fbpx

Kulturnik Lokar: Kultura je del izkrivljanja stvarnosti, ki najbolj destruktivnim silam omogoča parazitsko preživetje!

Svetlana Makarovič. (Foto: sta)

“Kultura je vprežena v medijsko izkrivljanje in krotovičenje stvarnosti, ki omogoča najbolj destruktivnim silam v naši duhovni zgodovini parazitsko preživetje. Ali z drugimi besedami: naloga slovenske kulture je ustvarjati in vzdrževati pri življenju slovensko Veliko Laž,” je podelitev Ježkove nagrade sovražni kulturnici Makarovičevi komentiral konservativni mislec Andrej Lokar. 

Spomnimo: člani posebne žirije RTV Slovenija so 33. Ježkovo nagrado podelili Svetlani Makarovič – nekoč mladinski pisateljici, toda danes sovražni osebi s totalitarnimi težnjami, ki bi za svojo “rdečo zvezdo” celo ubijala. Lansko leto je za predsednika Boruta Pahorja izjavila, da bi ga moral nekdo “zbrcati v šaht” (rudniški jašek), kamor so po 2. svetovni vojni zverinsko pometali in celo žive zaprli na desettisoče Slovencev in pripadnikov drugih narodov nekdanje Jugoslavije. Člani žirije so bili Jelka Stergel, Alenka Gotar, Gašper Salobir, Ingrid Kovač Brus, Nejc Jemec, Andraž Pöschl in Vanja Vardjan. V zadnjih letih je Makarovičeva sicer najbolj zaslovela s hujskaškim koncertom Nosil bom rdečo zvezdo.

Pri Demokraciji so ob novici zapisali, da bi se “pokojni Ježek obračal v grobu”. Vest, da je otroška pisateljica, igralka, dramatičarka, glasbenica, ilustratorka, pesnica, scenaristka in režiserka Makarovičeva prejela to ugledno nagrado, je marsikoga v Sloveniji šokirala, saj velja za eno najbolj nestrpnih osebnosti v slovenski družbi, a si kot kaže mnogi njeno javno izražanje sovraštva jemljejo za zgled. Kulturniška ikona skrajne levice pa se tokrat nagrade ni branila. Spomnimo, da so ji leta 2000 želeli podeliti Prešernovo nagrado, a jo je zavrnila. Razlog za to je bil, da je nagrado prejel tudi katoliški duhovnik pater Marko Ivan Rupnik. Se pa denarnemu delu nagrade kljub temu ni odrekla. In vsakokrat, ko smo jo videli v javnosti, je poskrbela za kakšen nestrpen izpad, čemur so mnogi celo ploskali. Organi pregona niso ukrepali, kar dokazuje, da jo globoka država še posebej ščiti.

 

Za komentar smo prosili tudi konservativnega misleca in direktorja društva KUD KDO Andreja Lokarja: “Pred nekaj dnevi sta Kulturno umetniško društvo KUD KDO in Inštitut Nove revije priredila simpozij o tržaških revijah Most in Zaliv (simpozij ni bil deležen nikakršnega odmeva pri osrednjeslovenskih ‘progresivnih’ medijih, ki so ga, kakor običajno, povsem zaobšli).” Uvodoma je promotorka simpozija, Alenka Puhar, prebrala odlomek razmišljanja pisatelja Alojza Rebule, ki bi ga lahko nekako strnili takole: eden od ključnih problemov bivše režimske države je bil v tem, da nihče ni nikoli stvari poimenoval s pravimi imeni. To psihološko stanje se je globoko zaraslo v slovensko kolektivno nezavedno in dandanes še vedno obvladuje slovensko kulturo. “Ker se spričo tega samodejno zastavlja vprašanje: kakšna neki je videti kultura, v kateri se stvari nikoli ne imenujejo s pravimi imeni, skratka: kultura brez resnice in resničnosti – bom poskusil v primeru podelitve nagrade Svetlane Makarovič stvari imenovati s pravim imenom.” 

Kultura je del izkrivljanja stvarnosti, ki najbolj destruktivnim silam omogoča parazitsko preživetje
Najbolj šokantno dejstvo je, da spričo današnjega stanja v slovenski kulturi podelitev sploh ni presenetljiva. Slovenska kultura in predvsem slovenska besedna umetnost sta bolj ali manj v zadnjem petdesetletju nehali igrati vlogo, ki smo jima jo tradicionalno pripisovali. Pri njiju sta opazna dva pojava: 1) vedno večja instrumentalizacija; 2) udinjanje teh instrumentalnih teženj paradržavnim silam, ki finančno omogočajo preživetje posameznim kulturnikom in organizacijam. Posledica tega stanja je čedalje očitnejša “mehurčkasta” samoreferenčnost slovenske kulture in literature, saj je njena naloga postala zgolj ta, da v predvolilnem obdobju ali obdobju vladavine opcije, ki paradržavi ni povšeči (kakor se dogaja dandanes), je kultura vprežena v medijsko izkrivljanje in krotovičenje stvarnosti, ki omogoča najbolj destruktivnim silam v naši duhovni zgodovini parazitsko preživetje. Ali z drugimi besedami: naloga slovenske kulture je ustvarjati in vzdrževati pri življenju slovensko Veliko Laž.

Konservativni mislec Andrej Lokar (na levi), skupaj s konservativcem Rodom Dreherjem (na desni), avtorjem knjige z naslovom “Ne živite od laži”. (Foto: Andrej Lokar)

V ta namen so seveda domnevni kulturniki nagrajevani, subvencionirani in podeljen jim je družbeni status, ki ga, če bi se morali opreti zgolj na svoje zmogljivosti, ne bi mogli nikoli doseči. Posledica tega procesa je izoblikovanje nekega kulturnega establišmenta, ki aparatčikovsko izpolnjuje svojo družbeno nalogo, v ničemer ni pristen in ustvarjalen, ker je že v samem izhodišču prodal svojo dušo. Rezultati so na dlani: samoreferenčnost neke samooklicane klike, ki si podeljuje nagrade, štipendije, službe, ki prek nastavljenih urednikov v največjih slovenskih založbah izdaja knjige brez sleherne umetniške vrednosti. Žal moramo ugotoviti, da nam je bil podarjen privilegij, da smo lahko priče najnižji točki – moralni, estetski, intelektualni–, ki jo je kdaj dosegla slovenska kultura. Korak naprej je lahko samo samomor ali samoukinitev. Tudi tokratno priznanje zaradi svoje absolutne neutemeljenosti sodi v ta kontekst duhovnega harakirija, ki ga uvaja slovenski nihilizem. “Zato me osebno ne preseneča, ravno nasprotno: potrjuje diagnozo o globoki obolelosti naših kulturnih ‘elit’ in naravnost kliče po preporodu.”

Domen Mezeg