fbpx

Politični radikalizem v Sloveniji samo z leve

Poslanci Levice (Foto: STA)

Iz opozicije ves čas in od slovenskih osrednjih medijev občasno poslušamo zgodbice o tem, kako je slovenska desnica radikalna oz. radikalizirana. Gre seveda za čiste laži in manipulacijo, ki z resnimi politološkimi kategorijami nimajo nič. V Sloveniji radikalizem prihaja kvečjemu z leve.

Očitanje radikalnosti je v današnjih časih vsiljene politične korektnosti svojevrsten bojni klic prot političnemu nasprotniku in poskus medijskega umora politične konkurence. V prispevku pojasnjujemo, kakšna je razlika med radikalno politiko in da je včasih razlika med levo in desno politično kategorijo lahko tudi zabrisana.

“Izvor” politične desnice in levice
Delitev na politično desnico in levico so iznašli v času francoske revolucije. V nacionalni skupščini so predstavniki, zvesti kralju in religiji, sedli na desno od predsednika parlamenta, podporniki revolucije pa levo od predsednika. Kasneje so politologi s politično levico povezovali ideje, kot so svoboda, enakost, bratstvo, pravice, napredek, reforme in internacionalizem, medtem ko so s politično desnico povezovali ideje, kot so avtoriteta, hierarhija, red, dolžnost, tradicija, reakcija in nacionalizem. Seveda gre v tem primeru za zelo pavšalne in načelne kategorije, skorajda bi lahko rekli za politično ideologijo in ne prakso, saj bi ob slepem upoštevanju teh kategorij morali vsem komunističnim režimom prilepiti oznako desno, ker v praksi tam ni bilo svobode, enakosti, bratstva in pravic, ampak so bili komunisti elitisti, ki so delovali izrazito hierarhično, ustvarili svoj železni red, redno teptali človekove pravice in je bilo življenje pod njihovo avtoritarno vladavino nesvobodno. A kljub temu nikomur ne pade niti na pamet, da bi komuniste razporejal na desnico. To je samo dokaz, da je navedene kategorije treba jemati s pridržkom. Opredelitev političnega centra bi bila takšna, da vanj sodijo tiste politične struje, ki se ne nagibajo ne v levo ne v desno ali pa morda zagovarjajo določene leve in določene desne vrednote.

Levo in desno v Sloveniji
V Sloveniji se zelo veliko govori o politični desnici in levici. Osrednji mediji so v celoti posvojili postmodernistično oz. socialno marksistično blaznost, ki prihaja iz Amerike in v skladu s katero se demonizira vse, kar je desnega. V ozadju postmodernizma so skrajne leve ideologije, ki so sovražne tradicionalnemu in se predvsem obešajo na “krivdo” belega heteroseksualnega  moškega. V naših krajih so ta sistem političnega enoumja z veseljem posvojili ideološki dediči komunističnega enoumja pred letom 1990, ki se z demokratično družbeno ureditvijo v resnici nikoli niso popolnoma sprijaznili. Postmodernistične metode so prepletli s totalitarnim političnim obnašanjem, ki je bilo v sistemu državnega socializma, ki so mu na območju Jugoslavije ljubkovalno rekli samoupravni, del svinčenega sedanjika.

S te perspektive se edina res močna slovenska desnosredinska stranka SDS demonizira na dnevni bazi, saj je pač največja ovira enoumju slovenskega političnega prostora. Slovenska demokratska stranka v Sloveniji velja za desno, a je z vidika politološke obravnave kvečjemu desnosredinska. Socialni program SDS in še posebej politična praksa v tej smeri je namreč dejansko mnogo bliže izvirni socialdemokratski ideji, kot je politična praksa stranke Socialnih demokratov, kar je za to deklarirano levo stranko svojevrstna sramota.

Politični radikalizem v Sloveniji
Kaj sploh je politični radikalizem? Politični radikalizem teži k preoblikovanju ali nadomeščanju temeljnih družbenih načel ali političnega sistema. Pogosto uporablja ali teži k družbenim in/ali strukturnim spremembam, k revoluciji ali radikalnim reformam. SDS, ki se zavzema za tradicijo, kot jo poznamo v slovenskem prostoru, domoljubje, pomembnost slovenskega naroda kot entitete in opozarja na dolžnost službe temu narodu, a se je hkrati postavila v bran svobodi, socialni pravičnosti ter stremi k napredku naše države in zagovarja s tem povezane reforme, je po definiciji sredinska oz. desnosredinska stranka. In tiste stranke, ki so v političnem centru, po definiciji ne morejo biti radikalne.

Na drugi strani imamo v Sloveniji kar nekaj strank, ki se radikalizirajo, medtem ko je stranka Levica v celoti radikalna. Njeni pripadniki odkrito priznavajo, da jim demokratična politična ureditev – blago rečeno – ni preveč všeč. Zavzemajo se za demokratični socializem, katerega ideja je radikalna, saj so v skladu z njegovo ideologijo potrebne radikalne reforme, preoblikovanje temeljnih obstoječih družbenih načel in strukturne spremembe, če že ne revolucija. Stranki, ki se v Sloveniji radikalizirata, sta predvsem Socialni demokrati in Lista Marjana Šarca, čeprav so radikalnim pristopom naklonjeni tudi posamezniki v nekaterih drugih strankah t. i. slovenske zmerne levice. Goreče podpiranje postmodernističnih radikalnih agend SD v smislu skoraj čaščenja ekonomske migracije z drugih celin v Evropo in ravnanje voditelja LMŠ Marjana Šarca, ki je v času, ko je bil premier, pozval slovenska podjetja, naj ne oglašujejo v desno naravnanih medijih, nedvomno pričata o radikalizaciji teh dveh strank. Na drugi strani pa SD in LMŠ na gospodarskem področju s podporo globalizaciji in z neoliberalno servilnostjo ravnata zelo “desno”, a v resnici v škodo interesov lastnih državljanov. Nadaljnji problem teh dveh strank (in še kakšne druge, npr. SAB) je v tem, da podpirata radikalna gibanja in njihove demonstracije (npr. anarhisti, Antifa), kar kaže na politično nezrelost oz. kratkovidnost teh strank, medtem ko je podpora radikalne Levice tem gibanjem logičen modus operandi te stranke, saj gre za njeno volilno bazo.

Foto: STA

V levo se radikalizirajo tudi slovenski osrednji mediji, v katerih je zaznati strastno podporo praktično vsem postmodernističnim agendam (globalizacija, mednarodne množične migracije, feminizem LGBT+ itd.) kot tudi nekritično podporo trenutni opoziciji s pomočjo levega ali radikalno levega političnega aktivizma v smislu demoniziranja slovenske politične desnice in občasno v smislu zavračanja slovenske družbene in kulturne tradicije kot nečesa zastarelega in odvečnega, kar je treba nadomestiti z nečim novim in tujim.

Nekritičnost slovenskih osrednjih medijev in s tem histerija proti vsemu, kar je desnega, je včasih prav bizarna. Zanimiva anekdota o tem, da slovenski osrednji mediji, še posebej nacionalna RTV Slovenija, vse, kar je radikalnega, pripišejo desnici, je stara dobro leto. V napovedniku odličnega dansko-nemškega filma Dosje 64 (v okviru tematskega sklopa Sedmi pečat) so na spletnem portalu nacionalke MMC v napovedniku zapisali, da film govori o “dobro organizirani mreži desničarskih skrajnežev“. Toda gledalec filma hitro opazi, da film dejansko govori o levičarskih skrajnežih iz vrst skandinavskih socialnih demokratov, za katere je dobro znano, da so v času svojih vladavin v drugi polovici 20. stoletja izvajali evgenične ukrepe (z namenom znižanja stroškov države blaginje), ki so bili na las podobni nemški nacistični ideji rasne čistosti iz časa Hitlerja. Da so za to odgovorni danski socialni demokrati, film jasno pove v odjavni špici. Danske oblasti so tako v obdobju med 1934 in 1967 prisilno sterilizirale 11.000 Dank. Enake zločine so v tem obdobju izvajale tudi socialdemokratske švedske oblasti. Primer navajamo tudi zato, ker se tu vidi, kaj v resnici pomeni politični (levi) radikalizem na oblasti v akciji.

mag. Tadej Ian