fbpx

Ekonomist Pezdir razgalil delovanje udbo-partijskega vzporednega ekonomskega sistema, ki je onemogočil zdravo tranzicijo

Ekonomist Rado Pezdir. (Foto: Nova24TV)

“Pri vzporednem sistemu ni šlo zgolj za izvoz kapitala, krajo družbenega premoženja, kraja delavstva itd., marveč je šlo za sistem, ki je partiji omogočal obstanek na oblasti. In vedno, ko je sistem ‘zaškripal’, se je ta vzporedni sistem vključil in vsul se je kapital. In ko je prišlo do zloma sistema, je bil ta vzporedni mehanizem ključen za to, da je partija v obliki omrežij – presečne množice med gospodarstvom in politiko, preživela in se v tranziciji konstituirala ter oblikovala v tranzicijske zmagovalce. Zato je bil ta vzporeden sistem, ki je bil prikrit, neviden, ker se proti njemu ni bilo mogoče bojevati. Karkoli je nekdo delal leta 1991, ni delal na enaki poziciji kot so to delali fantje iz vzporednega mehanizma, in ki jih je peljal tja, kamor so želeli – na vrh upravljanja celotnega sistema,” je ekonomist Rado Pezdir opisal delovanje in namen vzporednega ekonomskega sistema udbo-partijskih struktur, ki je preživel obdobje politične odjuge 90. let in postal osnova tranzicijske globoke države. 

V tokratni oddaji Beremo je voditelj Metod Berlec gostil priznanega ekonomista, kolumnista in predavatelja Rada Pezdirja. Ta je v oddaji spregovoril o svoji novi knjigi z naslovom Vzporedni mehanizem globoke države. Berlec: “V njej je predstavil epopejo nastanka in transformacije vzporednega sistema komunistične partije in udbe, od povojne ustanovitve družbe Safti, preko sheme vzporednega bančništva v Ljubljanski banki, prenosa kapitala v tujino in njegove ponovne vrnitve v Slovenijo pa vse do druge sanacije slovenskega bančnega sistema in afere “iranske milijarde”. Knjiga ima prek 600 strani.

Uvodoma je Berleca zanimalo, zakaj se je Pezdir lotil pisanja tako obsežnega dela in da se je odločil obdelati tako zahtevno tematiko. Pezdir: “Delo Vzporedni mehanizem globoke države, je nastalo na podlagi več epizod, ki sem jih tako raziskovalno, kot tudi osebno doživljal v svojem življenju.” Po knjigi o tranziciji je namreč zelo hitro ugotovil za kaj se dejansko gre. Lahko se pogleda makroekonomske podatke, veliko je ekonomskih analiz, vendar pa ideje, zakaj je stanje v Sloveniji tako kot je, ni znal pojasniti nihče izmed ekonomistov, zlasti tega, na kakšen način nastajajo omrežja, ki so bila nekakšen kamen v kolesju našega razvoja.

Zatem se je lotil pregledovanja vseh teh famoznih omrežij: kaj so, kdo jih sestavlja, kako se konstituirajo in na kakšen način poslujejo. “In ko sem to preučeval po lastniških strukturah in poslovnih povezavah, sem prehajal dlje in dlje v globino slovenske tranzicije, ko so se pričele vzpostavljati lastninske pravice za privatizacijo, in ko so se pričela tvoriti ta omrežja znotraj slovenske ekonomije.” Ob tem je ugotovil zanimivo posebnost – da se dejansko v vsaki od teh lastniških konfiguracij pojavlja neko tuje podjetje oziroma podjetje, ki je neposredno nastanjeno v davčni oazi, denimo na Cipru, v Luksemburgu, v Lihtenštajnu itd. Potem pa si je zastavil vprašanje, kdaj so naši gospodarstveniki, verjetno v navezavi s politiko, pričeli izvažati kapital v tujino. Ob tem se je lotil pionirskega dela raziskovanja.

Ohranjenih je presenetljivo veliko dokumentov glede udbo-partijske vzporedne ekonomije
Neke uradne baze podatkov, glede lastniških struktur o tem, kaj je bilo pred letom 1990, niso obstajale. In rečeno mu je bilo, da se je ta dejavnost pričela že v 80. letih. In tedaj mu je prišlo na misel, da bi zadevo pričel raziskovati v arhivu UDBE. Kontaktiral je sedanjega župana občine Radenci – Romana Leljaka. Prvo stvar, na katero je naletel, pa je bil podatek, da je leta 1951 Niko Kavčič v Lihtenštajnu, v 50. letih, ustanovil neko podjetje. To je bil prvi tovrsten dokument in del gromozanske sestavljanke. Pozneje je ugotovil, da ni šlo za naključne epizode, marveč za sistem, ki je bil oblikovan na takšen način, da je lahko prešel tudi v tranzicijo. In bolj ko je delal na dokumentaciji, bolj so se potrjevale njegove teze in bolj je videl, da je tranzicijo mogoče razumeti v konfiguraciji teh omrežij.

Voditelj oddaje Beremo Metod Berlec in ekonomist Rado Pezdir, avtor nove knjige z naslovom Vzporedni mehanizem globoke države. (Foto: Nova24TV)

Berleca pa je v nadaljevanju zanimalo, koliko gradiva o spornem udbovsko-partijskem poslovanju se je sploh še ohranilo. Obenem ga je zanimalo ali je dostopnega še veliko gradiva nekdanjega udbovskega bankirja Kavčiča. “Presenetljivo veliko gradiva je ohranjenega o delovanju uprave državne varnosti, seveda po nareku partije, o mehanizmih vzporedne ekonomije. In o izgradnji vzporedne ekonomije in vzporednega bančništva.” 80. leta so relativno dobro pokrita. “Meni pravzaprav ni jasno, zakaj tega niso uničevali, ker so pustili kronski dokazni material, za to – kar se je izkazalo – da dejansko delajo plansko umikanje kapitala pred padcem sistema in njegovo vračanje v tranzicijo, v navezavi z bankstrskim poslovanjem, tedaj največje slovenske banke NLB.” Drugi šop gradiva oziroma svoj opus pa je Kavčič želel spraviti v digitalno obliko in je dal ljudem material pretipkavati.

Kučan je neposredno vplival na to, kdo bo dobil mesto direktorja uprave NLB
In ko so ljudje slišali, da Pezdir to področje raziskuje, so se pričeli javljati ter mu dostavili ogromno količino fasciklov digitalizirane oblike Kavčičevega arhiva. In tam so se našli fantastični dokumenti, med drugim “operacija Merkur”, ki govori o tem, kako je nekdanji predsednik RS Milan Kučan, neposredno vplival na to, kdo bo dobil mesto direktorja uprave NLB, kar je izpeljal prav Kavčič. In to je prva zadeva, ki Kučana dokumentira v vzporedni državi, kajti predsednik države nima nobene pristojnosti pri imenovanju direktorja uprave NLB. V dokumentu je podrobno opisan celoten mehanizem delovanja tega sistema. Kavčič je bil sicer zgolj operativec. Pezdir pa je ob raziskovanju tega področja dobil tudi širšo dokumentacijsko sliko, da je lahko naredil pregled – povzetek in analizo tega kaj se je dejansko počelo.

Voditelj oddaje Beremo Metod Berlec (Foto: Nova24TV)

Besedno zvezo “vzporedna ekonomija” je povzel po njem, ker tudi najbolje opiše to, kar so dejansko počeli. Ob tem je še omenil, da je obstajala posebna služba za zapiranje in streljanje podjetnikov, ki so razmišljali kapitalistično. Po drugi strani pa so imeli te isti ljudje, ki so naročali eksekucije, zvečer seanse, na katerih so razglabljali kako se iti kapitalizem v davčnih oazah. Udba je po eni strani preganjala kapitaliste, po drugi pa se je šla ravno kapitalizem. “Njihovi zapisniki konferenc so zapisniki kapitalističnih uprav multinacionalk.” Poleg tega gre za zanimivo psihologijo ljudi, ki niso imeli problema s tem, da aretirajo ali ustrelijo podjetnika in čez dve minuti začnejo na isti mentalni shemi razmišljati o delovanju posla. Navsezadnje je Kavčič nekdanjega bohinjskega župana, podjetnika in bančnika Pava, enostavno potegnil ven iz koncentracijskega taborišča, iz zapora ter ga imel kot sužnja, da mu je najprej napisal učbenik o ekonomiji, potem pa vzpostavil tedanjo Vrtnarijo, poznejšo Drogo Portorož, kot delujoče podjetje. Ampak Kavčič ga je imel kot suženjsko delovno silo.

Vzporedni ekonomski sistem je režim pomagal ohranjati pri življenju
“Pri vzporednem sistemu ni šlo zgolj za izvoz kapitala, krajo družbenega premoženja, krajo delavstva itd., marveč je šlo za sistem, ki je partiji omogočal obstanek na oblasti. In vedno, ko je prišlo do ‘škripanja’ sistema, se je ta vzporedni sistem vključil in vlil se je kapital. In ko je prišlo do zloma sistema, je bil ta vzporedni mehanizem ključen za to, da je partija v obliki omrežij – presečne množice med gospodarstvom in politiko, preživela in se v tranziciji konstituirala ter oblikovala v tranzicijske zmagovalce. Zato je bil ta vzporeden sistem, ki je bil prikrit, neviden, takšna pošast, ker se proti njemu ni bilo mogoče bojevati. Karkoli je nekdo delal leta 1991, ni delal na enaki poziciji, kot so to počeli fantje iz vzporednega mehanizma, in ki jih je ta ‘pošast’ peljala tja, kamor so želeli – na vrh upravljanja celotnega sistema.”
 

Berlec je v oddaji gostil ekonomista Pezdirja. (Foto: Nova24TV)

Pezdir pa se je v svojem knjižnem delu dotaknil tudi prazgodovine družbe Safti. Ob tem ga je še zanimalo, kakšno vlogo je imel pri tej vzporedni ekonomiji dolgoletni prvi človek OZNE Ivan Maček Matija. Po mnenju Pezdirja je bil slednji v ekonomskem smislu vedno zanimiv. In velik Pezdirjev izziv je bil ugotoviti, kakšno vlogo je dejansko imel Maček Matija na finančnem področju. Gre za to, da je Udba leta 1948 prevzela delovanje tržaških podjetij, ki jih je predtem upravljala partija, saj so Tržaški Slovenci partijo ves čas “prinašali naokoli”. Prav zato je partija za to področje zadolžila Udbo, da bi imela strog nadzor nad razmerami. To je delovalo nekje do leta 1952, ko je nastopil Londonski sporazum, ki je določene zadeve zakompliciral, med drugim tihotapljenje. Tržaška kreditna banka je postala del tega vzporednega sistema, lastništvo pa je bilo preneseno neposredno na komunistično partijo.

Udbo-partijsko poslovanje se je odvijalo med Ljubljano, Trstom, Švico in Lihtenštajnom 
Pezdir je omenil še, kako se je v 90. letih prek enega izmed podjetij napajal vzporedni sistem, in da so imeli partijci veliko svojih računov v Švici. Partijski denar je še vedno na računih v tujini. Nemci so imeli podoben problem s Stazijem, ki je izvažal denar v Avstrijo, Švico itd. in so ga pred desetletjem pripeljali nazaj v Nemčijo, kar dokazuje, da je zadevo mogoče rešiti in urediti. Znano je tudi, da je glede vseh stvari odločal vrh partije, Udba pa je imela zgolj operativno vlogo. In obstajajo dokumenti, ki dokazujejo, da je vrh partije pisno soglašal s tihotapljenjem, ali pa je obstajal vsaj ustni dogovor. Potrebno pa je vedeti, da so bili italijanski pritiski na slovensko podjetništvo, v tistem času, enormni.

Rado Pezdir (Foto: Nova24TV)

In partija je ugotovila, da tako ne gre več naprej, zato so celotno lastništvo prenesli v Lihtenštajn. “S tem so dobili anonimnost, ugodne davke in prav posebne partnerje v podjetju. In to je bil edini način, da je imela partija prek Udbe dejanski nadzor nad nekim podjetjem.” Ta konfiguracija pa je zatem tekla v krogu: Trst-Švica (bančni sistem) – Lihtenštajn (zakriti lastniki) in na koncu nazaj v Slovenijo, kjer so bili uradno zakriti v podjetju, in kjer je bil nameščen ekonomski oddelek Udbe, ki je deloval po navodilih partije. “In ta krogotok je lahko fino tekel in ga je bilo težko kompromitirati.” Pezdir je omenil še primer zloglasnega podjetja Adit.

V njem je imel pomembno vlogo tudi poznejši predsednik RS Danilo Türk, ki je branil prakso tihotapljenja. Bistvo vsega pa je, da se je vzporedno ekonomijo peljalo vse do časa sanacije slovenskega bančništva. In ob vsem tem lahko razumemo, zakaj tranzicija v Sloveniji, ob formalnem prelomu s starim sistemom, ni uspela. Denar se je v času tranzicije, po več kanalih, lahko vrnil nazaj v Slovenijo – v medije, v bančništvo, v zdravstvo. Pezdir pa je podrobno še razkril delovanje Janeza Zemljariča in Dragana Isajlovića. “Obstaja vzporedni mehanizem. To je nekaj fascinantnega, da je tako stabilen, močan, dolgotrajen, trdoživ, in da je generiral tako velike zgodbe, kot so zgodbe slovenske tranzicije in omrežij in je sedaj dejansko razkrit.”  

Domen Mezeg