fbpx

Zgodovinarja Rihar in Možina: Odnos slovenske levice do totalitarizmov je škandalozen in skrajno problematičen!

Zgodovinar Lenart Rihar in novinar ter zgodovinar Jože Možina. (Foto: sta)

“Odnos levice do totalitarnih režimov je škandalozen. Svojemu se klanjajo, na tista dva, ki ju že desetletja ni več, pa vpijejo čim glasneje, da bi pač sami izpadli lepši. Da njihov negativni odnos do nekdanjih pajdašev ni pristen, dokazuje to, da nacizem in fašizem uporabljajo za žigosanje svojih političnih nasprotnikov. Tako je vsak, ki ne misli po njihovo, že fašist. S tem relativizirajo nacifašizem in hkrati žalijo vse njegove žrtve,” je prepričan zgodovinar Lenart Rihar. “Odnos levice do vseh totalitarizmov je skrajno problematičen in kot že omenjeno v pomembnem delu nemoralen, saj delijo še mrtve na tiste, ki so vredni spomina, in na one, ki niso,” pa je prepričan novinar in zgodovinar Jože Možina. 

V ponedeljek smo praznovali dan spomina na vse žrtve totalitarnih režimov, torej nacizma, fašizma in komunizma. Ob tem smo zapisali, da Evropa ne bo združena, če ne bo zmožna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne tragične zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju. To je zlasti poduk vsem slovenskim komunistom in njihovim ideološkim dedičem, ki si resnice o zločinskosti komunizma še vedno niso priznali, s tem pa sprejeli dejstva, da si žrtve prek 700 morišč in tiste, ki so pozneje trpele po zaporih in na Golem otoku itd., zaslužijo dostojen pokop, spoštovanje in priznanje njihovega strahotnega trpljenja.

Za komentar o trenutnem stanju v slovenski družbi, na katero imajo velik vpliv politika, mediji in šolstvo, smo se tokrat obrnili na zgodovinarja Lenarta Riharja in novinarja ter zgodovinarja Jožeta Možino. Zanimal nas je njun pogled na to, kako Slovenija uresničuje evropsko resolucijo o totalitarizmih. Poleg tega smo ju še povprašali, kako vidita odnos politične levice do vseh treh totalitarnih sistemov. Rihar je postregel s prav zaskrbljujočim odgovorom: “Slovenija te resolucije sploh ne uresničuje. Niti formalno ne, saj je slovenski parlament zaradi strank, ki izhajajo iz bivšega režima, nikoli ni sprejel. Nikoli ni prišlo do t. i. denacifikacije v zvezi s totalitarnim režimom, ki je bil na Slovenskem avtohton in je pustošil pol stoletja.” 

Zgodovinar Lenart Rihar (Foto: STA)

Nikoli ni bila izvedena niti najmilejša oblika lustracije, ki bi demokraciji omogočila dihanje s polnimi pljuči. Morda bo kdo pomislil, da to resolucijo uresničujemo vsaj na področju nacionalnega socializma in fašizma, a stvar ni tako preprosta. Večinski Slovenec seveda nima in ni nikoli imel nobene želje, da bi simpatiziral s tema dvema režimoma. In tudi ni. Za razliko od komunistov. Ravno zato, ker gre za isti socializem z dvema obrazoma, za nacionalni in razredni socializem, za enojajčna dvojčka, kot bi rekel francoski zgodovinar in filozof Besancon, obeležujemo ta evropski dan spomina.

Negativen odnos levice do nacizma in fašizma ni pristen, sicer ga ne bi zlorabljali za žigosanje političnih nasprotnikov
“Odnos levice do totalitarnih režimov je škandalozen. Svojemu se klanjajo, na tista dva, ki ju že desetletja ni več, pa vpijejo čim glasneje, da bi pač sami izpadli lepši,” pa ocenjuje Jože Možina. Da njihov negativni odnos do nekdanjih pajdašev ni pristen, po mnenju Možine dokazuje to, da nacizem in fašizem uporabljajo za žigosanje svojih političnih nasprotnikov. Tako je vsak, ki ne misli po njihovo, že fašist. S tem relativizirajo nacifašizem in hkrati žalijo vse njegove žrtve. Kdor nacizem in fašizem iskreno zavrača, tega ne počne.

Shod pred ruskim veleposlaništvom v Ljubljani, ki ga je organizirala Socialistična partija Slovenije z naslovom “Shod proti ukrajinskim fašistom v Ljubljani”. To je primer patološke simptomatike oziroma posledica neizvedene lustracije na Slovenskem in dejstva, da del družbe ni nikdar ponotranjil resnice o zločinski naravi komunizma. (Foto: STA)

“Glede na to, da resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih režimov enakovredno, torej tako do žrtev nacionalnega socializma kot fašizma in komunizma, se v Sloveniji postavlja ločnica med izvorno demokratičnimi silami, ki imajo korenine v slovenski pomladi, in med silami, ki so izšle iz komunističnega režima.” Prve, izvorno demokratične se po Možinovi oceni brez težav ravnajo po ideji resolucije in gradijo enakovreden odnos do zločinov totalitarizmov, stranke, ki se naslanjajo na komunistično preteklost, pa bi obsojale le nacionalni socializem in fašizem, ne pa tudi komunizma, čeprav je slednji povzročil največ žrtev in usodno prizadel tudi Slovenijo.

Zakaj so romski otroci, pobiti v Iški, manj vredni spomina od tistih, ki so jih pomorili v Auschwitzu?
Taka drža pa po mnenju avtorja knjige Slovenski razkol ni le absurdna, ampak predvsem globoko nemoralna. “Vprašal bi jih, zakaj so, sodeč po njihovem ravnanju, romski otroci, pobiti v Iški ali nad Mavrlenom, manj vredni spomina od tistih, ki so jih nacionalsocialisti pomorili v Auschwitzu?” To je močna ovira za normalno evropsko prihodnost Slovenije, je prepričan Možina in dodaja, da smo lahko ponosni, da so bili na polju raziskovanja in razgaljanja zamolčanih komunističnih zločinov in prikrite zgodovine storjeni veliki koraki, ki so v resnici že porušili armirano zidovje, s katerim se je v strahu pred resnico obdalo komunistično zgodovinopisje.

Novinar in zgodovinar Jože Možina (foto: STA)

“Mislim predvsem na obsežne raziskave, evidentiranja in ekshumacije množičnih morišč, pokope v posvečeno zemljo.” Tu so objavljena pričevanja preživelih in ostalih, ki imajo živ spomin na totalitarizme 20. stoletja, in končno smo na polju zgodovinopisja odgovorili na izzive časa ter skupaj s kolegi, ki jih šteje za svobodne zgodovinarje, razklenili urok partijskega zgodovinopisja in obelodanili travmatično zgodovino tako, kot se je v resnici zgodila. “Sam sem ponosen, da je prispevek k evropski resoluciji in spravnemu procesu, ki lahko temelji le na resnici, tudi moja knjiga Slovenski razkol.” Izjemno zanimanje in ponatisi kažejo, da je to zgodovinsko obdobje še kako živo.

Odnos levice do totalitarizmov je problematičen in nemoralen, saj še mrtve deli na vredne in nevredne spomina
Živo pa je po mnenju Možine zato, ker je v preteklosti temeljilo na laži – ljudje pa želijo izvedeti resnico. “Kot močan akt v smeri resolucije vidim tudi lanskoletni obisk in nagovor predsednikov države in vlade v Kočevskem Rogu.” Oba sta pokazalo spoštovanje in empatijo do vseh žrtev z enakimi vatli. To je, jasno, edina pot v smeri sprave. Odnos levice do vseh totalitarizmov je skrajno problematičen in kot že omenjeno v pomembnem delu nemoralen, saj delijo še mrtve na tiste, ki so vredni spomina, in na one, ki niso.

Tako so se v vodstvu SD poklonili revolucionarju Borisu Kidriču. (Foto: FB)

Dejstvo, da se voditeljica stranke, ki se ima za ponosno naslednico zločinske komunistične partije, javno pokloni Borisu Kidriču, boljševističnemu ekstremistu, ki je s terorističnimi metodami soustvarjal revolucijo in povojne pomore tisočev neoboroženih rojakov, kaže na popolno podporo zločinski ideologiji in popolno ignoranco do žrtev, ki jih je povzročila. Kako je to mogoče, ob vsem tem, kar vemo? “Ali pa soudeleženec poklona Kidriču, Marko Koprivc, ki je kot vladni poslanec pritiskal na RTV zaradi mojega intervjuja z dr. Jožetom Dežmanom in grozil s ‘smrt fašizmu’.” Hkrati se je udeležil borčevskega mitinga v Kopru, ki je bil usmerjen proti javni televiziji in oddaji Pričevalci. Koprivc skupaj z drugimi ekstremisti neposredno napada idejo te evropske resolucije, ki izrecno pravi, da je treba podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, “saj brez spomina ne more biti sprave“. “Težko si je predstavljati, da je oseba, ki se zaganja v snemanje pričevanj najstarejše generacije, demokrat,” je kritičen novinar Možina, po mnenju katerega je prav neverjetno, kako omejeno, hkrati pa v ekstremizem zaverovano osebo imamo v slovenski politiki. Odnos levice do totalitarizmov kot bolnega pojava 20. stoletja je ostal v preteklem stoletju.

Marko Koprivc (Foto: sta)

Tu ni nič modernega in spravljivega. Zakaj ne zmorejo enakovrednega odnosa do žrtev? Očitno se še napajajo ob ideologiji, ki je sprožila bratomorno vojno. “Na to v podredju opozarja tudi moja knjiga,” opozori Možina in omeni absurdno situacijo, ko so vodilni komunisti, odgovorni za pomore romskih družin z otroki vred, še vedno narodni heroji. Ko se zastavi to vprašanje, sledi le bes in sovraštvo – ne pa tudi tista raven samorefleksije, ki razločuje zločin in ki je zavezana resnici. “Ob tem je smešno prikrivati sedaj povsem znano in dokumentirano dejstvo, da so bili med vsemi odkloni in ekstremi med našimi predniki prav komunisti z naskokom daleč najbolj nasilna in krvoločna grupacija v tisočletni slovenski zgodovini,” še zaključi.

Domen Mezeg