fbpx

Kučan vedno govori 30. oktobra: Srhljive podobnosti napadov Kučana na Janšo med zaroto 1993/94 (Depala vas) in grobimi napadi 2021

Vse sledi so vodile do Kučana. (Foto: Demokracija)

Srhljivo. Kot bi kolo zgodovine zavrteli nazaj. Milan Kučan, nekdanji šef komunistične partije, je v soboto 30. oktobra, v govoru v Šentjanžu napadel predsednika vlade Janeza Janšo. Zanimivo je, ker je Milan Kučan natanko istega dne (30. oktobra) leta 1993 storil enako stvar – v govoru v Mariboru je ostro napadel Janšo. Takrat je že tekla operacija odstranitve Janeza Janše, ki je kasneje postala bolj znana kot afera Depala vas.

Spomnimo. V Šentjanžu je Milan Kučan Janeza Janšo obtožil, da najeda demokratični ustroj države, vlada avtoritativno, da je treba povrniti demokracijo ter podprl (nasilne) proteste. Med vrsticami je dal jasno vedeli, da bodo Janšo rušili tudi z nasiljem, če bo treba. »… same volitve niso že tudi demokracija,« je dejal Kučan.

Nekaj podobnega je Kučan naredil leta 1993. Čeprav je bil Janša takrat samo obrambni minister, je bil nekdanjemu šefu komunistov velik trn v peti, saj ga je Janša tri mesece prej denimo razkrinkal kot trgovca z orožjem (odkrito orožje v Mariboru) in tako dregnil v  vzporedno ekonomijo oziroma vzporedni mehanizem globoke države, kot temu v svoji knjigi pravi Rado Pezdir.

Kako si predstavlja vlogo obrambnega ministra predstavlja, je Kučan zapisal v posebnem pismu državnemu zboru. Po njegovo bi moral Janša kot obrambni minister pisati navodila in pravilnike, sam pa bi moral imeti kot vrhovni poveljnik na razpolago »potrebne informacije in pooblastila« ministrstva za obrambo. Janša je 7. decembra Kučanov koncept zakona o obrambi ocenil za »jugoslovanskega«.

Janez Janša kot obrambni minister med osamosvojitveno vojno. Foto: STA.

Takrat je že tekla operacija za odstranitev (tako ali drugačno) Janez Janše, ki je danes bolj znana kot afera Depala vas.  Ko je Kučan jeseni 1993 napadal Janšo, se je v Ljubljani že mudil Radenko Radojčić, nekdanji agent Kontraobveščevalne službe (KOS) nekdanje JLA, ki je izdelal psihološko-propagandni načrt rušenja obrambnega ministra. Toda glavni načrtovalec in arhitekt te zarote je živel (in tam še živi) v Murglah. Sliši na ime Milan Kučan, ki tudi vodi globoko državo in vzporedni mehanizem.

Ali je danes v teku nova, že bolj zlohotna operacija, ni nima prav nič skupnega z demokracijo in svobodo, ni znano. A nekatere podobnosti s potekom afere Depala vas že kažejo na to. Razlika je le v tem, da tokrat globoka država povsem odkrito uporablja ulično nasilje, lažnivo manipulira z mednarodno javnostjo, tudi levičarski novinarji, ki so sodelovali pri aferi Depala vas, danes ne skrivajo več svojega pravega obraza.

Zato si še enkrat obudimo spomin na afero Depala vas (povzeto po objavi v tiskani izdaji revije Demokracija spomladi 2019).

Janša prvič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe

5. ali 6. januar 1992

Predsednika Milana Kučana je obiskal Hasan Čengić in se spoznal z delavci Varnostno-informativne službe (VIS).

23. junij 1992

Čengić spet obišče Kučana, ki skliče sejo Sveta za obrambo pri predsedstvu RS. Čengić prosi za pomoč pri oborožitvi.

26. junij 1992

Čengić se najavi pri ministru za obrambo Janezu Janši. Ta ga ne sprejme, ker nima ustreznih pooblastil vlade BiH.

Konec avgusta 1992

Dieter Hofmann se z direktorjem mariborskega letališča dogovori, da bodo letala iz Sudana pristajala v Mariboru. V naslednjih mesecih pristane več letal.

22. oktober 1992

Na mariborskem letališču pristane zadnje letalo s “humanitarno” pomočjo.

4. novembra 1992

Miha Brejc, direktor Visa, naroči delavcem uprave MNZ, naj se ne mešajo v »humanitarno« pomoč na mariborskem letališču.

13. marec 1993

Izbruhne afera Hit.

6. april 1993

Janez Janša na TV Omizju Televizije Slovenija v zvezi z afero Hit omeni podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: “Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve.” Janša je prvič dregnil v vzporedno ekonomijo naslednikov komunističnega režima. “Ta izjava je posvetila na takrat še mnogim prikrito globoko državo in seveda sprožila ukrepe za naš izgon iz vlade,” je leta 2019 v intervjuju za Demokracijo dejal Janša.

24. maj 1993

Višji upravni delavec B. B. je na ministrstvu za obrambo napisal zaznamek, da ga je uslužbenec MNZ M. A. nagovarjal, naj mu priskrbi kakršnekoli obremenilne dokumente zoper Janeza Janšo.

Janša drugič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe

27. maj 1993

Poslanci levice naslovijo na vlado 27 vprašanj v zvezi z orožjem. Kasnejši dogodki potrdijo, da so pri kriminalizaciji Janše sodelovali s kriminalistično službo MNZ.

1. julij 1993

Milan Smolnikar (nekdanji specialec MNZ) domnevno zapusti službo na ministrstvu za obrambo, varnostna služba ministrstva za obrambo (Vomo) pa dobi informacijo, da skupina nekdanjih oficirjev JLA pripravlja atentat na Janšo.

7. julij 1993

Ministrstvo za obrambo odgovori na poslanska vprašanja v zvezi z orožjem.

20. julij 1993

Ministrstvo za obrambo izve za veliko količino orožja na mariborskem letališču.

21. julij 1993

Na mariborskem letališču je odkrito orožje, vpleteni pa so uslužbenci Visa oziroma Sove. Čez nekaj mesecev se bo izkazalo, da sled o védenju za mariborsko orožje, ki naj bi bilo namenjeno BiH, vodi do predsednika Milana Kučana in nekdanjih ključnih mož ministrstva za notranje zadeve Igorja Bavčarja in Miho Brejca, ki je še pred volitvami 1992 socialistu Jožetu Smoletu rekel, da bi bila potrebna zamenjava Janeza Janše.

Janša je tako drugič dregnil v vzporedno ekonomijo Udbe. Spet mu začnejo groziti.

Mitja Šinkovec (afera Depala vas), Jernej Potočar (bivši predsednik Višjega sodišča v Ljubljani) in Milan Štrukelj (predsednik pritožbenega senata v zadevi Patria). (Foto: arhiv Demokracije)

Za rušenje Janše stare sile najamejo obveščevalca nekdanje JLA

18. avgust 1993

V Ljubljano pride nekdanji agent Kontraobveščevalne službe (KOS) nekdanje JLA Radenko Radojčić. Sreča se z Mustafo Čandićem in Tonetom Peinkiherjem. Njegova vloga je razkrita šele 20 let kasneje. Prvak SDS Janez Janša je namreč v dopolnjeni izdaji Okopov razkril, da je globoka država uvozila nekdanjega agenta JLA, da bi izdelal načrt za njegovo rušenje in uničenje SDS. Iz dokumentov je razvidno, da je šlo za čisti politični obračun. Radojčić je svoje pričanje pojasnil tudi hrvaškim sodnim preiskovalcem. Operativno sta v zgodbi med drugimi sodelovala Tone Peinkiher, agent vojaške obveščevalne službe na ministrstvu za obrambo, in šef kriminalistov na MNZ Mitja Klavora. O akciji Ščuka (afera Depala vas) sta bila sproti obveščana predsednik vlade Janez Drnovšek in države Milan Kučan. Slednji je bil tudi mastermind zarote proti Janezu Janši.

27. avgust 1993

Kučan začne opravičevati vpletene v afero z mariborskim orožjem ter napade Mors in Janeza Janšo.

30. avgust 1993

Mors odgovori Milanu Kučanu, češ da bo treba vprašanja, kdo je kršil mednarodni embargo, pošiljati Kučanu. Na udaru se znajde obrambni tolar.

Sredi septembra 1993

Peinkiher Radojčiću pove, da se sestaja z Milanom Kučanom in novinarji Mladine, ter mu naroči, naj pripravi načrt za odstranitev ministra za obrambo Janeza Janše. Radojčić privoli in nastane načrt, katerega uresničitev je v Sloveniji že 25 let znana kot afera Depala vas. Kasneje se je izpovedal: “Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološko-propagandnega rušenja Janeza Janše. (…) Peinkiher mi je povedal, da Kučan projekt podpira. Kučan ima vpliv v vseh strukturah stare nomenklature in v starih kadrih nove nomenklature oblasti v Sloveniji, še posebej med starimi kadri SDV, direktorji velikih bank, velikih gospodarskih organizacij v Sloveniji in v finančnih strukturah.”

20. september 1993

LDS, ZLDS in SNS na državnozborskem odboru zavračajo sprejetje resolucije o izhodiščih nacionalne varnosti.

29. september 1993

V javnost pride poročilo vlade o orožarski aferi, ki bremeni Igorja Bavčarja in Miho Brejca. V poročilu skrivnostno izostanejo dokumenti o srečanjih Milana Kučana z Mirom Predaničem, nekdanjim svetovalcem direktorja Visa in enim glavnim osumljencev.

Mitja Kunstelj

Janša tretjič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe

12. oktober 1993

Zveza častnikov Slovenije se preimenuje v Združenje slovenskih častnikov in zamenja se vodstvo. Analitiki imajo to za zmago Janeza Janše nad Milanom Kučanom. Janez Slapar, ki bo kasneje postal svetovalec ZLSD, brani staro vodstvo.

22. oktober 1993

ZLSD na državnozborskem odboru za obrambo ostro napade Janeza Janšo zaradi sredstev za obrambo.

30. oktober 1993

Spopad med Janšo in Kučanom se zaostruje. Predsednik republike na slovesni akademiji ob 75. obletnici boja za severno mejo v Mariboru obrambnemu ministru med vrsticami očita, da si jemlje pravico, da piše zgodovino. Janez Janša mu na srečanju SDSS v Celju vrne s Kubo in Kitajsko.

15. november 1993

Milan Smolnikar obišče Janka Šego na stražarskem mestu Krim in začne se novačenje teritorialcev.

18. november 1993

LDS, ZLDS in SNS spet napadejo obrambni tolar, češ da gre preveč denarja za orožje.

30. november 1993

Boris Platovšek, direktor Adita (firme, ki jo nadzoruje Safti), se zateče pod okrilje Voma in se izpove. Razkrije podroben načrt, kako bi prek Adita in Saftija (firmi, ki ju je ustanovila Udba) privatizirali, kar je vrednega v slovenskem gospodarstvu. Janša tako še tretjič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe. Platovškovo pričevanje obremeni precej eminentnih slovenskih politikov in postavi v čudno luč kriminaliste MNZ. Boris Platovšek izjavi, da verjame samo še vojaškemu varnostnemu organu, toda že naslednji dan kratko poročilo njegovega pričanja bere Milan Kučan.

1. december 1993

Milan Smolnikar in Mitja Kunstelj se prvič sestaneta. O sestanku Mitja Kunstelj pove nadrejenim, ki sprejmejo igro. Dva dni kasneje Smolnikar pove Kunstlju, da bo organizacija spravila Janeza Slaparja nazaj v TO, in napove zamenjavo Janeza Janše. Od takrat naprej se sestajata skoraj vsak teden.

6. decembra 1993

V javnost pride pismo Milana Kučana o zakonu o obrambi državnemu zboru, češ da bi moral Janez Janša kot obrambni minister pisati navodila in pravilnike, sam pa bi moral imeti kot vrhovni poveljnik na razpolago “potrebne informacije in pooblastila” ministrstva za obrambo.

7. december 1993

Janez Janša oceni Kučanov koncept zakona o obrambi za “jugoslovanskega”.

8. december 1993

Milan Kučan odleti na obisk v Albanijo, ne da bi ga na takrat še brniškem letališču pospremila častna četa TO. Spet nov razlog za spor.

10. december 1993

Drago Ferš, direktor Sove, pred parlamentarno komisijo pravi: “Povedal sem, da je gospod Piber (Janez Piber, do marca 1992 namestnik direktorja Visa, op. p.) bil poklican na predsedstvo in tam dobil nalogo, da pomaga gospodu Čengiću organizirati humanitarno pomoč. Gospod Piber je to vzel dobesedno in seveda Čengiću omogočil konkretne aktivnosti.“

17. december 1993

Janez Janša kritizira mariborsko tožilstvo zaradi sprenevedanja v orožarski aferi. Vse bolj je jasno, da za trgovino z orožjem na mariborskem letališču stojijo stare strukture z Milanom Kučanom na čelu.

23. december 1993

Vrh ministrstva za notranje zadeve pošlje v urad premierja dr. Janeza Drnovška zaupno pošto z domnevnimi nepravilnostmi v delovanju in poslovanju ministrstva za obrambo, še posebej Voma. Predsednik vlade bo pismo omenil šele marca 1994, domnevno pa je prišlo v roke tudi predsedniku Slovenije.

Janez Drnovšek in Gregor Golobič (foto: STA)

Kučan prvič omeni orožje

31. december 1993

Predsednik vlade Janez Drnovšek v novoletni poslanici zapiše: “Obljubljam, da bo vlada storila vse, da ustavi poskuse politične destabilizacije Slovenije …” Predsednik republike Milan Kučan v novoletni poslanici že grozi z orožjem: “Beseda je nevarno orožje. Močno zmore poškodovati človeka. Beseda zlahka zagreje dlan, da prime za orožje.“

6. januar 1994

Odstopi predstojnik Voma Andrej Lovšin. Uradno iz osebnih razlogov, neuradno zaradi neuspešnega lova na “krta” v ministrstvu za obrambo.

11. januar 1994

Milan Kučan ignorira vabilo predsednikov Višegrajske skupine, da se udeleži neuradnega srečanja z ameriškim predsednikom Billom Clintonom. Z njim bi se pogovarjali o vstopu v Nato. Ta njegova tišina in ignoranca sta mlado državo drago stali: Slovenija ni bila sprejeta v Nato leta 1999 in tudi vstop v EU se je zakasnil.

14. januar 1994

Smolnikar Kunstlju pove, da bo Janša padel do 1. februarja.

20. januar 1994

Komisija za nadzor nad delom varnostnih in informativnih služb ugotovi, da Vomo dela “v okviru zakonitosti”.

7. marec 1994

Bosansko-hercegovsko veleposlaništvo piše državnemu zboru, češ da bi Hasan Čengić želel pričati pred preiskovalno komisijo. Nekateri člani komisije to označijo kot pomoč Alije Izetbegovića predsedniku Milanu Kučanu.

Radojčić zapusti Ljubljano in se preda Hrvatom

12. marec 1994

Na združitvenem kongresu liberalne demokracije premier potrdi sestanek politične koordinacije vlade in zagotovi, da je “vse v mejah normale”.

14. marec 1994

Predsednik Milan Kučan pošlje premierju Janezu Drnovšku pismo in opozori, da so na ministrstvu za obrambo organizirane skupine, ki naj bi se ukvarjale z obveščevalno dejavnostjo. Politična koordinacija v ožji sestavi (Drnovšek, Bizjak in Janša) je kratka in namenjena umiritvi razmer. Šefu kriminalistov Mitji Klavori in poslovodečemu Voma Dušanu Mikušu je naloženo, naj razkrijeta resnico govoric.

15. marec 1994

Radojčić odide iz Ljubljane. Gre v Zagreb in se preda hrvaškim organom. Istega leta so mu v Zagrebu sodili. Na zaslišanjih marca in aprila 1994 je obširno in natančno opisal svoje delovanje v KOS in kasneje, med drugim čas bivanja v Ljubljani in naloge, ki jih je opravljal za Toneta Peinkiherja – Taksista. V svojem pričanju je Radojčić med drugim dejal: “Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološkopropagandnega rušenja Janeza Janše. (…) Peinkiher mi je povedal, da Kučan projekt podpira. Kučan ima vpliv v vseh strukturah stare nomenklature in v starih kadrih nove nomenklature oblasti v Sloveniji, še posebej med starimi kadri SDV, direktorji velikih bank, velikih gospodarskih organizacij v Sloveniji in v finančnih strukturah.”

16. marec 1994

Janez Janša na novinarski konferenci pove, da je vlada sprejela zakon o obrambi za drugo obravnavo in pri tem upoštevala pripombe državnega zbora, ne pa tudi ugovorov Milana Kučana.

Zadnje priprave na sklepno dejanje

17. marec 1994

Milan Smolnikar se z Mitjo Kunstljem dogovori za nedeljski sestanek (20. marca) na bencinski črpalki v Domžalah.

18. marec 1994

Premier Janez Drnovšek, obrambni minister Janez Janša in notranji minister Ivo Bizjak v Kočevju obiščejo specialno brigado Moris. Obisk naj bi bil namenjen krepitvi medsebojnega zaupanja.

20. marec 1994

V Depali vasi pri Domžalah pooblaščene osebe ministrstva za obrambo aretirajo Milana Smolnikarja, ki mu je Mitja Kunstelj kot “dvojni agent Voma” izročil zahtevane dokumente. Dušan Mikuš dan kasneje izjavi: “Za to akcijo ni potreben nalog. V bistvu je šlo za ščitenje vojaka Mitje Kunstlja.” In za primer, če bi Smolnikar hotel pobegniti z zaupnimi dokumenti. Milan Smolnikar sicer govori, da so ga pretepali, toda policist Emil Sluga, ki je prvi prišel na kraj dogodka, v svojem poročilu zapiše, da “ni videl, da bi tepli”, dežurna preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin pa, da naj bi bil Smolnikar samo “popraskan”.

21. marec 1994

Na popoldanskem političnem kolegiju vlade je ustanovljena komisija predsednika vlade za preiskavo “primera Smolnikar”, v parlamentu pa delegacija komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb. Mitja Klavora na vprašanje poslanca Marjana Staniča, ali je Milan Smolnikar delal zanje, odgovori, da so s Smolnikarjem “imeli stike”, da so od njega “dobili tudi nekatere informacije”, ne želi pa natančno povedati, od kdaj so sodelovali s Smolnikarjem. Pravi samo, “da že pred tem dogodkom”.

22. marec 1994

Mitja Klavora predlaga Dušanu Mikušu, da se sestaneta kriminalistična služba in Vomo ter razčistita stvari. Janez Drnovšek omeni Lojzetu Peterletu, naj razmisli o ravnanju krščanskih demokratov, če bo prišlo do predloga za zamenjavo Janeza Janše. Zvečer se Peterle sestane s skupino teologov in dobil naj bi zeleno luč za vsako premierjevo namero: Glavni cilj je ostati v vladi, šele potem braniti koalicijskega partnerja.

Leta pozneje je Janša povedal, da mu je takrat Drnovšek rekel, da bo presenečen, kakšno vlogo so pri tem imeli njegovi prijatelji, misleč na krščanske demokrate, s katerimi je bil takrat v koaliciji. Priznal mu je še, da bi njega zamenjali, če on ne bi Janše. Sicer je takratni notranji minister Ivan Bizjak o Depali vasi več vedel od samega Drnovška. “Sodelovali so Klavora, Kos, Kučan, ki so vedeli vse, Bizjaka pa so pozvali, ko je bilo treba kaj podpisati. Predsedniku vlade se je lagalo, Bizjakova odgovornost ni sporna,” je jasneje dejal Janša.

Milan Kučan je dopustil razorožitev teritorialne obrambe. (Foto: Arhiv Demokracija)

Kučan pobegne v ZDA

23. marec 1994

Lojze Peterle se izjasni predsedniku vlade, ministrstvo za notranje zadeve pa na novinarski konferenci sporoči, da so ovadili pet uslužbencev obrambnega ministrstva. 26. marca bo ljubljansko tožilstvo ovadbe zavrglo kot neutemeljene. Oglasijo se tudi profesorji pravne fakultete, ki jih vodi dr. Ljubo Bavcon, češ da so vojaški varnostni organi in vojaška policija prekoračili pooblastila.

24. marec 1994

V poročilu komisije predsednika vlade, pod katerega so se podpisali Lojze Janko, Božidar Voljč in Miha Kozinc – manjkal je samo podpis Lojzeta Peterleta –, piše, da so uslužbenci obrambnega ministrstva nezakonito ravnali. Na novinarski konferenci Janez Janša zatrdi, da je že februarja opozoril premierja na nepooblaščene postopke kriminalistične službe oziroma na novačenje MNZ med morisovci.

Zvečer predsednik vlade sporoči, da bo Janeza Janšo zamenjal z Jelkom Kacinom, Milan Kučan pa odpotuje v Ameriko. Ponavlja se zgodba iz leta 1988. Tudi takrat, ko so aretirali Janeza Janšo, je bil Milan Kučan odsoten. Lojze Peterle že nasprotuje zamenjavi Janeza Janše, saj premierjeva poteza vnaša nemir med člane stranke.

25. marec 1994

Janez Drnovšek na novinarski konferenci zagotovi, da zamenjava nima političnega ozadja, ampak je poseg vojske v sfero civilnega nesprejemljiv. V večernem televizijskem Žarišču je opazno, da je predsedniku vlade že žal za svojo potezo.

26. marec 1994

Obrambni minister Janez Janša na novinarski konferenci meni, da je bila akcija upravičena, in navede, da se komisija predsednika vlade v ničemer ni posvetovala z obrambnim ministrstvom pri razsvetlitvi “primera Smolnikar”. Pred novinarji se pojavita tudi Mitja Kunstelj in Vojko Smole.

Narodni demokrati v SKD zagrozijo z izstopom, če vodstvo ne podpre Janše oziroma če ne bo izstopilo iz koalicije v primeru razrešitve obrambnega ministra. Na sedežu SKD brnijo telefoni, faksi pa ne morejo sproti “požirati” vseh izjav v podporo Janši oziroma izstopnih izjav iz stranke krščanske demokracije. Lojze Peterle je povsem iz sebe, saj tudi Pravičnost in mir podpira obrambnega ministra. Grozi tudi razkol v Cerkvi, iz katere naj bi bil prišel namig, naj vsemu navkljub ravnajo pragmatično.

Množična podpora ljudi Janezu Janši

28. marec 1994

Na državnozborskih komisijah liberalna demokracija in ZLDS ob pomoči Zmaga Jelinčiča “kosita” s svojo večino. Parlament je povsem posejan s specialci. Popoldne se pred Prešernovim spomenikom in kasneje pred parlamentom zbere 25 tisoč ljudi, ki vzklikajo v podporo Janezu Janši.

29. marec 1994

V zgodnjih jutranjih urah je Janez Janša razrešen, Jelko Kacin pa izvoljen za novega obrambnega ministra. Janez Janša je kasneje dejal, da ni šlo za teorijo zarote, pač pa kar za “prakso zarote”, in da je bil cilj olastniniti državo in sofisticirano odstraniti politične tekmece.

Demokracija.si