Lažne novice in Maksuti

Alem Maksuti (Foto: STA)

Na 24ur so bralcem v nedeljo, 28. julija, postregli s kolumno, ki jo je v sklopu projekta Homopolitikus, političnega mislišča inštituta za politični manedžment, pripravil politolog doc. dr. Alem Maksuti, ki drugače dela kot asistent na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. V svoji kolumni je Maksuti bralcem predstavil svoje poglede na lažne novice in napade na alternativne medije, kakršna sta Nova24TV in Demokracija.

“Danes se veliko govori o t. i. lažnih novicah (fake news),” je začel Maksuti. “Številni znanstveniki, politiki, novinarji in splošna javnost se pogosto sprašujejo o tem, kaj so to lažne novice in ali obstaja univerzalna definicija.” Splošna javnost se ne ukvarja s tem, kaj so lažne novice, saj jih zna zelo dobro sama identificirati. Da je res tako, potrjuje tudi vsako zaprtje možnosti komentiranja na 24ur, ko pride do govora o migrantski krizi.

Po drugi strani pa so “znanstvenikov”, politikov in “novinarjev” polna usta o tem, kaj naj bi bile lažne novice. Čisto po naključju o tem najraje na dolgo in široko razpredajo pripadniki levoliberalnega svetovnega nazora. Resnici na ljubo, hitro se izkaže da so ti “znanstveniki” in “novinarji” zgolj volkovi, oblečeni v ovčje krzno. Sklicujejo se na znanost, a prodajajo politično propagando. Sklicujejo se na avtoriteto, a nihče več jih ne jemlje resno.

Kaj so lažne novice?
“Zadeve gredo tako daleč, da se v okviru akademske skupnosti organizirajo konference in drugi dogodki, ki naj bi pripomogli k boju proti lažnim novicam in posledicam, ki jih te imajo za družbo.” Ta Maksutijeva trditev je naravnost zanimiva. Namreč, še maloprej je trdil, da nihče zares ne ve, kaj lažne novice sploh so in kako jih definirati, a zagotovo naj bi imele posledice za družbo.

Torej, imamo lažne novice, za katere nihče ne ve, kaj zares so in se vsi sprašujejo o tem, a vsi vemo, da imajo posledice za družbo. To je dober prikaz, kako “znanstveniki” na državnih univerzah molzejo državni denar za proizvajanje megle.

Maksuti ima prav, da pojav termina lažne novice ni nov ter da ga je populariziral ameriški predsednik Donald Trump. Sprva, vsaj v kontekstu 20. stoletja, ki je relevantno za nas, so lažne novice predstavljale izmišljene zgodbe. Že leta 1835 je The New York Sun bralcem postregel s serijo člankov o astronomu in njegovem izmišljenem kolegu, ki sta zaznala življenje na Luni. S svojimi izmišljenimi zgodbami so pritegnili nove naročnike, ko pa so naslednji mesec razkrili potegavščino, jim ni nihče zameril.

Do statusa umetnosti je pisanje lažnih novic povzdignil The Onion, ki je bil znan po pisanju satire, oblečene v lažne novice. Na žalost je dandanes Onion težko brati kot satiro, saj se vse večkrat le nekaj mesecev pozneje izkaže, da je nekaj, kar bi Onion vzel za šalo, postalo resnično. Tako pač je, živimo v svetu klovnov.

Zasluge gredo CNN
A če se vrnemo k ameriškemu predsedniku; ni samo Trump tisti, ki je populariziral izraz lažne novice. Levji delež zaslug za to gre tudi medijski hiši CNN, ki je sprva izraz uporabljala kot poskus diskreditacije svojih nasprotnikov. A ko je ameriški predsednik izraz obrnil proti njim, je šele postal del splošno sprejetega besedišča. Dejstvo je, da se izraz ne bi obdržal in pridobil tega novega pomena, s katerim označuje medije, ki zavajajo in lažejo, na splošno, če ne bi držal.

Foto: Nova24TV.

Tega se posredno dotakne tudi Maksuti, ko pravi, da je Slavoj Žižek nekoč na neznanem kraju, ob neznanem času in na neugotovljen način rekel, da “pravi problem lažnih novic ni laganje na podlagi izmišljotin”, temveč kako predstavljamo dejstva. Tu vidimo, da imamo že tretjo definicijo lažnih novic. Ne več zabavne lažne zgodbe, ne več oznaka za lažnive manipulativne medije, temveč oznaka za način, kako podajamo dejstva.

“Kritiki lažnih novic po navadi napadajo t. i. postmodernizem oziroma idejo o tem, da ne obstaja univerzalna resnica, da je vse relativno in odvisno od konteksta, v katerem se nek dogodek zgodi. Tako pridemo do družbenih odklonov, ki jih ponazarjajo posamezniki, ki na primer zanikajo holokavst ali Srebrenico. Obe omenjeni tragediji sta se seveda zgodili in o tem ni nobenega dvoma, ampak v kontekstu lažnih novic je problem drugje,” pravi Maksuti.

Prazni argumenti in sklicevanje na nerelevantno
Če ne obstaja univerzalna resnica, potem ne more obstajati neka lažna novica, saj če je vse odvisno zgolj od konteksta, smo mi sami tisti, ki določamo kontekst. Posledično pridemo do stare bartolovske o tem, kako “nič ni resnično, vse je dovoljeno”, iz Alamuta. Če verjamemo v univerzalno resnico, potem verjamemo, da obstajata resnica in laž. Posledično lahko obstajajo tudi lažne novice. Drugače so namreč vse novice lahko samo lažne, saj je resnica relativna.

Foto: epa

Sklicevanje na zanikanje holokavsta ali Srebrenice je tu votel argument. Kajti, da bi lahko po Maksutijevo zanikali to dvoje, je najprej treba zanikati obstoj univerzalne resnice. Lahko bi torej rekli, da imajo kritiki postmodernizma prav, ko pravijo, da ne more biti vse relativno in odvisno od konteksta.

Kar je veliko bolj problematično, a se tega Maksuti niti ne dotakne, je dejstvo, da vsaj ko govorimo o holokavstu, je ta tabu. V nekaterih evropskih državah pa je celo z zakonom prepovedano dvomiti v uradne številke. Na tej točki smo torej prisiljeni verjeti, pa če to hočemo ali nočemo, če ne želimo razjeziti naših oblastnikov. Ne zaradi univerzalne resnice, temveč zaradi političnega diktata. Toliko o svobodi mišljenja, ki naj bi jo imeli v razsvetljeni Evropi.

Nekdo poroča dejstva, nekdo napada tiste, ki poročajo o dejstvih
Aristotel
je govoril, kako je nekatere možno učiti z rabo dialektike, večino z rabo retorike. Raziskave so že nič kolikokrat potrdile, da smo ljudje veliko dovzetnejši za stvari, ki sovpadajo z našimi prepričanji, kot pa za stvari, ki so z nami navzkriž. Spreminjanje lastnega mnenja ni lahko. A reči, da je lahko način, na katerega predstavljamo dejstva, resnica ali laž, kakor to trdi Maksuti, je vseeno nekoliko bosa. Način predstavljanja dejstev je zgolj orodje, orodje samo pa ni krivo za to, kar mi sami počnemo. Lahko lažemo, lahko govorimo resnico. Orodje je lahko krivo samo, če sprejmemo tezo, da je resnica relativna.

(Vir: sloboda.hr)

Dejstvo je namreč, da več medijev pomeni več različnih stališč. To tudi pomeni več gledišč. Medtem ko bodo osrednji mediji peli hvalospeve vladi, ki ni sposobna v letu dni izpeljati ene same spodobne prepotrebne reforme, bomo alternativni mediji kritični do tega bolečega ohranjanja statusa quo. Medtem ko bodo osrednji mediji peli hvalospeve vladi, ki menja ministre hitreje kot spodnjice, bomo alternativni mediji opozarjali na nesoglasja znotraj vladajoče koalicije.

Medtem ko nas bodo osrednji mediji označevali za “medijski imperij”, in še kak tak naziv bi se našel, bomo mi še naprej javnost obveščali o migrantski krizi in z njo povezanih policijskih poročilih. Za razliko od osrednjih medijev, navkljub svoji majhnosti, tega ne bomo zavijali v celofan, da bi bi bilo všečno vladajočim. Torej ne gre za način podajanja dejstev, ki določa resničnost ali lažnost, temveč za sama dejstva. Nekateri o njih poročajo, drugi raje molčijo ali celo napadajo tiste, ki poročajo o dejstvih.

Medijski imperij ali margine družbenega dogajanja? Vse je relativno, vse je shizofreno
“Najpogosteje gre za posameznike, ki so zbiti in izgubljeni med soočenimi ideologijami, obenem pa so nedorasli individualnemu uporu, da v družbi nekaj spremenijo oziroma da jo s čim oplemenitijo. Stisnjeni na marginah družbenega dogajanja, tavajo in javno blebetajo o lažnih novicah, najpogosteje na strani demokracije, vse skupaj pa seveda v službi resnice,” zaključi Maksuti.

Tako pač je. Ko jim zmanjka argumentov, v univerzalno resnico pa ne verjamejo, ostanejo samo še slabo prikriti osebni napadi. Vsaj to bi se lahko odločili, ali smo medijski imperij ali pa “stisnjeni na margine družbenega dogajanja”. A tako to je, ko ste prepričani, da je univerzalna resnica figment domišljije posameznika in je vse ostalo zgolj odvisno od perspektive. Prej ali slej vedno naletite na shizofrene trditve, ki se medsebojno izključujejo, a vseeno vztrajate, da so oboje resnične.

Če je tretji najbolj obiskan medijski portal v državi po podatkih Alexe “na marginah”, kaj to pove o vseh ostalih osrednjih slovenskih medijih, kot sta RTV Slovenija in Delo, ki se nahajata na četrtem in petem mestu?

Ivan Šokić