Primoža Hainza, starega udbovca, še bolj kot dobrobit upokojencev skrbi stanje demokracije v Sloveniji, čeprav jo je v prejšnjem sistemu pridno rušil!

Primož Hainz. (Foto: sta)

“Heinz kot ex predsednik odbora LDS v LJ in dobro situirani upokojenec ne razume, da so bolj kot ideološka za upokojence pomembna socialna vprašanja kot je dolgotrajna oskrba in pač piše @APivec,” je pismo starega udbovca Primoža Hainza komentiral slovenski ekonomist Matej Lahovnik. Hainz je v javnosti zaslovel po tem, da je v prejšnjem sistemu nadziral Cerkev in vohunil za duhovniki. 

Ob njegovi visoki pokojnini in že tradicionalnem zanimanju za ideološka vprašanja prav nič ne preseneča, da ga še naprej, bolj kot preživetje njegovih vrstnikov, navdušujejo politična vprašanja, ni pa razumljivo, zakaj ga tako zelo skrbi stanje demokracije v državi, saj je bil sam dolgoletni član UDBE in pristaš poseganja v zasebnost duhovnikov, sicer po naročilu nič kaj preveč demokratične komunistične partije. Gre pa ob tem tovariša Primoža Hainza opozoriti, da večina upokojencev, razen morda njegovi nekdanji režimski kolegi, ob svojih mizernih pokojninah zares nimajo časa misliti na drugo kot na golo preživetje. 

V svojem pismu visoki član stranke DeSUS in nekdanji podpredsednik državnega zbora, med drugim toži nad prenizkim stanjem demokracije v naši državi. Hainz se je sicer dotaknil tudi reševanja socialnih težav upokojencev, vendar pa ga bolj kot to skrbi “negativna politizacija vsega političnega življenja s strani vrha najmočnejše stranke”. Ob tem po pričakovanjih ugotavlja, da demokratično vzdušje strmo pada ter da “imamo opraviti z demokratičnim deficitom in celo s pojavi fašizacije slovenske družbe”. Skratka, gre za že utečeno lajno in stare miselne algoritme tistih, ki so dolgo časa delovali proti demokraciji v slovenskem prostoru, sedaj pa imajo o njej največ za povedati. Nič novega v deželici, ko zmanjka tehtnih argumentov prihaja do zmerjanja z enim totalitarizmom ob hkratni nekritičnosti do nekega drugega totalitarizma, kar močno diši po dvoličnosti. 

Primož Hainz. (Foto: sta)

V nadaljevanju se pritožuje tudi nad obravnavanjem politkolesarjev s strani oblasti, še zlasti nad tem, da je bilo “nujno potrebno popisati, slikati in kaznovati udeležence protestnih shodov” ter ugotavlja, da “vojaško izurjene varde strašijo ljudi in policiste”. Nihče pa ne ve, kje so se izgubili “miroljubni” migranti, ki z mačetami ogrožajo življenja policistov, medtem ko ni znano, da bi kakšen pripadnik t. i. vard kdaj pokončal kakšnega policista. Poleg tega se je Hainz predvidljivo dotaknil še levičarske medijske nedotakljivosti, rekoč “da oblastniki napadajo kritične novinarje in medije”. Izražanje kritičnih mnenj, še zlasti tvitanje, ki je sad demokratičnega razvoja družbe, dediči revolucije dojemajo kot nekaj nedemokratičnega. V nadaljevanju ga skrbi še za nacionalno televizijo RTV in slovensko kulturo: “finančno uničiti nacionalno RTV” in “materialno potrebno izčrpati tudi slovensko kulturo”.

Poglejte si to kontroverznost: agent nič kaj demokratičnega jugoslovanskega političnega sistema je velik borec za demokracijo v Sloveniji
Ja, tovariš Hainz, dokler RTV financiramo vsi davkoplačevalci, naj ta deluje transparentno, sicer si ne zasluži našega denarja. Glede kulturnikov prisesanih na državne jasli, ki se pridno udeležujejo levičarskih, še zlasti politkolesarskih mitingov, pa tudi ni mogoče zaključiti drugače. Hainz se tudi ne more odpovedati omembe raznih kvazižvižgačev, ki imajo sami na glavi dovolj masla in pa menjave državnih uslužbencev, čeprav je jasno, da vsaka vlada poskrbi tudi za določene kadrovske menjave. Svoje razmišljanje sicer zaključi z vprašanjem: “Ali so več vredne izpolnjene (ali celo neizpolnjene) obljube ali to, da si še naprej prizadevamo za visok nivo demokracije v Sloveniji in hkrati izpolnimo obljube, ki smo jih dali volivkam in volivcem?” Pa si v nadaljevanju poglejmo nekaj utrinkov iz Hainzovih prizadevanj za demokratizacijo slovenske družbe izpred desetletij. 

Udbovski dosje Primoža Hainza. (Foto: Politikis, posnetek zaslona)

Iz priloženega dokumenta iz dosjeja UDBE lahko jasno vidimo, kako si je tovariš Hainz prizadeval podpreti demokratizacijo slovenskega prostora z aktivnim vohunjenjem za duhovniki in nadziranjem Cerkve. V pismu je med drugim nagovoril svoje tovariše z besedami: “Prosimo vas, če lahko v okviru sekretariata koordinacijskega odbora izdelate oceno letošnjih delegatskih volitev s perspektiv udeležbe duhovnikov in kaplanov in odgovorite na vprašanja: Koliko duhovnikov (kaplanov) je bilo izvoljeno v temeljne delegacije (kje in katere)?, Kakšna je bila njihova udeležba na volitvah, ali so volili ali ne?, Kakšna je bila njihova predvolilna aktivnost: javna s prižnice, da je agitiral za ali proti udeležbi in ona, ki jo je izražal v osebnih stikih z ljudmi?, Ali imate kakšno osebno zapaženje v zvezi z naštetimi vprašanji?” Kako iskrena so njegova prizadevanja za demokracijo v Sloveniji pa presodite sami.

Domen Mezeg