fbpx

Kučan sodeloval pri enem najsramotnejših dejanj novejše slovenske zgodovine

Milan Kučan (Foto: STA)

Petnajstega maja 1990 je generalpodpolkovnik Ivan Hočevar na podlagi protiustavnega ukaza Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in navodil Vojaškega sveta SFRJ ukazal premestitev orožja Teritorialne obrambe Republike Slovenije in upravnih organov za ljudsko obrambo v objekte pod nadzorom Jugoslovanske ljudske armade. Z razorožitvijo slovenske TO se je začelo eno najsramotnejših obdobij slovenske novejše zgodovine.

Razorožitev slovenske teritorialne obrambe je bila izpeljana v soglasju med takratno slovensko partijsko oblastjo in ostanki te oblasti v novih strukturah ter med jugoslovansko armado oziroma Beogradom. Dejanje razorožitve slovenske TO je največja, najbolj drastična veleizdaja v zgodovini slovenskega naroda, ki bi lahko imela drastične posledice, posledice, kakršne so bile načrtovane. Razorožili so Slovenijo, ker so vedeli, da če se ne bomo mogli braniti, potem se ne bomo osamosvojili; lahko bomo razglasili osamosvojitev, vendar tega ne bomo mogli ubraniti.

Ukrep se je pripravljal že dlje časa. Vodstvo RS je bilo o pripravah obveščeno od samega začetka, ko je januarja 1990 Vojaški svet SFRJ sprejel ustrezna navodila, sredi aprila 1990 pa ZSLO tudi konkretno odločitev. Informacije o pripravah na razorožitev so v Slovenijo posredovali nekateri funkcionarji RS, ki so delali v organih SFRJ, nekateri upokojeni generali JLA slovenskega rodu in predvsem Služba državne varnosti, ki je imela svoje vire tudi v vrhu JLA. Še pred majsko razorožitvijo TO je JLA iz nekaterih skladišč v Sloveniji odpeljala v Srbijo večjo količino orožja starejšega izvora, deloma iz obdobja druge svetovne vojne. Takratno vodstvo RS je za te transporte vedelo, prav tako o nameravani splošni razorožitvi TO, vendar ni reagiralo niti ni o njih obvestilo javnosti.

V Sloveniji so bile aprila 1990 parlamentarne in predsedniške volitve. Do volitev je stara komunistična oblast opravljala vse funkcije zakonodajne, izvršile in sodne oblasti v celoti, po volitvah do konstituiranja nove vlade in primopredaje poslov 17. maja 1990 pa še vse rutinske posle.

Razorožitev so izpeljale komunistične strukture
V času neposrednih priprav na razorožitev med 10. in 17. majem 1990 je med vsemi organi nove oblasti delovalo le predsedstvo RS pod vodstvom predsednika predsedstva Milana Kučana, medtem ko je bil v vladni palači še vedno stari izvršni svet pod vodstvom Dušana Šinigoja. Mnoge občine še niso imele konstituiranih novoizvoljenih skupščin in izvršnih svetov in JLA je za razorožitev namenoma izbrala čas, v katerem ni računala na kak resen odpor proti svoji akciji. Takoj po razorožitvi je bilo večkrat postavljeno logično vprašanje, zakaj JLA za čas razoroževanja ni izbrala dni pred konstituiranjem nove vlade, ko stara oblast ni imela samo dejanske moči, temveč tudi formalno odgovornost v svojih rokah. Edini odgovor na to vprašanje je domneva, da je bil termin izbran namenoma prav na dan konstituiranja Demosove vlade zato, da odgovornost za razorožitev ne bi padla na staro komunistično oblast, čeprav je imela dejansko ta oblast v rokah vse službe, ki bi razorožitev lahko pravočasno preprečile. JLA stare komunistične oblasti ni hotela kompromitirati ali pa je šlo za usklajeno akcijo na višjem nivoju, predvsem med poveljnikom 5. armadnega območja JLA in predsednikom predsedstva RS. Občinski in pokrajinski štabi so ukaz prejeli večinoma 15. in 16. maja 1990. Z redkimi izjemami so kljub izrecni prepovedi o prejetju ukaza obvestili pristojne organe v občinah, pokrajinah in republiki.

s

Predsedstvo RS kot edini delujoči organ nove oblasti je bilo o ukazu formalno obveščeno takoj po njegovem podpisu (po informacija predsedstva RS z dne 14. 6. 1990 že 15. maja 1990), o njegovem praktičnem izvajanju oziroma o dejanskem razoroževanju pa tudi takoj (tj. 16. maja 1990), ko je prišel v občine. Najprej so predsedstvo RS formalno obvestili funkcionarji občin Jesenice in Slovenj Gradec, nato pa 17. maja 1990 še funkcionarji občin Dravograd, Krško, Radovljica, Sevnica, Trbovlje in Velenje. Neformalno, po telefonu in prek različnih osebnih posrednikov, pa so predsedstvo RS o nameravani razorožitvi obvestile še mnoge druge občine, med prvimi mestni štab TO Ljubljana.

s

Razorožitev slovenske TO je eno najsramotnejših obdobij slovenske novejše zgodovine. Nerazumljivo je, da organi stare oblasti o nameravani razorožitvi niso obvestili novoizvoljenih poslancev in vodstva demokratične skupščine. Nerazumljivo je, da je večina takratnih poveljnikov TO ukaz o razorožitvi izvršila brez ugovora ali vsaj brez zavlačevanja. Svoje ravnanje so opravičevali s tem, da pač izvršujejo ukaze, nekateri pa tudi z ideološko razlago. Uprla se je samo manjšina, ki je preko MSNZ kasneje postala hrbtenica nove Slovenske vojske.

Odgovornost nosilcev je nesporna
Odgovornost nosilcev funkcij, ki so bili na položajih 15., 16., in 17. maja 1990 na položajih (Kučan, Kušar, Ertl, Šinigoj pa tudi drugi, ki so vedeli), je nesporna. Zbranih je veliko dokazov, ki pričajo, da so bili pravočasno obveščeni o nameravani razorožitvi in da niso storili ničesar. Dva akterja tedanje politike, Ivan Oman in dr. Jože Pučnik, sta ravnanje odgovornih za razorožitev jasno in javno označila za veleizdajo, kar pa ne kliče samo po ugotavljanju zgolj njihove politične odgovornosti.

Vabljeni tudi k branju razprave predsednika SDS v državnem zboru, ko je poslanska skupina Slovenske demokratske stranke predlagala ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi preiskovala odgovornost predsednika predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana in drugih pri razoroževanju Teritorialne obrambe leta 1990.

Peter Truden