fbpx

Psi čuvaji ali volkovi v ovčjih kožuhih?

Foto: Matic Štojs Lomovšek/Pixabay/Facebook

Mediji ves čas vpijejo, da niso svobodni. Da niso niti ne smejo biti svobodni, ko širijo vnaprej dogovorjeno in politično korektno agendo. Tej kvazi svobodi se je treba upreti z resnično svobodo.

Novinarji so se radi ponašali s prispodobo, da so psi čuvaji demokracije in ljudstva. To, kar danes gledamo v Sloveniji in Evropi, je daleč proč od te prispodobe. Medijske hiše in njihovi protagonisti so vse bolj čuvaji določene agende ali drugače povedano: določenega ideološkega voznega reda. Če je še deset in več let nazaj veljalo, da si lahko izbiral med zmerno konservativnim in konservativnim medijem na eni strani, na drugi pa med zmerno liberalnim ali socialističnim ter radikalno levičarskim, se je ta razlika v zadnjih letih vse bolj zabrisala.

Ko ni več razlike med Frankfurter Allgemeine in Suddeutsche Zeitung ali med Le Mond, La Figaro in Liberation, vsaj ko gre za poročanje o neki drugi državi, kot v zadnjem času o Sloveniji, se lahko vprašamo, kaj se dogaja z mediji in z novinarji.

Večer je hotel biti objektiven, a je prišel Milan Kučan k uredniku Milanu Predanu na zajtrk
Tujec res ne more opaziti, da v Sloveniji ni nobene bistvene razlike med obstoječimi dnevniki in njihovimi spletnimi stranmi. Kot so majhne razlike med RTV Slovenija in POP TV, govorimo seveda o politično informativnem delu. Tudi naša medijske scena se je pred tremi desetletji poizkušala diferencirati v luči in perspektivi večstrankarskega sistema. Celo skrajno levi mediji, kot je bil vedno Dnevnik, je iskal določeno uravnoteženost in notranjo pluralnost. Enako je valjalo za POP TV, dokler ga je vodil Tomaž Perovič, ki je sicer človek leve provenience. Spomnimo na poizkus Milana Predana pri mariborskem Večeru, da časopis zapelje v zmerno sredino. To je bil čas, ko se je govorilo, da postaja Večer najboljši slovenski dnevnik, dokler ni prišel Milan Kučan k Predanu na zajtrk. Danes je Večer levičarski časopis in dela veselo družbo Dnevniku in Delu.

Vsi poizkusi novih političnih strank, da si ustvarijo lasten dnevnik, so propadli. Glavni vzrok je bil finančne narave, saj je recimo Slovenec bil materialno odvisen od Zidarjevega SCT. Neodvisnost novinarjev in njihovega pisanja se zelo dobro vidi, če pogledamo revijo Reporter in njen razvoj od Slivnikovega Maga do danes. Revija Reporter je naredila preobrat od zmerno desnega in liberalnega magazina, naklonjenega novim političnim strankam, v revijo, ki se mora pokoriti svojemu novemu lastniku in je tako izgubila večino svojih najbolj zvestih bralcev.

Foto: STA

Mediji tolčejo po kapitalizmu, a so do njega servilni; ustvarjajo parole, a ne preverjajo njihove resničnosti
Ti isti novinarji, ki tolčejo čez kapitalizem, dejansko pri vseh medijih dokazujejo, da mu v bistvu servilno strežejo. Govorjenje in pisanje o neodvisnosti in svobodi medijev je farsa, ki ji novinarji sami ne verjamejo, ali pa so tako zaslepljeni, da svojega lastnega obrata ne prepoznajo. Če se razume ta neodvisnost od oblasti, drži samo takrat, ko je na oblasti opcija, ki medijskim hišam ni blizu. Ko pa je na oblasti njihova opcija, pozabijo, da bi morali biti neodvisni in svobodni.

V mednarodnem medijskem svetu lahko zadnjih dvajset let opažamo, da praktično večina medijev ves čas napada Viktorja OrbanaDonalda TrampaJaroslava Kaczynskega in sedaj Janeza Janšo. V nobenem primeru se mediji ne potrudijo, da bi politiko teh predsednikov ocenjevali v kontekstu politične situacije države, o kateri se govori. Ustvarijo se splošne parole, ki se ponavljajo iz medija v medij, in te parole postanejo uradno stališče politikov in tudi publike.

Če pogledamo samo slovenski primer v zvezi z STA in tožilci, nam postane vse jasno. V primeru STA je napadena samo vlada, ki ne zahteva nič drugega kot transparentno poslovanje. Kakor da to ne bi bil del evropske tradicije in vrednot? Če bi direktor izpolnil te pogoje, bi že zdavnaj zadeva šla z dnevnega reda. Da tega ne stori, sta lahko samo dva motiva: ali kaj skriva ali pa z zavlačevanjem omogoča, da je zaradi STA vlada neprestano na udaru.

Mediji namenoma poudarjajo obrobne, izrazito notranje zadeve, namesto širše evropskih?
Podobno je v zvezi s tožilci in njihovim imenovanjem. Če so tako dobri kandidati, kot je govorila levica, kako da niti tožbe niso znali vložiti formalno korektno. S tem so vse povedali o svoji usposobljenosti. Edino pravilno, da vlada noče poslati v Bruselj takih šalabajzerjev, ker jih je tam že dovolj in preveč. In da ti dve temi, tožilci in STA, predstavljata osrednji problem slovenske politike, lahko beremo in poslušamo tudi na dan, ko je predsednik vlade imel v Evropskem parlamentu govor, v katerem je govoril o bistveno pomembnejših in usodnejših zadevah za Slovenijo in Evropo, kot so STA in tožilci.

Ob tem lahko razkrinkamo interes medijskih hiš, ki jim ni do resnice in celovitega poročanja, ki jih ne zanimata razvoj in perspektiva evropske politike, ampak marginalne malenkosti, s pomočjo katerih se ustvarja vtis, da je res to, kar mediji že ves čas trdijo, da je slovenska demokracija v nevarnosti in da nam vlada avtoritarni Janša. To razglašajo tisti, ki so bili in so še najbolj zvesti branitelji totalitarnega Tita. Če hočejo to lažno tezo vzdrževati, morajo iskati konkretne primere, ki bi naj to potrjevali in dokazovali. Tako poročanje postane popolnoma odvisno od tiste agende, ki si jo je določen medij zadal ali so mu jo določili lastniki, ne da bi se ob tem kritično vprašali, ali osnovna teza drži ali pa je izmišljena in vzdrževana s propagandističnimi prijemi.

Mediji vidijo, kar jim ustreza, neuresničenih odločb ustavnega sodišča pa ne
Recimo, da postavimo vprašanju tožilcev in STA nasproti vprašanje neuresničitve odločbe ustavnega sodišča o stoodstotnem financiranju osnovnega šolstva, ne glede na izvajalca. Kaj je večje kršenje pravnega reda, ali nespoštovanje odločitev ustavnega sodišča ali zahtevati od STA čiste račune in pri postopku tožilcev preveriti njihovo usposobljenost?

V nobenem od razvpitih problemov ni odločalo ustavno sodišče, pa takšen vik in krik. V nekem drugem primeru, ki ni v prid levičarski ideologiji in njihovim medijem, je ustavno sodišče odločalo in zahtevalo, da parlament to odločitev sprejme.

Kdo ne spoštuje vladavine prava, kdo bolj ogroža pravni red in evropske vrednote?
Neodvisni novinar in novinar, ki mu je nekaj do svobode in demokracije, bi moral vedno zadevo pogledati še z drugega zornega kota, ne pa da vsi drug za drugim ponavljajo iste teze in iste fraze, ne da bi se vprašali o njihovi resničnosti ali izmišljenosti. Če novinarji z iskanjem resnice niso pri čuvaji demokracije, mora to postati državljan sam. Naravnost žalostno in skrb zbujajoče je, da politiki slepo sledijo medijskim agendam, da so od njih odvisni in da nimajo lastnega kadra za komuniciranje z javnostjo, ki bi preverjal dejstva mimo tega, kar pišejo in govorijo osrednji mediji.

Nauk vsega tega je, da nobenemu mediju ne smeš verjeti in zaupati na prvo žogo, kljub vztrajnemu ponavljanju. Bolj ko kaj ponavljajo, bolj je to problematično in terja preverjanje. Danes mora državljan sam postati pes čuvaj, v nasprotnem primeru je uboga ovčica, ki slepo gre za ovco vodnico, dokler jih ne napadejo in požrejo volkovi, preoblečeni v ovčja oblačila. To so prijazni in sladki novinarji brez lastne pameti in kritične presoje, ki za ovčjo fasado skrivajo svojo volčjo agendo. Mediji ves čas vpijejo, da niso svobodni. Da niso niti ne smejo biti svobodni, ko širijo vnaprej dogovorjeno in politično korektno agendo. Tej kvazi svobodi se je treba upreti z resnično svobodo.

Ivan Štuhec, Časnik