fbpx

Kako je Vojnović povsem po krivem obdolžil Rupla rasizma

Goran Vojnović (Foto: STA)

Kolumnist in pisatelj Goran Vojnović, še posebej med jugonostalgiki znan po romanih z naslovom “Čefurji raus!” in “Jugoslavija, moja dežela”, si očitno ne želi, da bi se na mesto direktorja Javne agencije za knjigo (JAK) zavihtel dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel. V pismu predsednici Sveta agencije, literarni kritičarki in prevajalki Gabrieli Babnik Ouattara, je namreč med drugim zapisal, da je Ruplu težko zaupati, da ne bo zvesto in brez najmanjšega zadržka podpiral politike, ki svobodno in zelo načrtno širi rasizem in ki otroke uči govoriti ljudem “nigger” in “čefur”. Povsem izmišljeno in skrajno podlo od literata, s katerim posiljujejo slovenske srednješolce pri slovenščini.

Spomnimo. Ker na februarskem razpisu za v.d. direktorja Javne agencije za knjigo (JAK) ni bil izbran nihče, je Svet vladi predlagal, naj za novega direktorja imenuje Dimitrija Rupla, sedanjemu vršilcu dolžnosti Sebastjanu Erženu se namreč mandat izteče z začetkom junija. Rupel je potrdil, da ga takšno delo zanima, “da bi morebiti kandidiral, to drži, z veseljem”, je dejal.

Iz pisma jasno razvidno, da mu Rupel ni po godu
Potem, ko je koordinator Levice Luka Mesec, brez kakršnegakoli omahovanja stopil na okope in v znak napotovanja Ruplu zatrdil, kako ta nikoli ni opravljal podobnega dela in iz tega razloga ni dovolj kompetenten in kvalificiran za to funkcijo, se je sedaj pojavil še Goran Vojnović. V delu pisma, ki ga je naslovil na predsednico Sveta JAK, je namreč med drugim zapisal: “Tebi Gabriela zaupam le zato, ker te poznam in mi moj občutek govori, da nisi ne mešetarska in ne pohlepna. Dobrim pisateljem pa res ne zaupam in tudi ti jim ne bi smela. Kakor nekoč nisi mogel zaupati Dobrici Ćosiću (ki je za nekatere tudi dober pisatelj), da ne bo postal vojni zločinec, ali Momu Kaporju, da ne bo razpihoval sovraštva, je bilo kasneje težko zaupati Dimitriju Ruplu, da ne bo podpisal Vilenske izjave, ali zvesto in brez najmanjšega zadržka podpiral politiko, ki svobodno in zelo načrtno širi rasizem in ki otroke uči govoriti ljudem nigger in čefur.”

Goran Vojnović. (Foto: STA)

Vojnović je v pismu še izpostavil, da ne zaupa Štegru in Čandru, da sta in bosta delovala v javnem interesu, čeprav ju kot pisatelja in pesnika ceni. “A držim pesti, da je tvoj pogled pravilnejši od mojega, ker bi bilo tako bolje za vse nas”…” Kot je govoril Dušan Pirjevec: Kaj tujci! Važno je, kaj Slovenci delamo samim sebi. Če Vojnović ni Slovenec, so ga za slovenskega pisatelja ustoličile naše šolske oblasti. Drug primer je Peter Handke.”

S slabo literaturo posiljujejo slovenske srednješolce
Čemu je Vojnović začutil, da mora deliti svoje mnenje s predsednico Sveta agencije, ni ravno najbolj jasno. Morda zato, ker se je njegov roman Figa znašel med maturitetno literaturo in zato meni, da je prav, da izrazi svoje mnenje? Marsikdo verjetno ne ve, za kakšno delo sploh gre, so pa nekateri mnenja, da je že dovolj zgovoren naslednji citat: ” To prav čutiš, kako ti rastejo muda u gaćama. In nima veze, kaj se dereš, samo da se dereš. /…/ vse ti je to na severni tribuni isti kurac”. Sicer je bil zelo zgovoren komentar slovenskega pesnika, dramatika in literarnega zgodovinarja Denisa Poniža, ki je glede Vojnovićevega pisanja zatrdil: “Prebral sem dva izdelka tega pisatelja, Čefurje raus in Jugoslavijo, mojo deželo, najnovejšega umotvora, Fige, pač ne nameravam vzeti v roke, ker mi je povsem jasno, kakšen je idejni in estetski domet človeka, ki se je sam proglasil za apatrida, ki ne ve, kje je njegova domovina, a vztrajno in vsiljivo išče obljubljeno deželo, ki jo vidi v propadli državni tvorbi, tudi avnojska Jugoslavija imenovani”. 

Glede na to, da Vojnović, kot je sicer opozoril tudi Poniž, v svojih kolumnah po dolgem in počez blati vse kar diši po slovenstvu in slovenski zgodovini (še posebej po obdobju, ko se je Slovenija osamosvajala) je marsikdo mnenja, da je on zadnji, ki se lahko oglaša. O neobstoječih in neokusnih obdolžitvah posameznikov in državne politike na splošno, češ da naj bi šlo kar za hujskanje k rasizmu in zaničevanju drugih narodnosti, ni vredno zgubljati besed. Nedvomno pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da Rupel, ki Vojnoviću ni pri srcu, nima za sabo le politične in diplomatske kariere, ampak je tudi uspešen književnik. Potem, ko je leta 1970 diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je namreč sodeloval v uredništvu več revij (Tribune, Problemi, Nova revija) in napisal več knjig(romane, inovativne družbeno kritične novele, drame ter televizijske in radijske igre). Zatorej govoriti, da nekdo ni primeren, čeprav za v resnici je, je skregano z vsako zdravo pametjo. Mar je zanj v resnici problematično, ker se ne navdušuje nad jugoslovanstvom?

Nina Žoher