fbpx

Ko je Ivo Godnič govoril o ponovnem polnjenju Barbarinega rova je bila dovoljena satira, satirična teologija Demokracije pa je označena za fašizem?!

Ivo Godnič vs. Demokracija (Foto:Demokracija/Twitter/kolaž)

V zadnjih dneh se je ponovno pokazalo, da imajo osrednji mediji in z njimi tudi vest povprečnega Slovenca dvojne standarde za satiro. Medtem ko se za komunistično satiro standardov tako rekoč ni in se nadnjo nihče ne zgraža ali satirika zvabi na sodišče, je satira, ki prihaja z desne, precej splošno dojeta kot nekaj tujega in zlonamernega. Medtem ko se za komunistično satiro, najsi bo še tako neprimerna, vedno najde vsaj pozitivna označba, da gre za “nastavljanje ogledala družbi”, zoper desnega satirika nemudoma vidimo uperjene prste in iz daljave krik: “J’Accuse! (Obtožujem!)”.

Demokracija je spet poskrbela, da osrednji mediji in predstavniki njihovih podlistkov dnevno tekmujejo, kdo bo bolj neinteligentno, bolj puhloglavo, bolj pravičniško komentiral, da je Demokracija, objavila rasistični članek. Demokracija ni objavila rasističnega članka, Demokracija je objavila prispevek, ki bi mu lahko rekli satirična teologija, česar pa pisuni osrednjih medijev ne morejo dojeti, ker ni v vnaprej pripravljenih, na pet pojmov omejenih vokabularjih, ki jih nosijo s seboj.

Karkoli si o tej satirični teologiji mislili, lahko se vam zdi, kot mnogim na “žlahtni desnici”, da ne gre za dobro satiro, da gre za slabo teologijo, neizpodbitno je, da mora biti bralec povsem neuk ali zlonameren, da iz članka v Demokraciji razbere pozive k iztrebljanju, obenem pa tolerira satiro na nacionalni televiziji, le da je ta komunistična in neposredna:

Ponovni Barbarin rov je smešen?

Da, se strinjamo, tudi to je humor, čeprav črni. Pa vendar, če primerjamo prispevek v Demokraciji s tem posnetkom in za oba post festum rečemo “Če pa so se samo šalili!”, z ne preveč pozornim očesom opazimo, da prispevek v Demokraciji govori o nečem, kar bo naredil Bog, Ivo Godnič pa dobesedno, prvoosebno, konkretno govori o tem, da bodo ponovno izpraznjeni Barbarin rov lahko set napolnili z 8 odstotki antititoistov. Neprimerljivo. In vendar, se je Trebušak ali kdo podoben oglasil takrat? So osrednji mediji tudi takrat bili na barikadah in pisali o povratku ali o napovedih povratka divjaškega povojnega boljševizma? Niso, ignorirali so, v zasebnosti svojih domov in za šankom pa so se krohotali kot se je krohotala novinarka slovenske nacionalke.

Ne bodimo “žlahtni”, ne izdajajmo svojih izdajalcem

Na desnici lahko imamo razprave o tem, ali je bilo to potrebno, ali s tem izgubljamo neopredeljene volivce, ali je to bila slaba satira, ali je to bila slaba špekulativnna, humorju in provokaciji namenjena teologija, toda nobene potrebe ni po tem, da bi prikimavali hinavcem iz osrednjih ali Demokracijo kot žrtveno jagnje vrgli njihovim levom, da bi se mi od zapisa v Demokraciji distancirali in izpadli boljši. Pomnimo, dokler Demokracijo obtožuje ista falanga, ki se Godniča niti dotaknila, ni, nimajo pravice do pozicije, s katere obtožujejo.

Aleš Ernecl