fbpx

Simona Kustec: Predolgo časa že slovenski politični prostor izrablja socialno najbolj ranljive za nabiranje svojih političnih točk

Nekdanja ministrica Simona Kustec (Foto: Polona_Avanzo)

Šolsko leto se je po dveh letih začelo običajno, veselo in brezskrbno, brez mask, razdalj in drugih omejitev zaradi virusa, ki je sicer še vedno med nami. O tem, zlasti pa o delu v preteklem mandatu smo se pogovarjali z nekdanjo ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Simono Kustec.

Po mandatu ministrice se niste vrnili na FDV, pač pa ste odšli na Univerzo na Primorskem. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Šlo je za povsem osebno odločitev, v katero me ni silil nihče drug razen sama sebe. Že kar nekaj časa sem vedela, da je na polju strokovnega razvoja napočil čas za menjavo delovnega okolja, za nove in sveže poglede in izzive. Veselim se dela, ki me čaka, in se s hvaležnostjo spominjam vsega dobrega, kar prinašam s seboj s prejšnjega delovnega mesta.

Letošnje šolsko leto se je začelo prav evforično: ves čas beremo, da so učenci te ali one šole vstopili v nove ali prenovljene prostore, tudi veliko vrtcev je obnovljenih, sredstva za investicije za preštevilne obnove in gradnje pa so se zagotovila prav v vašem mandatu …

Dobro je, da se vsako novo šolsko in mesec kasneje tudi študijsko leto začne evforično, v pozitivnem smislu in s polno velikih pričakovanj. Pa ne le pri šolajočih se, ampak tudi pri zaposlenih in širše. Vsak od nas mora podati svoj glas za odgovoren in spodbuden odnos do učenja. Če otroke in mlade sprejmemo lepo in toplo, se bodo počutili dobrodošle in varne. Lepa šola in prostori z moderno opremo gotovo lahko pomagajo pri tem in odgovorna lokalna skupnost ter država, ki se tega zavedata, zato tudi vlagata denar v prenovo in graditev novih šol, nakup nove opreme. V zadnjih dveh letih se je v to vložilo veliko denarja, tudi z izdatno pomočjo EU. V letu 2021 je ministrstvo za šolstvo za sofinanciranje investicij v stavbe vrtcev in osnovnega šolstva ter športnih objektov namenilo 45,2 milijona evrov za investicije v 55 vrtcev v 55 občinah​, 67,2 milijona evrov za investicije v 69 osnovnih šol v 68 občinah​, 1,7 milijona evrov za investicije v dva objekta šol narodnostnih manjšin v dveh občinah​ in 4,1 milijona evrov za investicije v kar 50 športnih objektov v 50 občinah.

Treba pa se je zavedati, da investicije niso le stavbe, ampak so v šolstvu predvsem tudi sodobni pristopi k poučevanju, sledenje spremembam v vsebinah znanja, v potrebah učečih se generacij, zaposlenih in nasploh nadaljnji razvoj. Če ni slednjega, so vsi novi lepi prostori in najnovejša superoprema v njih brez vrednosti. In na tem področju imamo še zelo veliko dela pred seboj – najprej strokovna skupnost, potem seveda s svojo regulativo tudi država.

Kako je bilo nasploh delati v tedanji vladni ekipi? 

Mandat naše vlade je povsem usmerjalo spopadanje z epidemijo in njenimi posledicami, nato predsedovanje države Svetu EU in na koncu soočanje s problematikami vojne v Ukrajini, energetske, prehranske in nasploh krize rasti življenjskih in delovnih stroškov. Ogromno je bilo neznank, neznanih situacij, odločitve, ki bodo zavarovale življenja in zdravje ljudi, pa je bilo treba sprejemati hitro, a vseeno premišljeno in preudarno. Na takšen način je od prvega do zadnjega dne mandata potekalo naše delo na vladi intenzivno, brez premora, z neštetimi neprespanimi nočmi brez prostih vikendov in dopusta, a ni moglo biti drugače v takšnih razmerah. Morali smo biti temeljito pripravljeni, poučeni, veliko smo se pogovarjali, posvetovali in tehtali pred končnim odločanjem. Za blef in nastopaštva ni bilo ne prostora ne tolerance.

Foto: Polona_Avanzo

Kako ste doživljali epidemijo? Gotovo ni bilo lahko posredovati navodil glede šolanja na daljavo, mask in drugih ukrepov? Doživeli ste namreč ogromno nasprotovanja in nerazumevanja. Kako gledate na to danes, ko je nenadoma vse v redu? 

Danes je bolj ali manj vse v redu. Imamo cepiva, sedaj prihajajo tablete, imamo teste, imamo samotestiranje, do poletja 2020 pa nismo imeli praktično nič od tega. Imeli pa smo poročila o grozljivem dogajanju v Italiji, Španiji, na Kitajskem, nihče ni znal napovedati, v katero smer se bo vse skupaj odvijalo, vedelo se je le, da imamo opravka s smrtno nevarnim virusom za človeka in da njegove natančne sestave ne poznamo. Zaradi okužb s covidom-19 so v domovih starejših množično zbolevali in žal tudi umirali, zdravstveni sistem je bil na robu zloma, postelj na intenzivnih oddelkih ni bilo več dovolj za vse, ki bi jih potrebovali.

Sama sem s seboj vse dileme razčistila prvih deset minut v soboto, 14. marca 2020, zgodaj zjutraj, ko sem nekaj ur po imenovanju naše vlade sklicala najožjo ekipo zaposlenih na ministrstvu in jim rekla, da morajo biti v ponedeljek zaradi neznanega, a smrtno nevarnega virusa do umiritve razmer zaprta vrata vseh šol, vrtcev, fakultet. Da je treba pripraviti za to ustrezne pravne podlage, nemudoma o tem informirati prek utečenih kanalov komunikacije, ki jih na ministrstvu poznajo dolgoletni zaposleni kadri, vse zavode in da jim je treba pri tem obvezno sporočiti, da se mora izobraževanje, dokler se stanje ne umiri, neprekinjeno nadaljevati od doma. Hkrati smo se prvič sešli s predstavniki strokovnega dela na čelu z Zavodom RS za šolstvo in nastajati so začele prve usmeritve za izvajanje učnega procesa v novih okoliščinah. Tudi danes bi storila isto. Zavedam se, da sem s takšno odločitvijo nase prevzela tudi vse stiske in nerazumevanje, a verjemite mi, da je nositi križ težav zaradi izobraževanja na daljavo, zato da v tovrstnih apokaliptičnih zdravstvenih razmerah, ki so vladale pred dobrima dvema letoma, zavaruješ zdravje in življenje ljudi, mnogo laže, kot če bi morala nositi eno samo smrt, ki bi se zgodila v šoli zaradi nevestnega odnosa do virusa.

Kako je potekala priprava vseh ukrepov proti širjenju virusa – kaj vse ste morali upoštevati in kdo je pri tem sodeloval? Koliko je to stalo?  

Kot sem že omenila, naš izobraževalni sistem ni bil niti pripravljen niti ustrezno opremljen za tak scenarij. Pa ne samo izobraževalni. Tudi delovnopravni procesi niso predvidevali tovrstnega dela od doma za šole. Odzivnost družin, zlasti tistih v socialnih, bivanjskih in družinskih stiskah, tistih iz oddaljenih krajev brez povezav z internetom, velikih družin s šoloobveznimi otroki, je bila velik izziv tako zanje kot za šole in tudi za nas. Treba se je bilo nemudoma odzvati in pomagati. Ogromno je bilo medsebojne pomoči med dobrimi ljudmi, na pomoč so priskočile lokalne skupnosti, seveda šole, številna podjetja so darovala prepotrebno opremo. Vlada in naše ministrstvo smo skupaj z Zavodom RS za šolstvo in Arnesom pomagali pri zagotavljanju dodatne opreme, povezav, strokovne pomoči in smernic. Veste, tudi mnogo učiteljev tedaj še ni bilo veščih dela z modernimi tehnologijami, pa tudi opremljenost vseh šol ni bila na zadostni ravni. Vse to so bili veliki izzivi. Država je npr. do konca oktobra lanskega leta samo za ukrepe v času epidemije namenila iz svojega proračuna okoli 135 milijonov evrov, od tega prek 43 milijonov vrtcem za izpad plačil staršev v času zaprtja, skoraj 40 milijonov zaposlenim za dodatke k plačam, dobrih 16 milijonov enkratnega solidarnostnega dodatka študentom, prek 10 milijonov za zaščitno opremo. Za nakup informacijsko-komunikacijske opreme smo poleg proračunskih sredstev pridobili še posebna sredstva EU in skupaj namenili zanjo 30 milijonov evrov. Te številke, v katere seveda nimam več natančnega vpogleda, bi morale biti sedaj še višje. Vem, da se prav sedaj na ravni univerz dela razrez milijonskih sredstev, ki smo jih pridobili iz EU za namene Načrta za okrevanje in odpornost, da se sedaj po novem zakonu o raziskovalni dejavnosti na novo delijo višja programska sredstva.

Čeprav se je v nekaterih medijih prikazovalo drugače, smo pri oblikovanju vseh ukrepov od samega začetka do konca tesno sodelovali z izobraževalno, epidemiološko, zdravstveno in tudi s psihološko stroko. Delalo se je v skupinah in na različnih ravneh operative, vedno pa v skupinah, ki so jih sestavljali predstavniki političnega dela ter uradniki v izobraževalnem, športnem in pravnem resorju znotraj ministrstva doma in v Bruslju, od koder smo prejemali aktualne podatke iz drugih držav članic. Stalni obvezni predstavniki pri vseh vsebinah so bili tudi Zavod RS za šolstvo in predstavniki iz ravnateljskih vrst, seveda NIJZ in ministrstvo za zdravje, vključeni so bili predstavniki vladnih strokovnih svetov za izobraževanje in šport ter posvetovalna skupina. Velika večina vseh na čelu s prav takšno večino iz učiteljskih vrst je s svojim odnosom in predanostjo takrat opravila neprecenljivo in nepogrešljivo delo, zato mi dovolite, da se jim na tem mestu znova iskreno zahvalim za vse. Gre za velike ljudi z znanimi imeni in priimki in vem, da nas je ogromno v tej državi, ki bi vsak iz svoje izkušnje znali sredi noči navesti njihova imena. Imena učiteljev, svetovalnih delavcev, ravnateljev, strokovnih delavcev, uradnikov. Žal pa so obstajali tudi tisti, ki so prihajali z drugačnim poslanstvom, kritiko, netenjem dodatnega nemira, strahu, negotovosti, predvsem pa brez resnih in za vse enako ustreznih rešitev. O njih smo veliko poslušali po medijih, dobili pa zelo malo, če sploh kaj koristnega.

Zaradi epidemije je tehnološka opremljenost in z njo povezana širina znanja tako šol kot gospodinjstev danes povsem drugačna. Boljša. Vsi skupaj smo se znali in zmogli prilagoditi novi realnosti, in če smo s tem rešili samo eno življenje, smo naredili veliko.

Ves čas epidemije smo poslušali, kako imajo otroci zaradi zaprtih šol in šolanja na daljavo psihične in druge težave, da so otroški psihologi in psihiatri nedostopni – vse te težave so v resnici bile, vendar pa je absurdno, da v teh dneh v medijih beremo, kako zelo je za veliko otrok stresen prvi šolski dan … Prepričana sem, da ste v svojem mandatu veliko naredili tudi za to področje, a je bilo prezrto.

Zavedali smo se, da so se pojavljale tovrstne težave. Pa ne samo pri otrocih, tudi pri učiteljih in med vsemi nami. Predvsem tudi starši so se srečevali s šolanjem od doma, hkrati pa so morali izpolnjevati svoje službene obveznosti. Ali doma ali na delovnem mestu. Nekatere družine živijo v okoljih, ki niso prijazna. Prisotno je nasilje, alkohol … Epidemične okoliščine prisilnega celodnevnega bivanja doma so te stiske samo še povečale. Vsi smo bili negotovi, bolj napeti, v krču strahu. A tako, kot sem že rekla, veliko je bilo medsebojne pomoči, svoje je morala narediti tudi šola in po svoji strokovni poti pravočasno prepoznati te stiske pri učencih, dijakih in študentih ter jim pomagati, jih usmeriti po strokovno terapevtsko pomoč, ko je bilo to potrebno.

In imate prav, žal ne samo zaradi epidemije, ampak na splošno že kar nekaj časa živimo v psihološko zahtevnih časih, v katerih je preveč egoizma, gledanja samo na svoje potrebe, nezanimanja za okolico, za stiske drugih. Poudarjamo negativne zgodbe, ne privoščimo uspeha nikomur, vse se meri z denarjem, pozicijami, materialnimi dobrinami, iskanjem lukenj v pravilih, z nadvladovanjem drugih, laganjem in manipuliranjem. Postajamo družba, ki razen ob dobrodelnih akcijah in športnih uspehih ne zna več stopiti skupaj. Takšne razmere niso in ne morejo biti spodbudne za otroke, ki potrebujejo varnost, predvidljivost, pravila, ki jih razumejo in za katera vidijo, da se jih tudi drugi držijo na enak način, da so dobra.

Kar zadeva t. i. strokovno svetovalno pomoč, smo med mandatom naredili, kar se je realno dalo. Zagotovili smo več in lažje zaposlovanje strokovnega osebja, a kaj ko tega profila na trgu dela ni dovolj. Za najbolj zahtevne primere smo še v letu 2020 po večletnem neuspehu z enotno nadstrankarsko podporo pripravili zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in z vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju, vidno smo povečali letna finančna sredstva za te namene, oblikovanih je kar nekaj stalnih strokovnih delovnih skupin. A vsi ti strokovni, administrativni in tudi finančni ukrepi ne bodo rešili dejanskega problema, ki se začne že z dejstvom, da mnogih stisk, v katerih živijo naši otroci, niti sami ne poznamo ali jih niti ne želimo prepoznavati.

Dvakrat so vas interpelirali in gnali stvari do absurda … Bi želeli to kakor koli komentirati?

Z vstopom v vladno ekipo sem padla v nemilost celotnega levega dela politične scene v Sloveniji. Zato, ker sem se po njihovem prepričanju odločila stopiti na “nepravo” stran. Vse do takrat je bilo večinoma v njihovih očeh z menoj vse dobro in kar prav, celo to, da sem ženska v politiki na visokem položaju (govori o mandatu 2014–2018, ko je bila kot vodja vodilne koalicijske stranke SMC del levosredinske koalicije, op. p.). Veste, že ko sem se prvič podala v politiko, me niso zanimale strani. Zanimala me je vsebina, zanimali so me ljudje, reševanje njihovih problemov, skrb za enake razmere za dostojno življenje vseh. Ko sem se leta 2020 vrnila v politiko in prevzela ministrsko funkcijo, sem vedela, da prihajam pomagat v verjetno najtežjem času od samostojnosti dalje. Ni se spremenila ne država ne narod, se je pa spremenilo to, da sem po mnenju dela javnosti in politike stopila na napačno stran in da sem skupaj s stroko v boju proti smrtonosni epidemiji zagovarjala varovanje življenj vseh pod enakimi pogoji pred pravico po neomejeni svobodi posameznika. To je bil povod za vse, kar je sledilo. V napadih in poskusih uničenja, med katerimi sta bili tudi ti dve interpelaciji, je bil vsak poskus dialoga z znanjem in z dejstvi neuspešen, preslišan. Z namenom popolne osebne diskreditacije so štele laži, manipulacije, poniževanja, z načrtno propagando ustvarjeni kaos. Posamezniki z imeni in priimki in nekateri mediji so kar tekmovali, kdo bo pri tem bolj surov. O vsem narejenem in izrečenem obstaja gora dokumentiranega arhiva, ki naj bo opomin in sodnik.

SVIZ je spodbujal učitelje k stavki še čisto pred iztekom mandata. Kaj so vam takrat očitali in zakaj po vašem niso hoteli pogajanj s prenosom v živo? Kaj so sploh hoteli?  

To bi pa morali vprašati njih. Tudi sama sem jih želela vprašati, kaj želijo, jih povabila, da mi povedo, pa niso prišli. Za nekoga, ki v imenu svojih članov prihaja z iskrenimi in poštenimi nameni, kamere niso ovira. Prav nasprotno. Takšno priložnost bi si morali šteti v čast, saj so dobili možnost, da širša javnost na čelu z njihovim članstvom sliši, za kaj se zavzemajo.

Zakaj je bilo toliko nasprotovanja okoli visokošolskega zavoda GRM? 

Nasprotovanj je bilo na polju visokega šolstva in znanosti veliko. Ni bil le Grm, v bistvu so bile vse pobude za ustanavljanje novih zavodov, za koncesije, celo za razpise dodatnih vpisnih mest za deficitarne poklice deležne nasprotovanj. Vse to bi po mnenju obstoječih zavodov jemalo njihov denar, ogrozilo njihove že utrjene položaje, nasploh monopolni primat, ki ga imajo nekateri še iz časov prejšnje države. Argument enake obravnave, izpolnjevanje vseh zahtevanih pogojev v primeru novih pobud znotraj obstoječe visokošolske in znanstvene skupnosti s kakšno redko izjemo preprosto ni štel, češ, saj nas je dovolj, država ne zmore in ne potrebuje novih zavodov, mi smo povsem referenčni in konkurenčni.

Nova vlada kar po vrsti opušča in radira vse, kar je storila prejšnja. Koliko je pravzaprav v tem trenutku ostalo od novele ZOVFI? Možnost napredovanja pomočnic vzgojiteljev v mentorje je, kolikor vem, ostala.  

V ozadju aktualnega noveliranja so politični in ne strokovni premisleki, je moč glasovalnega aparata, ki brez prevelikega poznavanja vsebine, problematike, tehtanja mogočih rešitev vse vrača nazaj na staro. Na točke torej, ki povzročajo probleme. V šolskem prostoru to recimo na primeru sestave svetov zavodov pomeni, da bodo ravnatelji pri svojem delu še naprej ujetniki volje drugih, da občine in vlada kot ustanovitelji šol zanje nosijo polno pravno odgovornost, a pri tem nimajo skoraj nobene dejanske besede. Takšen menedžment izhaja iz zelo starih, že davno preživelih časov samoupravljanja, ki v teh časih potrebuje temeljito prevetritev nove vizije šole in izobraževalnega sistema za prihodnost. Tudi v to smer smo aktivirali številne procese v zadnjih dveh letih, za te namene za naslednjih šest let za EU tik pred koncem mandata pripravili predlog za finančno podporo vsebinam v vrednosti skoraj 710 milijonov evrov, zgodovinsko največ povišali domače proračunske postavke na resorju. Res iskreno upam, da bodo vse te vreče denarja pod novo vlado porabljene za nadaljnji razvoj in modernizacijo šolstva, tudi za popravo plačnih nesorazmerij zaposlenih in ne za nize projektov, ki bodo služili sami sebi in osebnim računom njihovih izvajalcev.

Ali lahko komentirate digitalne bone za šolarje? Zelo so jih kritizirali, češ da so si šolarji zanje kupili predvsem slušalke.

Ideja je bila dobronamerna in velikodušna. Spomnim se, kako je Mark (Andrijanič, nekdanji minister za digitalizacijo, op. p.) iskreno verjel vanjo, a je s svojo ekipo ni več imel možnosti tudi izpeljati v praksi. Ko daš nekomu pravico, moraš zaupati, da bo z njo naredil najbolj prav zase in za cilj, v katerega si tudi sam verjel. Ni prav, da sedaj obsojamo mlade, kaj so si kupili, vzeli so tisto, kar lahko in kar mislijo, da potrebujejo. Pomesti moramo pred lastnim pragom, če si postavljamo takšno vprašanje. Predvsem se vprašati, ali je ukrep za izvedbo pripravila kompetentna ekipa, je premislila in pretehtala najboljše in za vse enake pogoje, so bili o teh odločitvah seznanjeni in se z njimi strinjali vsi odgovorni.

Danes je spet “na mizi” brezplačna šolska prehrana; najprej so zavrnili zakon, ki bi to omogočal in ki ga je pripravila prejšnja vlada kot nekaj nesprejemljivega, danes pa to sami predlagajo. Kako bi to komentirali?  

Predolgo časa že slovenski politični prostor izrablja socialno najbolj ranljive za nabiranje svojih političnih točk. V bistvu gre za zlorabljanje lastnega ljudstva za strankarske cilje všečnosti. To je do ljudi preprosto nedostojno, ponižujoče, neiskreno. Podobno se vrsto let dela tudi z upokojenci, z žrtvami zlorab, z mladimi. Nasploh se mi zdi, ko vse tole opazujem, da je v naši družbi preprosto umanjkalo intelektualno izobraženih, premišljujočih in emocionalno stabilnih ljudi, ki bi bili pripravljeni z vsem, kar znajo in premorejo, delati za ljudi. Ne gre za to, da takšnih ljudi ni, ampak ne najdejo prav nobenega razloga, da bi se spuščali v tako pokvarjene delovne razmere, kot jih ustvarja del politične arene pri nas. In jih razumem.

Foto: Polona_Avanzo

Kaj bi želeli ob koncu pogovora poudariti?  

Da moramo kot narod ostati povezani in obstati ter na ta način dokazati, da si zaslužimo svojo državo, da smo nanjo ponosni in zanjo pripravljeni tudi kaj narediti in ne od nje samo ves čas le nekaj pričakovati. V časih, ki prihajajo, bomo postavljeni pred velike preizkušnje, ki jih lahko rešujemo le skupaj, z veliko razuma in razumevanja, tudi z odrekanjem in vztrajanjem pri poštenem in dobrem.

Biografija

Simona Kustec (1976) je redna profesorica, znanstvenica in raziskovalka političnih ved. Od leta 1999 in 2022 je bila zaposlena na FDV UL, po koncu ministrskega mandata junija 2022 pa se je zaposlila na Univerzi na Primorskem. Do sedaj je objavila več kot 400 strokovno-znanstvenih del doma in v tujini, kot gostujoča predavateljica in raziskovalka je delala in se izobraževala na številnih tujih univerzah. Leta 2014 je bila na listi SMC izvoljena za poslanko v DZ in v mandatu vodila poslansko skupino SMC ter bila podpredsednica SMC. Leta 2018 ni kandidirala na volitvah v DZ, a se je leta 2020 ob nastopu politične in zdravstvene krize na prošnjo tedanjega vodstva vrnila v politiko in v okviru SMC postala ministrica za izobraževanje, znanost in šport. V njenem mandatu se je zaradi epidemije novega koronavirusa ministrstvo soočalo s številnimi izzivi, sama je bila iz opozicije deležna neprestanih kritik, uspešno je prestala dve vloženi nezaupnici. Med 1. julijem in 31. decembrom 2021 je v sklopu slovenskega predsedovanja Svetu EU kot resorna ministrica predsedovala evropskim svetom na področjih raziskovanja, izobraževanja, športa in mladine in delo uspešno sklenila z zgodovinskim sprejetjem Evropskega modela športa, novega Evropskega raziskovalnega in izobraževalnega prostora in s pripravo izvedbe Evropskega leta mladih 2022.

Lucija Kavčič, Demokracija