fbpx

Na sledi izgubljenimi milijoni: Kdo si je prisvojil 130 milijonov evrov za avtorske pravice?

Direktor Aipe Gregor Štibernik. (Foto: STA)

Poslansko vprašanje poslanke SDS Alenke Jeraj je razkrilo, da okoli 130 milijonov evrov zbranih avtorskih pravic gre mimo tistih, ki imajo pravico do tega nadomestila. Medtem ko avtorji ostajajo praznih rok, pa se mastijo razni inštituti, odvetniki, svetovalci, bivši zavoženi politiki … Ugotovili smo, da se razne agencije, ki se ukvarjajo z zaščito avtorskih pravic, obilno napajajo iz javnih sredstev zlasti prek RTVS, o čemer so pred leti že poročali mediji. Zanimivo je delovanje podjetja AIPA, k.o. Kot opozarja Petek, je to podjetje lani od kabelske transmisije AV del zbralo več kot 4,7 milijona evrov, z ostalimi pravicami pa skupno več kot 5,6 milijona evrov. 

Ob tem smo se za dodatna pojasnila obrnili na Aleksandra Žišta, sicer direktorja Združenja neodvisnih radiev in tudi dobrega poznavalca tega perečega področja. Med drugim nas je zanimalo, ali velik del denarja, ki bi moral pristati v rokah imetnikov avtorskih pravic, dejansko pristane v rokah raznih posrednikov, ki naj bi na takšen način “mastno” služili. Zanimalo pa nas je še, kako vidi vlogo večjega lastnika radijskih postaj tajkuna Martina Odlazka in njegovo domnevno vplivanje na kolektivne organizacije, ki naj bi pritiskale na posamezne radijske postaje.

Žišt: “Glede na način, kako delujejo slovenske kolektivne organizacije, me ne preseneča, da so upravičenci prikrajšani za tolikšne vsote. Namesto da bi se pri nas kolektivne organizacije povezovale, se drobijo.” V Republiki Hrvaški delujeta njihov Sazas in njihov IPF pod isto streho. Uporabniki varovanih del plačujejo zgolj en znesek, imajo zgolj eno sklenjeno pogodbo in obstaja zgolj en kolektivni sporazum.

So imetniki avtorskih pravic opeharjeni in na njihov račun služijo razne agencije za zaščito avtorskih pravic? (Foto: Twitter)

Podatke o predvajanih varovanih delih zbira in administrativno obdeluje ista administrativna ekipa, izterjavo izvaja en odvetnik ipd. … Pri nas pa je vse podvojeno, kar je idealno okolje za izčrpavanje upravičencev in nagrajevanje privilegiranih. “Glede na način delovanja naših kolektivnih organizacij nisem presenečen, da se porabi toliko denarja za administracijo, odvetnike, vodstva, strokovne službe, svetovalce …”, pojasni.

“Njihovi postopki v praksi mnogokrat delujejo, kot da se nekateri postopki proti uporabnikom varovanih del sprožajo samo zato, da se porabi denar, pojasnjuje Žist. Glede na to, da se kolektivne organizacije v svojih tožbenih zahtevkih velikokrat sodno poravnajo z velikimi medijskimi skupinami v škodo avtorjev in izvajalcev ter v korist velikih medijskih skupin, pa isto ne velja za majhne neodvisne medije, ki jih kolektivne organizacije tožijo za malenkosti, za več sto tisoč evrov visoke zahtevke.

Javna RTVS kot zlata jama za izčrpavanje; v Švico pa je “romalo” na desetine milijonov evrov
Velike medijske skupine imajo v vseh pogajanjih s kolektivnimi organizacijami vlogo osrednjega pogajalca. “Ko gledam nekatere sprejete kolektivne sporazume, ki so v očitno škodo majhnih neodvisnih medijev, se mnogokrat sprašujem, kaj je v ozadju.” V zvezi s kolektivnimi organizacijami so po mnenju Žista zatajili vsi nadzorni organi. “Na čelu z Uradom za varstvo intelektualne lastnike, ki ima nad njimi zakonodajne pristojnosti, a na tem področju ne naredi nič.” Podobni primeri se v zvezi z drugimi vprašanji na radijskem področju dogajajo tudi na Akosu, ki je v postopkih regulacije velikih medijskih skupin povsem zatajil.

Zamp d.o.o. Ljubljana (Foto: Erar)

Javno dostopne evidence pa razkrivajo kar nekaj finančnih zanimivosti podjetij, ki se ukvarjajo s področjem avtorskih pravic. Kot kaže, te agencije na veliko služijo na račun davkoplačevalcev zlasti prek javne RTVS, ki predstavlja zlato jamo. Za začetek lahko vzamemo podjetje ZAMP d.o.o. Ljubljana. Največ javnih finančnih sredstev je počrpala med leti 2003 in 2014. V obdobju od leta 2003 do 2021 pa je prejela kar več kot dva milijona evrov proračunskih sredstev, največ od javne RTVS, Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, Zavoda za Šport Slovenije, Mestne občine Ljubljana, Mestne knjižnice Ljubljana, Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana-Vič p.o., Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Območnega združenja Rdečega križa Vrhnika.

ZAMP – Združenje avtorjev Slovenije, k.o. (Foto: Erar)

Zanimivo je tudi poslovanje podjetja ZAMP – Združenje avtorjev Slovenije, k.o., ki se prav tako obilno napaja iz javne blagajne in prav tako prek RTVS. Tudi v primeru Združenja SAZAS k.o. največje dohodke iz državne blagajne prinaša RTVS. Večje vsote pa so prispevali še Cankarjev dom, Festival Ljubljana, Slovenska filharmonija, Center urbane kulture Kino Šiška, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti itd. Skupno je Združenje od leta 2003 do 2021 prejelo prek 43 milijonov evrov javnih sredstev, od tega večinoma med leti 2015 in 2021. V Ebonitetah pa lahko zasledimo navedbe o domnevnem spornem poslovanju Združenja med leti 2001 in 2010. Šlo naj bi za protizakonito delovanje.

Združenje SAZAS k.o. (Foto: Erar)

“V tem času je v Švico, družbi Agicoa, nakazal 11, 6 milijona evrov, ki jih je AIPA pobrala iz naslova kabelske retransmisije, Agicoa pa denarja slovenskim filmarjem nikdar ni nakazala. Državni uradniki na UIL pravijo, da vsa leta niso vedeli, da so filmarji ostali brez honorarja, zdaj pa da ne morejo narediti ničesar več. A kot kaže, ne eno, ne drugo ne drži; v Dnevniku smo pred tedni objavili dopise režiserjev, producentov, scenaristov in njihovih reprezentativnih združenj, ki so več let opozarjali UIL, da od Sazasa ne prejemajo denarja, UIL pa jih je ignoriral. Tudi zdaj še ni prepozno, je prepričan strokovnjak za upravni postopek, profesor na ljubljanski pravni fakulteti Gorazd Trpin. Urad za intelektualno lastnino od Sazasa celo desetletje ni zahteval pojasnil, zakaj denarja ne deli v Sloveniji.”
 

IPF, k.o. (Foto: Erar)

SAZOR GIZ k.o. (Foto: Erar)

Tudi podjetje IPF, k.o. se skladno s tradicijo agencij za varovanje avtorskih del z davkoplačevalskimi sredstvi “masti” prek javne RTVS, obenem pa še prek Kulturno-prireditvenega centra Narodni dom Maribor, Slovenskega narodnega gledališča Maribor itd. Skupno je med leti 2003 in 2021 pokasiralo več kot 11 milijonov evrov. Prejeli pa smo tudi njihov odgovor: “V zvezi z vašim vprašanjem odgovarjamo, da IPF, ki nadomestila od leta 2004 letno zbira od cca 15.000 poslovnih subjektov in jih deli med cca. 100.000 imetnikov pravic iz vsega sveta, iz zbranih honorarjev pokriva izključno nujne in zakonsko dopustne stroške, ki so potrebni za učinkovito upravljanje pravic, kot jih določa dovoljenje, podeljeno s strani Urada RS za intelektualno lastnino. Vsa ostala sredstva so razdeljena med imetnike pravic. Zagotavljamo vam, da navedbe o kakršnem koli “mastenju” ne držijo. Vsi stroški IPF so bistveno bolj podrobno, kot to zahteva sam zakon, razkriti v letnem poročilu. IPF močno stoji za uresničevanjem svoje vizije, ki je, da s svojim delom teži k učinkovitemu upravljanju sorodnih pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov tako v Sloveniji kot v tujini.” 

AIPA, k.o. (Foto: Twitter)

Podjetje Sazor GIZ k.o. pa za razliko od poprej navedenih podjetij ne služi na račun javne RTVS. So pa njegov glavni vir dohodka iz javnih sredstev Pošta Slovenije, različni šolski centri in osnovne šole. Zlasti med leti 2017 in 2021 pa je prejelo največ proračunskih sredstev, od 2003 do 2021 pa skupno preko 2,7 milijona evrov. Bonitetna ocena podjetja je sicer 4, kar pomeni “visoko tveganje”, je pa v Ebonitetah navedena “domnevna potratnost in netransparentnost” poslovanja. Navedba se nanaša na leto 2016. “Potratno ali zaokroženo navzgor? Maruša Kmet v pismu, s katerim člane Sazorja seznanja z razlogi za odstop, navaja, da se bodo prihodki organizacije zaradi podpisanega sporazuma s šolami v prihodnjem letu resda povečali, a se ji zdi nelogično, da se na ta račun povišajo tudi stroški poslovodstva kar za 35 odstotkov (za 55.000 evrov), saj to zmanjšuje delitveno maso za avtorje in založnike. Po njenem mnenju bi bilo povišanje stroškov upravičeno le, če bi se povečali prihodnje leto ob nakazilih avtorjem na račun izdajanja računov, pogodb, poštnine.”

Zakaj imetniki avtorskih pravic prejemajo drobtinice? (Foto: Twitter)

AIPA, k.o. je glede porabe javnih sredstev precej bolj varčna. V zadnjem desetletju je še največ denarja prejela od Krajevne skupnosti Cerkno. Skupno je govora o manj kot 10 tisočakih proračunskih sredstev po Erarjevih navedbah. Je pa še nekaj zanimivih ugotovitev glede tega podjetja zapisal novinar in politik Miro Petek: Kabelski operaterji nam v ceni zaračunajo tudi prispevek za zavod AIPA. Zaradi tega ima položnica višjo cifro. In denarja se nabere dovolj, da ima poslovodja višjo plačo kot predsednik Vlade RS Janez Janša ali Borut Pahor. In lepi denarji se nabirajo pri izbranih odvetnikih.” Kot je Petek še navedel, “v blagajno zavoda AIPA prispevamo vsi, ki smo priključeni na kabelsko televizijo, kar je več kot 650 tisoč gospodinjstev, lani pa je AIPA, k.o. od kabelske transmisije AV zbrala več kot 4,7 milijona evrov, z ostalimi pravicami pa skupno več kot 5,6 milijona evrov

“Nihče pa ni poročal, kako je potoval denar do AGICOA Europa, kaj se je dogajalo z 950 tisoč evri”
Kot še navaja Petek, so bili visoki tudi odvetniški stroški podjetja, ki naj bi znašali dobrih 228 tisočakov. Izjemno visoka je bila lani tudi letna bruto plača poslovodje v zavodu AIPA, ki je znašala 108.612 evra. Petek pa je navedel še sledeče: RTV Slovenija v svojih oddajah o kulturi precej redno objavlja slavospeve zavodu AIPA, z zavodom veliko sodeluje STA, nihče pa ni poročal, kaj je v tem zavodu odkrivala davkarija, kako je potoval denar do AGICOA Europa, kaj se je dogajalo z 950 tisoč evri …” Ob tem se je Petek spraševal, zakaj imetniki avtorskih pravic dobijo drobtinice oziroma skoraj nič in kje se ves ta denar izgublja. Ob tem je omenil še zaskrbljujoče poročilo FURS-a. Na podjetje pa smo že poslali novinarska vprašanja. V drugem elektronskem sporočilu nas je zanimalo, s katerimi bivšimi politiki imajo sklenjene svetovalne pogodbe in kakšna je višina mesečnega pavšala, kako komentirajo ugotovitve FURS-a in kako komentirajo visoke stroške odvetniških storitev. 

Prvi in drugi odgovor objavljamo skupaj: “Predvidevam, da gre za pomoto, saj sta samo organizaciji SAZAS in ZAMP delovali v obdobju 1997–2009, ostale organizacije pa ne. Ob tem je potrebno navesti, da ima ZAMP približno petnajstkrat (!) manjše prihodke kot SAZAS. Mediji so o tem že poročali na 24ur, g. Petek pa se takrat ni oglasil. Poslovanje AIPA je pregledno in dosegljivo na www.aipa.si, kjer za razliko od ostalih organizacij najdete poročila za vsa leta delovanja. Od kod g. Petku te številke, ne vem, zato jih ne morem komentirati, niti ne vem, kaj od tvitanega se nanaša na AIPA. AIPA ima 23 % stroškov oziroma 1,2 MIO, neka druga prek 50 % in več MIO EUR samo za ‘storitve’. AIPA dobi od kabelskih operaterjev zgolj 60 centov na gospodinjstvo mesečno (od 20 EUR ali več, kolikor operaterji zaračunavajo za priključek). To prav gotovo eksistencialno ne ogroža nikogar in na končno ceno nima dramatičnega vpliva. 60 centov je natanko 2 centa na dan za celotno gospodinjstvo. 

AIPA zanika Petkove očitke
Na Aipi odgovarjajo, da za ves svetovni AV repertoar, ki je v kabelskih sistemih, odgovori – tudi glede FURS – najdemo v letnih poročilih. Navedbe Mira Petka pa zanikajo. Toda še vedno filmarjem manjka 11 milijonov evrov, ki so izpuhteli neznano kam, kar bi moralo zanimati pristojne. Zgodbo bomo spremljali še naprej.

Domen Mezeg