fbpx

Kako je tranzicijski tajkun Darko Horvat svojo hobotnico zgradil na vzporednem mehanizmu

Tranzicijski oligarh Darko Horvat (Foto: Demokracija)

Darko Horvat, prvi in edini pravi tranzicijski oligarh, je imel v lasti okoli 120 podjetij, iz njih je sestavil nepregledno mrežo, z različnimi preigravanji je iz sistema potegnil približno 300 milijonov evrov. Skoraj polovica teh podjetij ima sedež v različnih davčnih oazah – od Cipra, Luksemburga, Nizozemske, Gibraltarja, Caracasa, Deviških otokov do Johannesburga.

Kje je Darko Horvat danes? Tega nihče zanesljivo ne ve, naj bi pa bil med Londonom in Švico. Horvat je bil po letu 2000 povezan tudi z Izraelom, pot mu je tlakoval Milan Kučan, izraelska in slovenska združba pa se je prepletala prek lastniške strukture Aktive v Horvatovi lasti.

Poslovna shema vedno enaka
Poslovna shema Horvatove Aktive je bila ne glede na banko, pri kateri si je izposojal denar, vedno enaka. Njegov sistem je bil takšen, da si je denar sposodil v slovenski banki in ga nato posredoval podjetju v verigi. Bistveno pri tem je bilo, da je takšen tok denarja hitro prišel do davčne oaze, kje se je celotna transakcija učinkovito prekrila, od tam pa je bežal naprej po desetinah podjetij, ki jih je Horvat s sodelavci generiral na dnevni osnovi. Denar je usmerjal tudi k več deset prijateljskim povezavam, kjer so si zamenjevali celo imena in priimke ter tako brisali sledi za seboj. Na takšen način je popolnoma zakril sledi. A če bi policija in tožilstvo kaj delala, bi mogoče našla kakšen evro.

Banksterski posli
Vmes se je Aktiva igrala tudi s prenosi kreditov, z navideznimi posli in zavarovanji znotraj omrežja. Sčasoma so praktično vsi izgubili sled za denarjem, ki so ga posojali Horvatu, živeli pa so v iluziji, da so vsaj zavarovanja za kredite ustrezna. Pa seveda niso bila, in kot je to v navadi pri banksterskih poslih, včasih zavarovanj sploh ni bilo. Šokantno je tudi, da prav nobena slovenska banka Horvatovega omrežja sploh ni spremljala z dolžno odgovornostjo. V največ primerih namreč niso poznale niti lastniške strukture niti finančnega stanja podjetij, na katera so bila prenesena posojila. Te je najemala Horvatova Aktiva, s prenosom naprej si je odpirala pot za nova posojila. Dejstvo pa je, da takšni krediti in takšen solastnik banke ne bi bili mogoči, če za njim ne bi stalo omrežje, ki se je razvijalo skoraj 70 let. Tudi Darko Horvat danes ne bi bil na prostosti, če za njim ne bi bila sivina, ki se je rodila v strukturah vzporednega mehanizma.

Nazoren primer: Vrtnarija Lada
Zelo nazoren primer delovanja Horvata je podjetje Vrtnarija Lada, ki je bilo v lasti Horvatove družbe Aktiva Naložbe, pozneje preimenovane v CG Invest. Danes sta obe podjetji v stečaju. Horvat je najel milijonski kredit pri eni od slovenskih bank in denar preusmerjal v podjetja v svoji verigi. Odplačevanje posojila je nato z dovoljenjem banke posojilodajalke prevzelo podjetje Vrtnarija Lada, ki ni imelo v svoji lasti ničesar, ni poslovalo, v bilancah so imeli knjiženih le nekaj zalog, ki so jih iz leta v leto samo premetavali sem in tja. Podjetje ni bilo kreditno sposobno, poslovalo je z izgubo, posojila tudi ni moglo odplačevati. Tudi če bi zaloge lahko odprodali, prenesenega kredita iz podjetja Aktiva Naložbe na podjetje Vrtnarija Lada nikoli ne bi odplačali.

Šlo je dobesedno za mehanizem kraje našega denarja in sistem, po katerem je bil slovenski bančni sistem navrtan kar dvakrat. Pokaže tudi, kako sta nastali obe bančni luknji, ki smo ju nato sanirali davkoplačevalci. Prva je bila v letih 1993 do 1995, druga v letih 2013 in 2014.

Pidovska pošast iz udbovskega omrežja
Za razumevanje nekaterih stvari se vrnimo v čas t. i. pidovskih investicijskih družb, ki so v letih privatizacije nekdanje družbene lastnine od državljanov odkupovale lastninske certifikate. V letih 1994 in 1995 so bile ustanovljene tri pooblaščene investicijske družbe (PID) Atena (ena, dva in tri). Sledila je transformacija iz PID v sklade, nato so se skladi Atena leta 2000 združili v enega pod nazivom Atena 1. sklad. Ta se je nato leta 2001 razdelil na redno delniško družbo Atena FIN in pooblaščeno investicijsko družbo Atena PID. Leta 2002 se je Atena FIN pripojila družbi Aktiva Invest. Lastnik je bil Horvat. Delnice Aktive Invest so konec leta 2003 začele kotirati na Ljubljanski borzi. Leta 2004 se je Atena PID preoblikovala v redno delniško družbo Aktiva Naložbe. Horvat je v portfelju Aktive zbiral podjetja, ki so vodila proti Izraelu: poleg drugih tudi Intertrade, Iskro Holding, Iskro Avtoelektriko in tista, ki jih je ustanovila in upravljala SDV (Pinus Rače in Tehnounion). SDV je bila tudi poslovna partnerka izraelske mreže. S prenašanjem posojil iz Aktive na druga podjetja si je Horvat zagotavljal vedno nove kreditne možnosti.

Lastnik in odločevalec v Factor banki
V Sloveniji se je Horvat s svojim pidovskim imperijem Aktiva dejavneje pojavil v drugi generaciji lastnikov Factor banke, ob njeni likvidaciji leta 2013, čeprav je bil navzoč tudi pred tem. Mreža, ki je vzpostavila Factor banko in mreža okoli Aktive sta bili namreč identični. Factor banka je leta 1993 nastala iz interne banke Iskra. Za veliko Iskro in njeno banko pa je znano, da je bila del sistema vzporednega bančništva. Spomnimo samo na švicarski Cranex in sodelovanje z nekdanjo SDV oz. Udbo. V sistemu vzporednega bančništva je tudi pridno polnila svoje črne fonde in izvajala sive finančne operacije.

Factor banka je bila ustanovljena v obdobju prve sanacije paradržavnih slovenskih bank, nad katero je bedela Agencija za sanacijo bank in hranilnic, zato je bilo prek Ljubljanske banke na domačih tleh skoraj nemogoče izpeljati kakršne koli sheme. Po navedbah Rada Pezdirja je zato povsem verjetna teza, da so Factor banko ustanovili zato, da bi omogočali vzporedno bančništvo v Sloveniji.

Darko Horvat (Foto: Mediaspeed)

V trenutku likvidacije Factor banke leta 2013 je bilo več lastnikov, med njimi tudi skupina Aktiva Naložbe, kasneje preimenovana v CG Invest. Skupino Aktiva Naložbe je obvladoval Darko Horvat, ki je bil tudi član uprave Factor banke in član nadzornega sveta. Pri odločanju o posameznih poslih se ni niti izločal. Factor banka svojih obveznosti ni bila več sposobna poravnavati, omogočeno ji je bilo celo črpanje posojila s poroštvom države, in sicer v času vlade Alenke Bratušek. Poroštvo države je bilo unovčeno junija 2014, nekaj posojila je bilo vrnjenega, neodplačani del pa je bil februarja 2016 prenesen na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Banka je bila tudi dokapitalizirana z zneskom 265 milijonov evrov in nato likvidirana 19. februarja 2016.

Horvat in izraelske naveze
Horvat je 17. maja 2003 prek svojega nizozemskega podjetja Aktiva Holdings postal solastnik izraelskega holdinga IDB Holding Corporation, ki je bilo eno največjih podjetij v Izraelu, upravljalo pa je z največjo trgovinsko mrežo, mobilno telefonijo, zavarovalništvom in še s 153 drugimi izraelskimi podjetji. Horvat je bil imenovan za enega od direktorjev podjetja iz skupine IDB Holding, ki se je imenovalo IDB Development. Izraelci pa so se preselili v nadzorni svet družbe Aktiva Holdings B. V., registrirane na Nizozemskem. Pravzaprav je Horvat na Nizozemsko umaknil premoženje pidovske Aktive.

Prevzem IDB Holdinga je bil izpeljan s pomočjo posojil v konzorciju s podjetjem Gandem, kjer je imel Horvat skoraj desetinski delež, preostali lastniki so bile družine iz Izraela in ZDA, največji lastnik je bila družina Dankner, direktor pa Nochi Dankner. Pri tem je izraelska centralna banka izdala opozorilo, naj bodo poslovne banke konservativne in zelo pozorne na tveganja, ki se jim izpostavljajo pri Gandemovem prevzemanju IDB Holdinga.

Bolgarska banka West East Bank
Leta 2003 so Factor banka, NLB Maksima in Aktiva Holding v Bolgariji ustanovili West East Bank. Horvat je bil prek Aktive pomemben lastnik Factor banke in tudi njen nadzornik. Bolgarska banka pa je bila ustanovljena na podlagi odkupa izjemno majhne in skromne bolgarske banke, ki ni bila sposobna kakšne posebno hitre rasti. Nato je leta 2006 večinski del bolgarske banke odkupila Nova Ljubljanska banka, dve leti kasneje je delež še dokupila in tako postala njena 97,01-odstotna lastnica. Banka se je vmes tudi preimenovala v NLB West East Bank. Zakaj je NLB dokupila delež v tej bolgarski banki, ni znano. Dr. Rado Pezdir navaja, da obstaja možnost, da je z državnim denarjem polnila račune nekdanjih lastnikov. Nakup bolgarske banke je bil namreč neobičajen, glede na dokumentacijo pa se zneski nakupa zelo razlikujejo. Neobičajno je bilo tudi, da je z bolgarsko banko še naprej upravljala Factor banka, čeprav je imela v njej le 2,99-odstotni delež, NLB pa 97,01-odstotnega.

Horvat je tako kot pomemben delničar in član nadzornega sveta Factor banke imel možnost upravljati z bolgarsko podružnico NLB. Ob tem so nekatere slabe terjatve preselili v podjetje Sofia Portfolio, s katerim je na svoje stroške upravljala NLB. Sofia Portfolio je na koncu končala na Nizozemskem. NLB je nato banko v Bolgariji prodala, saj je v Sloveniji že zašla v težave. Banko je s svojo izraelsko mrežo odkupil Horvat. Vendar tudi ta prodaja ni potekala običajno. NLB je jamčila za prevzem slabih posojil v višini 26,5 milijona evrov. Prodali pa so jo za 15 milijonov evrov. Horvat je torej sklenil zelo dober posel; celoten slab bančni portfelj mu je uspelo prenesti v breme NLB. Pri tem se je odprlo tudi vprašanje, kakšna je bila Horvatova vloga v NLB. Horvat je nato želel vstopiti tudi v privatizacijo Nove Kreditne banke Maribor, tudi tam v povezavi z Izraelci. Ni mu uspelo.

Zadnji Horvatov pohod
Zadnji Horvatov finančni pohod in izraelske mreže, daleč najbolj obstojne in vplivne relacije, ki so jo Slovenci in Izraelci oblikovali v zadnjih sedemdesetih letih, pa se je dogajal v povezavi z načrtovano hotelsko verigo in blagovno znamko Plaza. Leta 2007 se je izraelski tajkun, milijarder Isaac Tshuva odločil, da bo z blagovno znamko Plaza vstopil v Las Vegas, zato je kupil hotel New Frontier. K investiciji je pritegnil Nochia Danknerja, Horvatovega partnerja v izraelski družbi IDB, z njim je vstopil tudi Horvat. Imeli so bajne načrte, a za uresničitev je konzorciju trojice zmanjkalo 570 milijonov evrov. Tshuva in Dankner sta pri svojih bankah v Izraelu vzela 400 milijonov evrov kredita, preostalih 170 milijonov evrov kredita pa je Horvat dobil v Sloveniji.

Pot mu je tlakoval Kučan
Horvat je nastopil v delu skritih ekonomskih povezav z Izraelom. Pot v izraelsko elito mu je odprl zadnji partijski šef in nekdanji predsednik države Kučan, ki je v Izrael potoval večkrat. Odločilni korak, po katerem sta se zbližala Horvat in izraelska stran, pa je bil najverjetneje ob Kučanovem obisku v Izraelu septembra 2003, v času, ko je vlado vodil Tone Rop (LDS). Takrat se je Horvat ob Kučanu znašel na sprejemu ob 80-letnici izraelskega predsednika vlade Simona Peresa. Po tem je prišlo do podjetniškega združevanja, s Horvatom pa so se nato povezovala samo podjetja, ki so že prej sodelovala s slovensko Udbo.

Milan Kučan (Foto: STA)

Horvat in Dankner sta bila že zaradi prevzema IDB pred tem zadolžena do skrajnosti. Megalomanski načrti v Las Vegasu so se jim sesuli s pokom nepremičninskega balona in sesutja bančnega sistema v ZDA. Dokončno pa se je ta poslovna norost brez meja končala leta 2012. Tshuva je izgubo odpisal in šel dalje, bistveno hujše posledice pa so bile za Horvata in Danknerja. Slednji je ostal brez podjetja, Horvat pa je izginil z zemljevida in njegova izraelska zgodba na najvišji ravni se je končala. Toda preden je Horvat izginil iz večjih izraelskih poslov in svetovne finančne industrije, se je moralo končati še nekaj poslov v Sloveniji. Povezani so bili z izraelskimi prevzemi slovenskih podjetij, kot so Etol, Viviva, tudi v povezavi s podjetjem Pinus TKI Rače, ki je bilo v lastništvu ene od inkarnacij Horvata in Aktive. Prevzeme so izvajali s posojili Factor banke, ki jih niso odplačevali. Šlo je za zakrinkano prevzemno shemo.

Ta čas uspavani čakajo na novo priložnost
S tem pa še ni konec mreže, ki je preživela povojni kaos, socializem in tranzicijo. Leta 2012 je bila ustanovljena Izraelsko-slovenska gospodarska zbornica. V njej sta dve zanimivi imeni, povezani s Horvatovo Aktivo Holdings, ki sta častna konzula Republike Slovenije v Izraelu in sta bila karierno vezana na glavne temelje izraelskega dela mreže, ki je iskala poslovno obveščevalno priložnost v Sloveniji. Mreža si je po Horvatu in Danknerju spet postavila osnovno strukturo in ta čas uspavana čaka na novo priložnost.

Vida Kocjan