fbpx

Skrajna levica v imenu naprednih nazorov duši in ignorira resnični napredek družbe

Četverček KUL s predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem (Foto: STA)

Že nekaj let smo priče strahoviti ihti nosilcev levega krila slovenske politike, da bi nam odvzeli svobodo govora. Ideologem, ki ga uporabljajo, je sovražni govor. Sovražni govor v pravem pomenu je namreč rezerviran le za t. i. napredne govorce. Sistem “demokratičnega” nadzora medijev, ki so ga vpeljali s pomočjo množice NVO-jev in proslule družboslovne fakultete, tolerira le sovražni govor govorcev levega izvora. In tega ni malo. Za drugače misleče pa ni milosti. Te je treba cenzurirati, izolirati, prepovedati in uničiti. Razglasiti jih za nestrpneže! Do nestrpnežev pa smeš biti tudi sam nestrpen, do njih ni mogoče biti toleranten. Svoboda govora, ki jo zagovarjajo te vrste preganjalci nestrpnosti in sovražnega govora, ni nikakršna svoboda za vsakogar: to je svoboda le zanje, ne za vse.

Prav v tem je vsa naša levica skrajna, normalne levice nimamo. Ponosna je na vsa zlodela svojih predhodnikov, saj zastopa in časti vse njihove vrednote.

Za oblast in privilegije bi storila vse. To je politični pol, ki je v imenu lažnega kolektivizma pripravljen suspendirati sleherno kolektivno voljo in nastrojenost večine ljudi. To je pol, ki v imenu naprednih nazorov duši in ignorira resnični napredek družbe in v njej težnjo po polni realizaciji posameznika. To je politični blok skrajnežev, ki imajo do svojih nasprotnikov ničelno toleranco, zato jih lahko kadarkoli in na osnovi česarkoli razglasijo za fašiste, šoviniste in rasiste ter tako izpostavijo pregonu. To je politični aglomerat, ki v kolektivni varnosti vidi predvsem nevarnost zase – in obratno: z zavarovanjem samega sebe, svoje svobode ogroža tako individualno kot kolektivno svobodo in varnost vseh. To je oblasti lakomna združba, ki se trudi suspendirati tako naravne zakone kakor logiko.

S kampanjo za enakost omalovažuje naravno razlikovanje po spolu, rasi, človekovih sposobnostih in individualnih prioritetah. Z vsiljivo pluralizacijo vrstnih in rodovnih pojmov podira hierarhično strukturiranost jezika in pojmovnega sveta, ki nam omogočata razumevanje, tvorno sožitje in obvladovanje stvarnosti; s hiperprodukcijo istorečja poskuša nadomestiti smisel, zapolniti siceršnjo praznino in breztemeljnost glede svoje splošne določenosti …

“Resnica nikoli ni bila moja intimna opcija”
Za nesvobodno družbo sta značilni tako nesvoboda na eni kot absolutna samovolja na drugi strani. V nesvobodni družbi vlada cenzura, zanjo je značilen pregon tistih, ki javno – z besedo ali dejanjem – prestopajo meje dovoljenega. V totalitarnem režimu je celo dovolj, če to storijo le v mislih. Toda hkrati s tem – in to je značilno zanje – totalitarni, na vsestranski nesvobodi zasnovani režimi mrzlično utrjujejo pozitivno podobo o sebi, idealizirajo obstoječo ureditev ter jo skušajo kot odrešenjski projekt projicirati še v prihodnost.

Režim, zasnovan na nesvobodi in láži, se obdrži, dokler uspeva samega sebe – tako navznoter kakor navzven – prikazovati kot odrešujočega in razvojno pozitivnega (to je dolga leta uspevalo Titovi Jugoslaviji). Prav zaradi te zlagane podobe je bila svobodna in kritična beseda, ki je slikala stvari v pravi luči, tako oblastnikom kakor širokim slojem delovnega ljudstva, ki so se prilagodili in privadili na režim, videti razdiralna, negativistična in zategadelj nezaželena. In taka je v današnjih retro samoupravnih razmerah videti še zmeraj.

Pregon resnice iz javne besede je dandanašnji prevzela civilna družba. Ne sla po resnici in svoboda govora, zavratno ovaduštvo in produkcija laži postajata temeljni civilizacijski ter preživetveni dobrini.

Posameznik ni več pripravljen tvegati za resnico, saj se boji posledic; navdaja ga nadležen občutek, ki ga neprenehoma pogrevajo tudi osrednja občila, da resnica ljudi ne zanima več, da govorjenje, pisanje ter znanstveno in umetniško prizadevanje za resnico spravlja ljudi le še v zadrego in slabo voljo. “Resnica ni ena sama, resnic je več.” “Resnica nikoli ni bila moja intimna opcija,” bomo sčasoma priznavali drug drugemu. To ali ono napredno gibanje pa bo za vse nas še naprej krvavelo na okopih antifašizma, na ogljičnem odtisu globalizacije, v boju za vesoljno enakost in brezmejno svobodo ter napredek.

Tanja Fajon in Milan Kučan. Foto: sta

“Nihče ni ilegalen”
Na brezmejno svobodo nas je že pred časom opomnila sprevržena floskula: “Nihče ni ilegalen,” ki je v levičarskih pamfletih krožila že nekaj tednov, preden so v javnost pricurljale vesti o marakeški deklaraciji in smo posredno, iz alternativnih medijev izvedeli, da je njen osnovni namen legalizirati vse, kar je povezano z ilegalnimi migracijami in migranti iz tretjega sveta.

Izjava: “Nihče ni ilegalen,” skuša z značilnim dialektičnim obratom (skrivnost spekulativne konstrukcije, bi rekel Marx) zanikati nezakonitost prehodov državne meje. Zanikati skuša prav to, kar dnevno počno številni migranti. Floskula izkorišča logično in gramatično netočnost poimenovanja povsem določenega kršilca zakonov. Vendar pa je vsemu zanikanju navkljub še kako jasno, kaj označuje sintagma ilegalni migrant. Ilegalen kajpak ni migrant, pač pa njegovo početje. Gre za kršilca tistih zakonov, ki prepovedujejo nezakonito prehajanje državne meje. Težava nasprotnikov tega poimenovanja je pač v tem, ker s poimenovanjem ilegalni migranti takšne prestopnike razlikujemo od beguncev, kajti le slednji bi smeli biti deležni azila in drugih oblik mednarodne zaščite.

Zato ilegalnost kot način človekovega ravnanja namerno izenačijo z njegovo esencialno določenostjo. Vendar pa to storijo le zato, da bi jo zaradi njene nesmiselnosti že naslednji hip zanikali. Njihova pojmovna kritika leti pač na vsakogar, ki si drzne kvazi begunce poimenovati migranti, njihovo dejavnost pa razglašati za nezakonito.

Mnogi pripadniki levičarskih organizacij in strank se neposredno okoriščajo migranti
Mnogi pripadniki levičarskih strank in združenj (t. i. nevladnih organizacij) so naklonjeni sredstvom za njihovo logistiko, prevoz, nastanitev in oskrbo. Za te humanitarce je še kako pomembno, da beguncev oz. beguncev nikoli ne zmanjka, vsaj dotlej ne, dokler je dotok denarja zagotovljen. Zatorej je treba poleg oboroženih konfliktov, ki s kriznih območij poženejo v beg resnične begunce, na globalni ravni spodbujati tudi množične ekonomske migracije ter jih usmerjati iz revnega tretjega sveta na razviti zahod, kjer je denar. Za ideološko pokritje svojega neodgovornega – in tudi kaznivega! – početja uprizarjajo nevladniki in levica nenehno skrb za begunce, glasno vpijejo in pozivajo k solidarnosti, skrbijo jih ranljive skupine in drugačni, hkrati pa jim je identiteta identičnih – torej tudi nacionalnih skupnosti v Evropi in razvitem svetu – neznosen trn v peti. Od tod vsa ta gonja proti sovražnemu govoru, na novo porajajočem se fašizmu in populizmu, proti ksenofobiji in rasizmu …

Če ni ničesar ilegalnega, tudi ničesar legalnega ni.

Marjan Frankovič, Časnik