in osebna svoboda!
UKZ: “Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ni pomemben samo kapital.” Komentar: Glavna značilnost kapitalizma ni kapital (besedo so si sredi 19. stoletja izmislili anarho-socialisti), ampak svoboda (ekonomska in osebna), meni avtor prispevka. Za razliko od socializma ali drugih kolektivističnih ureditev je kapitalizem naravno stanje. Če Pečečnik ne bi tako razmišljal in delal tako, kot to počne, ne bi ustvaril tega, kar ima in kar je. In to kljub polenom, ki mu jih je država metala pod noge. Vsekakor je za mlado državo naredil več, kot bo Klakočar Zupančičeva kadarkoli, je še prepričan. Ko je Pečečnik sestavljal igralne aparate, je bila UKZ na pranju možganov z Bavconovim pravom. Ko je Pečečnik prišel na lestvico najbogatejših Slovencev, zaposloval in dajal kruh številnim družinam, je UKZ z delom v javnem sektorju živela na račun tretjih oseb.

Za socialno varnost je najprej treba nekaj ustvariti, v Sloveniji pa je premalo kapitalističnega razmišljanja
Če Pečečnik ne bi kapitalistično razmišljal in plačeval nerazumno visokih davkov, bi bila UKZ danes lačna kruha. In ko UKZ pravi, da bi moral Pečečnik razmišljati manj kapitalistično, v bistvu zagovarja lajtmotiv socializma – prerazporeditev bogastva, da se zmanjšajo ekonomske razlike med ljudmi. Kar je čudno, ker je Slovenija že danes ena najbolj egalitarnih držav na svetu. Celo več. Avtor prispevka: “Pravega kapitalizma v Sloveniji nikoli nismo imeli. Deklarativno je Slovenija sicer prostotržna država, v realnosti pa je država na kapitalističnem obrobju, kjer je kapitalizem zelo redek pojav.” UKZ: “Podjetništvo in gospodarstvo sta izjemno pomembna, ampak v tem okviru so najpomembnejši ljudje. Najprej je treba poskrbeti za njihovo socialno varnost. Samo socialno varni ljudje so lahko produktivni, zadovoljni, delajo dobro in ustvarjajo dodano vrednost.”

Joc Pečečnik je soustvaril uspešno igralniško podjetje Inteblock, ki mnogim zagotavlja dostojno delo in plačilo. Fotografija je simbolična. (Foto: STA)

Komentar avtorja: “Če želiš poskrbeti za socialno varnost ljudi, je najprej treba nekaj ustvariti. Sedanje razmere v Sloveniji so posledica pomanjkanja kapitalističnega razmišljanja. Ko sta ekonomska in osebna svoboda brezpogojno zagotovljeni, imaš več prostih trgov (več kapitalizma), blaginja doseže najširši sloj državljanov.” Nasprotno pomeni več državne regulacije (zaviranje in omejevanje podjetništva) tudi več revščine, korupcije in kleptokracije, kar zmanjšuje blaginjo ljudi, še pojasnjuje. Nobeno uspešno gospodarstvo na svetu ni zraslo na tem, da je najprej ljudem zagotovilo socialno varnost in se nato lotila posla, je pa nešteto primerov, ko je formula UKZ uničila cele države – od evropskih socialističnih držav do Kube in Venezuele. “Samo čim manj regulirano podjetništvo lahko državljanom zagotovi višji standard in s tem večjo socialno varnost,” pojasnjuje.

Problem je požrešna država: plače je treba davčno razbremeniti!
UKZ: “Delo ni več le produkcijsko sredstvo, s katerim podjetniki in gospodarstveniki ustvarjajo dobiček, delo so ljudje z vsemi svojimi težavami, tesnobo, družinskimi težavami in podobno.” Komentar avtorja: “Kako je UKZ prišla do zaključka, da je delo produkcijsko sredstvo, mi ni jasno. Po vsej verjetnosti gre za mešanico zelo pomanjkljivega ekonomskega znanja in wokeistično modno muho, ko se pojmom daje povsem drug pomen, kot v resnici pomenijo. Torej delo ni in ni bilo nikoli produkcijsko sredstvo, zato tudi ne more biti “več le produkcijsko sredstvo”.” Delo je last vsakega človeka. Je rezultat človekovega razmišljanja (uma) in fizične dejavnosti. Delo je nekaj, kar si človek lasti in o tem odloča sam. Človek dela po lastni presoji in odločitvi, svobodno se lahko odloči, kje bo delal in za koliko (to je stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem).

Urško Klakočar Zupančič je očitno strah uspešnih, podjetnih in zadovoljnih “velikih fantov”. Rajši bi jih imela pod nadzorom zaščitniške države. (“mama hotela”). (Foto: STA)

Do izkoriščanja delavcev po mnenju avtorja prispevka lahko pride le zaradi napačnih in škodljivih odločitev politike, ki zavirajo in upočasnjujejo gospodarsko aktivnost, s tem pa tudi inovativnost in produktivnost. Posledica tega je, da imajo delavci vse manj možnosti izbire (ali pa je sploh nimajo več), da svoje znanje in delo ponudijo delodajalcu, ki bo za to plačal največ. Ena od težav z delom v Sloveniji je, da so ga politiki zaradi lastnih koristi in koristi svojih pajdašev v državnem sektorju (in širšem javnem) tako obremenili z davki in drugimi dajatvami, da delavcu poberejo polovico plače. “Če računamo še DDV, ki ga mora plačati ob vsakem nakupu v trgovini, ter nešteto obveznih prispevkov, potem človek za državo dela skoraj devet mesecev v letu,” še pojasnjuje. 

Dobiček podjetniki vlagajo v nove posle, zato imajo koristi tudi drugi!
Če kdo delavcu povzroča “težave in tesnobo”, je to država in politiki, ki jo vodijo. “O dobičku le naslednje. Če podjetnik nima dobička, nima možnosti preživetja ne le on, ampak tudi kdo drug,” svari avtor prispevka. Dobiček podjetniki običajno vložijo v drug posel in zgodba se ponovi: to ne koristi le podjetniku, ampak tudi drugim. Ravno zato je kapitalizem kot naravno stanje bolj socialen sistem kot socializem, ki je osredotočen, da z grožnjo s silo vzame dobiček ljudem, ki ga ustvarjajo, in ga da tistim, ki z njim ne ravnajo racionalno.

Kavarna Hayek