fbpx

Kučanov klan 25 let pozneje

Ljubo Bavcon in Milan Kučan - negovalca kontinuitete starih komunističnih sil in spodbujevalca protidemokratičnih teženj v Sloveniji. (Foto: STA)

Knjiga zapušča močan vtis, da smo se srečali s pravo sliko Doriana Graya, potem ko nas je lažna podoba, ki se giblje med nami, skoraj prepričala.” Tako je ob izdaji knjige novinarja, urednika in političnega analitika Danila Slivnika Kučanov klan zapisal Edo Ravnikar, avtor skovanke “udbomafija”. Knjiga je bila je uspešnica poletja 1996.

Danila Slivnika se spominjamo kot urednika in novinarja časnika Delo in revije Mag, prav tako pa so še danes aktualne knjige Sto osamosvojitvenih dni, Kučanov klan in Potnikovo poročilo. Od vseh treh je najbolj odmevala knjiga Kučanov klan, v kateri je Slivnik celotno politično dogajanje v Sloveniji razlagal kot boj med “silami demokracije” in “silami kontinuitete”. Slednje zastopa in še danes vodi partijski šef Milan Kučan.

Zanimivo je, da je Slivnik leta 1989 tudi sam postal član poslednje sestave Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Vstop v partijo je upravičeval z novinarsko radovednostjo, trdil je, naj bi bil v vodstvo partije vstopil le zato, da bi videl, kako bo propadla. Propadanje pa je nato opisal s pravim rentgenskim posnetkom v prej omenjeni knjigi Kučanov klan, danes znanim pod izrazom globoka država. Ta je novonastalo državo Slovenijo ugrabila. Danes se njeni potomci skrivajo kot protivladni kolesarji, antifovci in druga militantna združenja globoke države. Ali kot je zapisal Slivnik − znotraj partije obstaja Organizacija. Njen cilj je bil vseskozi samo eden: ohranjanje oblasti z vsemi sredstvi in skrb za to, da bi bila njena najvišja nomenklatura politično in materialno preskrbljena.

Preroškost knjige Kučanov klan
Preroškosti zapisanega v Slivnikovi knjigi Kučanov klan po petindvajsetih letih ne moremo prezreti. Že ob prebiranju imenskega kazala nam postane jasno, da se večina imen še danes pojavlja tako v visoki politiki kot v gospodarstvu, sodstvu, športu, medijih, kulturi in drugje v civilni družbi, le da je danes aktivirana že njihova naslednja generacija, njihovi potomci. Delujejo kot nekakšna postkomunistična hobotnica z neštetimi lovkami, ki varuje “sveti gral”. Najpomembnejši varuhi tega so seveda sodniki, tožilci, odvetniki in sodni izvedenci za različna strokovna področja. Prav tako je seveda težko najti odvetnika, ki ni del te hobotnice, posredno ali neposredno. Težko je tudi verjeti, da ima Ljubo Bavcon še danes kabinet na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, pa čeprav praznujemo letos že 30. obletnico osamosvojitvenih dogodkov. S prireditvenih odrov se nam ob slovesnih dogodkih še vedno nasmihajo obrazi z udbomafijsko preteklostjo, prav tako se še vedno rojevajo novi in novi borci NOB.

Ljubo Bavcon, oče kazenske represivne zakonodaje nekdanje Jugoslavije in zloglasnega verbalnega delikta. (Foto: STA)

Ko smo že pri Bavconu, Slivnik ga v knjigi Kučanov klan umesti v njegovo skupino svetovalcev, osebnih zaupnikov in ljudi za posebne naloge. Imenuje jih tehnično osebje. “Ti so v javnosti manj opazni, čeprav opravljajo za klan zelo pomembne naloge in se lahko Kučan nanje povsem zanese. Mednje sodi v prvi vrsti dr. Zdenko Roter, Kučanov politični in medijski svetovalec. Takoj za njim je dr. Ljubo Bavcon, profesor, pravnik in član mnogih odborov, ki že več kot trideset let s partijskega (tako rekoč revolucionarnega) vidika razlaga pravne norme in dvomljive politične trditve zavija v pravno sprejemljiva mnenja. Sledi mu Marjan Šiftar, (takratni) uradni generalni sekretar predsednikovega urada, v bistvu pa glavni operativec in človek za “vsa opravila”. Naredi vse, kar mu šef naroči: če je treba, komu kaj ‘namigne’, pokliče strankarske vodje in bančnike ter z njimi organizira sestanek, poskrbi za protokol …”

Tranzicije še ni konec
Slivnik je leta 1996 zapisal: “Ker tranzicije še ni konec, Kučanov klan še zmeraj skriva svojo moč. Vendar ni dvoma, da je veliko močnejši kot katerakoli druga politična skupina v Sloveniji, čeprav je bilo kar nekaj poskusov, da bi ga ustavili. Še najdlje je prišel dr. Janez Drnovšek, ki je imel ambiciozen načrt, da iz sebe naredi slovenskega politika številka 2, vendar je začel izgubljati moč prav v najpomembnejšemu trenutku: v zadnjem volilnem letu. Za to je najbolj kriv sam, saj je imel okrog sebe zmeraj ljudi, glede katerih ni bilo nikoli povsem jasno, ali so njegovi ali Kučanovi. (…) Predvsem pa je predolgo čakal s čistkami v svoji okolici in dovoljeval, da so Kučanovi ljudje zavzemali položaje, ki bi jih morali njegovi (ministrske, direktorske, bančne itn.). Ko se je odločil, da bo začel stvari urejati (zlasti razčiščevati krizo v Tamu), pa je povzročil razpad koalicije in si z njim tako poslabšal položaj, da ni mogel več nikamor. To je bil zelo nenavaden zasuk, saj je prej vsa leta kazalo, da je določen za Kučanovega naslednika. Potem pa se je vse spremenilo in vprašanje nasledstva v klanu je zdaj odprto.”

Milan Kučan in Ivan Maček – Matija si podajata roke. (Foto: Demokracija)

Tako Slivnik leta 1996. In zadnji stavek je danes še vedno aktualen, saj bomo najverjetneje šele po smrti šefa udbomafije videli, kdo bo dobil vsa gesla in šifre bančnih računov, sezname likvidatorjev, torej vse, kar je nekoč Ivan Maček – Matija predal Milanu Kučanu, ki je kot šef partije postal, kot piše Slivnik, “nadzornik vseh nadzornikov, funkcionar z neomejenimi pooblastili, ki je lahko brez pojasnjevanja naredil skoraj vse, kar je hotel; zamenjal kateregakoli uradnika, v imenu direktorjev posredoval v Ljubljanski banki za posojilo v poljubnem znesku in spremenil višino zajamčenih dohodkov vseh zaposlenih v Sloveniji, če se je mu na primer zazdelo, da bi to lahko pozitivno vplivalo na socialno razpoloženje v državi”.

Šef partije, šef Udbe
Najpomembneje zanj in za skupino njegovih somišljenikov je bilo, da je kot šef partije postal tudi eden od političnih šefov Udbe. Takrat so bile vse visoke funkcije združene, ker je bila po logiki boljševističnega sistema partija nad vsem. Takšna je bila zakonska ureditev in nihče se ji ni mogel upirati: šef partije je bil hkrati tudi šef za zaščito ustavne ureditve in družbeno samozaščito, predsednik komisije za splošni ljudski odpor in vrhovni varuh zakonitosti. To je imelo izredno velik politični pomen: kot partijski funkcionar številka ena je Milan Kučan vedel vse, kar se je dogajalo v državi. Vsako jutro so ga na mizi čakali posebni policijski in udbovski bilteni, v katerih je bilo zapisano, kdo od kolikor toliko znanih ljudi je imel, denimo, ponoči prometno nesrečo, koga so oropali, v kateri gostilni so pripovedovali politično ‘nesprejemljive’ anekdote in kaj so počele osebe, ki jih je nadzorovala SDV. Agenti državne varnosti so sicer v svojih poročilih po posebnem Mačkovem naročilu kakšno stvar zamolčali, toda če je bil partijski šef kolikor toliko vreden njegovega zaupanja (za Kučana je to veljalo), je na mizo zmeraj dobil vse podatke. Tako Slivnik o Kučanovi moči, ki še danes ne pojenja.

Samostojna Slovenija ni intimna opcija
Da samostojna Slovenija kučanistom ni bila intimna opcija, je danes jasno tudi iz dokumentov. Veliko sivih las jim je povzročil uspeh na plebiscitu, ki je, kot pravi Slivnik v knjigi Kučanov klan, uspel bolj, kot je kdorkoli pričakoval, saj je kar 88,2 odstotka vseh udeležencev glasovalo za osamosvojitev. Nato se je začel dolg in izčrpavajoč boj za njegovo uresničitev. Kot še piše Slivnik, je bilo najbolj divje v političnem zakulisju. “Kučanov klan je deloval skrajno premeteno. Kljub popolni negotovosti, kaj bo prinesel 26. junij 1991, dan uveljavitve osamosvojitve, je v nekaterih velikih podjetjih sprožil proces privatizacije, javno je govoril o odhodu iz Jugoslavije, pripravljal pa se je tudi za primer, če bi odcepitev spodletela in bi ostali v nekdanji zvezni državi. Nalogo ohranjanja zveze z Jugoslavijo je zaupal nekaterim članom Ribičičeve prenoviteljske stranke in Školčevih liberalnih demokratov. A ker ni vedel, ali bo to dovolj, je naročil Živku Preglu, naj čim tesneje sodeluje z Antejem Markovićem in se po možnosti tudi priključi njegovi jugoslovanski reformni stranki. Pregl ga je poslušal in v Sloveniji skupaj z Ivom Vajglom ter dr. Radom Bohincem ustanovil nekakšno sestrsko socialdemokratsko unijo, v kateri je bil eden glavnih okoreli komsomolec in levičar dr. Rastko Močnik.” In kdo so bili takrat najbolj dejavni pri nasprotovanju osamosvojitvi? Slivnik jih takole našteje: Jožef Školč, Jaša L. Zlobec, dr. Lev Kreft, dr. Ciril Ribičič, Miran Potrč, Sonja Lokar, Jože Smole, Franco Juri, Živko Pregl, Marko Bulc, dr. Rastko Močnik, Silva Bauman, Milan Meden in Neven Borak.

“Fašist”, “nevaren totlitarist”
Poleg zapisov o finančnih mahinacijah Kučanovega klana − od Mačkove firme Proteus Finanz A.G. v Švici prek Smelta do zloglasnega Saftija − je zanimivo razkritje o naslavljanju nasprotnikov Kučanovega klana s fašisti. Slivnik se spomni dogodka iz poletja 1995, ko se je ob proslavi obletnice osamosvojitve razvil spopad med Kučanovim klanom in Janševo takrat še socialdemokratsko stranko. Zaradi Janševega predloga naj bi tudi ljudje doma pred TV-sprejemniki z minuto molka počastili spomin na padle v osamosvojitveni junijski vojni, so ga Kučanovi glasniki začeli v naslednjih dneh obtoževati, da uporablja v politiki metode, ki so blizu “fašistoidnim”, in da je zaradi tega “nevaren totalitarist”. Takrat je prva vrgla v izložbo kamen Spomenka Hribar, potem pa se je na Janšo kar usulo. Kot se spominja Slivnik, je bilo od daleč videti, kot da je država tik pred “ukinitvijo demokracije” in da jo bo na svojo pest odpravil prav nekdanji obrambni minister Janez Janša, ki je bil v tistih mesecih le navaden civilist. Vam zveni znano?

Ko levici zmanjka argumentov …
Tudi danes je tako, da Kučanov klan, ki ga predstavljajo protivladni kolesarji, antifovci in druga militantna združenja globoke države, kriči prej naštete parole. Slivnik je takrat še opozoril, da obtožba o fašistoidnosti ni nič novega, saj jo je nekdanja levica v 45 letih pogosto uporabljala. K njej se je zmeraj zatekla takrat, ko ji je v kakem spopadu zmanjkalo argumentov in ko je hotela koga ožigosati na podlagi predsodkov, ne pa tehtne in prepričljive razprave. Po drugi strani pa je bil fašizem edino orožje, za katerega je nekdanja levica mislila, da ga lahko brez slabe vesti uporablja (zaradi razpleta druge svetovne vojne). “Vse drugo je bilo namreč zlagano: tak je bil socializem, taka je bila delavska demokracija in takšna je bila komunistična oblast. Stara nomenklatura je zato zmeraj raje govorila o zgodovini kot o ideologiji in politiki, kajti tako je lahko govorila o drugi svetovni vojni in o zmagi protifašističnih sil, med katere je prištevala tudi samo sebe. Če pa je beseda nanesla na ideologijo in politiko, je bil v ospredju komunizem, ki je bil enako totalitaren kot fašizem in ki je Sloveniji v skoraj polstoletnem obdobju povzročil zgodovinsko in razvojno bržčas še veliko večjo škodo kot prvi.” Tako Slivnik leta 1996 in še danes je žal tako.

Anamarija Novak