“KUL” je banda štirih, ki bi rada poskrbela, da za vse večne čase ostanemo socialistični osamelec!

Tanja Fajon, Alenka Bratušek, Luka Mesec in Marjan Šarec (Foto: Montaža Demokracije)

“Banda četverice” je bilo ime za štiri kitajske politične prevratnike, ki so s pomočjo obvladovanja javnih občil in spretne uporabe političnih mrež (ena od četverice je bila zadnja žena pokojnega Mao Cetunga) naredili vse, da bi Kitajska ostala socialistični ekonomski osamelec, podoben današnji Severni Koreji. Izurjeni marksisti so se aktivno trudili, da ne bi prišlo do gospodarskih sprememb in odpiranja v svet, dokler jih oblast leta 1976 ni aretirala in odrezala od javnega življenja.

Koronakriza je naplavila tudi slovensko različico bande štirih. Kot tista na Kitajskem tudi naša deluje po naročilu političnih elit, ki se bojijo izgube privilegijev, če kdorkoli poseže v unitarni status quo. Tega pa lahko ogrožajo le desne vlade. Kako se je vse skupaj začelo?

Nepričakovani fiasko Marjana Šarca
Ko je Marjan Šarec februarja zaprepadeno ugotovil, da se dve levi stranki resno pogovarjata o vstopu v drugo koalicijo, mu je bilo za trenutek žal, da je odstopil. Mediji so mu leto in pol govorili, da ključ “samo-da-ni-Janša” odpira vsa vrata. Prepozno je spoznal, da je politika veliko bolj kompleksna od tega. Dončić slovenske politike se je čez noč spremenil v Eddija Edwardsa slovenske politike. Stiska je bila očitna. Tako zelo, da so poročila o nasilništvu koleričnega komika nad nekdanjimi sodelavci v tistem času povsem pričakovana. A stiska se je hitro spremenila v olajšanje. Marjan je hitro spoznal, da je tista čudna azijska bolezen kar resna zadeva, čeprav sta skupaj s staro šefico NIJZ Nino Pirnat ves mesec pred predajo poslov ljudi prepričevala, da so kakršnikoli ukrepi nepotrebni, grozeča pandemija pa le politična fantazija SDS. Še nihče se ni z večjo vnemo poslovil z Gregorčičeve 20. Dobro se je zavedal, da je leta in pol birokratskega prostega teka in jadranja na konjunkturi nepreklicno konec.

Foto: posnetek zaslona

Nekaj časa je bil res povsem tiho kot srna, ujeta v snop avtomobilskih žarometov, medtem ko se je nova vladna garnitura prebijala skozi katastrofo, ki jo je pustil: izpraznjena skladišča, pošiljanje zalog mask na Kitajsko (!) in vladni sklep (eden zadnjih sklepov njegove vlade), ki je blagovnim rezervam naložil, naj se nove zaloge nabavijo do 31. 12. 2020 (!). Cinik bi dobil takrat občutek, da je bilo stanje novi vladi podtaknjeno. Nekdanji premier pa kljub temu ni bil dolgo tiho. Skozi epidemijo je veselo kršil varnostne ukrepe, na družabnih omrežjih sejal nezaupanje v vlado, delil modrosti, kako bi se epidemije lotil sam, saj je medijem v nekaj mesecih uspelo vzpostaviti kolektivno državljansko amnezijo o mimostrelih njegove administracije.

Hočejo se vrniti na oblast
Skoraj osem mesecev kasneje LMŠ še živi. Tako kot SAB, katere voditeljica je pred šestimi leti v Bruslju brutalno pokazala meje svojih kompetenc. Pa Socialni demokrati, stranka, ki jo je Pahor utiril na preveč običajno evropsko socialdemokratsko pot, zato so jo morali botri, ki so jo ustvarili znova vrniti h koreninam “ponosnih naslednikov komunistov”, kot se rad izrazi eden od njihovih poslancev. Retorično spretna Tanja Fajon je naslednica, kakršno bi si Stane Dolanc lahko le želel. Vse skupaj pa zaokrožuje Levica, udarno krilo botrskega zaledja – vulgarna, cestna različica slovenske nesmrtne revolucije. Banda četverice se je izoblikovala v koherentno celoto.

Jože Damijan (Foto: STA)

Čeprav je to v resnici le stara disfunkcionalna vlada, ki sta jo zapustila edina zdrava elementa − DeSUS Pivčeve in deradikalizirana SMC Zdravka Počivalška. Ker pa bi se težko prodala kot reciklaža iste vlade, le malce bolj radikalno leve, so morali njihovi botri nujno najti novega nosilca. Jožeta Mermala? Aleksandra Čeferina? Tomaža Vesela? Ne. Ti ljudje lahko kaj izgubijo. Predvsem ugled (ne glede na to, ali je ta zaslužen ali ne). Dobra lekcija je bil bridki konec fame o “uglednem ustavnem pravniku” Cerarju, ki je, ko je odhajal iz politike, bil v javnosti znan kot cagavi ničè z dvomljivimi pravnimi kompetencami. Jože P. Damijan, enfant terrible slovenske ekonomske misli, zakreditiran, komunikacijsko vulgaren, strokovno tako kontroverzen, da so se nad njegovimi izjavami križali tudi levi ekonomski kolegi – ta je pravi. Človek, ki nima česa izgubiti.

In rodil se je “ustavni lok”
Banda četverice je končno dobila tudi svoje ime. Rodil se je KUL. Sprevržena zloraba pridevnika “ustavni” glede na to, da Levica, ena od sozarotnic, poziva k nacionalizaciji in s tem neposredno krši 33. člen Ustave RS (citiram iz njihovega programa: “Velika podjetja in finančne ustanove bomo preoblikovali v demokratične oblike javnega lastništva.”)

Zdajšnja situacija je takšna: vlada dela dobro. Prvi val epidemije smo premagali bolje kot druge države v EU, vključno s Švedsko. Pomoči gospodarstvu in državljanom so bile robustne in takojšnje. Jesenski drugi val epidemije je posledica vseevropskega naraščanja števila okužb v vlažnem vremenu, ki virusu najbolj ustreza. Pri tem so izdatno pomagali člani bande četverice, ki so vse poletje politikantsko napadali vsako potezo vlade in zbujali dvome o varnostnih ukrepih, kričali “fašizem” in “policijska država”, zdaj pa vladi očitajo, da so bili ukrepi premalo strogi. Na koncu so dosegli konsenz, da se mora vlada samoomejiti na raven tehnične vlade in opravljati le tekoče posle, povezane z epidemijo – vsaka kadrovska menjava je bila nedopusten poseg politike v strokovno vodstvo državnih institucij. Nihče več se ni spomnil Šarčevega stavka, da “mora nujno izvesti kadrovske menjave, če hoče kaj spremeniti”; stavka, ki se ga je dosledno držal, saj je v sedmih mesecih vladanja (ko je produkcija nove zakonodaje povsem usahnila) zamenjal 22 uradnikov, več kot vlada Mira Cerarja v štirih letih.

Foto: STA

Medijska pomoč bandi štirih
Skupaj z mediji banda štirih volivce nagovarja, da vladajo krizne razmere in da je nujno, da se vlada čim prej zamenja. Vlada nacionalizatorjev iz Levice, nekdanjega premierja, ki je državo skoraj pahnil v bergamaški pekel, in dveh dolgočasnih socialističnih populistk pod vodstvom v švicarskih frankih zakreditiranega ekonomista bi bila pred desetimi leti le slaba šala. Danes pa je resničnost, v katero je državo privedla dresura večinskih medijev in centrov moči, zbranih okrog njih. Ti so bili ključni.

Pismo ogroženosti, ki so ga pisali uredniki slovenskih medijev (med drugim najbolj ogrožene Ekipe24) je že slovenska folklora, že nešteto nadaljevanje liste  F 571, in integralni del petelinjega šopirjenja bande četverice. Banda četverice ima namreč poleg Damjana še en steber – trdo levo jedro slovenskega novinarskega mainstreama, vedno pripravljeno, da napiše kakšen urbi et orbi. Leta 2008 je bilo smešno. Leta 2020, ko pišejo pamflete tipa “ne bomo klonili”, v času, ko po svetu pobijajo novinarje, pa je malodane ogabno sprenevedanje. Če člani vlade kritizirajo hujskaštvo medijev, oni pa to razumejo kot politično preganjanje, je to pljunek v obraz Daphne Galizia, Jana Kuciaka, Ane Politkovske in konec koncev Mira Petka, edinega novinarja v Sloveniji, ki ni bil ogrožen samo s kakšnim tvitom, ampak so ga zaradi opravljanja njegovega dela skoraj ubili.

Kaj si banda štirih sploh želi? Vlivanje denarja v državno zdravstvo, uvajanje univerzalne dohodkovne uravnilovke, trošenje denarja za državnoplanske raziskave in razvoj. Skratka – podobno kot njihovi kitajski duhovni predniki želijo ohraniti oz. še dodatno okrepiti veliko državo in državljane ohraniti priklopljene na odvisnost od velikega brata. En član bande si dolgoročno odkrito želi celo zaplembo zasebnega premoženja. Je to koalicija ustavnega loka? Ni. To je čisto prava banda. Banda, ki bi rada poskrbela, da za vse večne čase ostanemo socialistični osamelec. Na Kitajskem so jih spravili v zapor.

Peter Truden