Nenavadna in neenotna praksa Agencije za varstvo konkurence, ki je prižgala zeleno luč za združitev Večera in Dnevnika!

Foto: STA

Sedaj je tudi uradno: Agencija za varstvo konkurence (AVK) je odobrila združitev časopisov Večer in Dnevnik, ki skupaj kot 2. in 3. najbolj bran tiskani medij v državi obvladujeta kar 40 odstotkov oglaševalskega trga tiskanih medijev. Ekonomist Matej Lahovnik pa spominja, da je AVK v podobnih okoliščinah pred desetimi leti sprejela drugačno odločitev. Bolj stroga je bila AVK tudi v primeru poskusa prevzema Pro Plusa, ki obvladuje POP TV, Kanal A, Brio, Kino in Oto s strani družbe United Group.

Svet Agencije za varstvo konkurence je včeraj odločil, da združitev Večera in Dnevnika ne bo ogrozila konkurence. Gre za drugi in tretji najbolj bran tiskani medij v Sloveniji, skupaj pa bosta obvladovala kar 40 odstotkov oglaševalskega trga tiskanih medijev. Omenjena časopisa sta že pred letom dni najavila namero o povezovanju, s sinergijami pa naj bi si želela izboljšati dobičkonosnost. Podjetji naj bi s tem poslovnim manevrom združili moči pri urejanju zunanje in notranje politike ter športa, regionalne teme pa naj bi pokrivala ločeno. Večer je namreč priljubljen na območju Maribora, Dnevnik pa na območju Ljubljane. Vsaj delno bodo najverjetneje združili tudi naročniške oddelke, trženje in administracijo.

Lahovnik se čudi, da je odločitev AVK drugačna tisti, ki jo je glede Dela in Večera v podobnih okoliščinah sprejela pred desetimi leti in opozarja na odpuščanja ter vplivu na medijsko krajino
Za komentar smo prosili tudi prof. dr. Mateja Lahovnika z Ekonomske fakultete, ki odločitev AVK ocenjuje sledeče: “Pri odločitvi AVK je potrebno upoštevati, da se trg medijev pospešeno spreminja. Pravzaprav je prav digitalizacija močno vplivala na trg medijev, a vseeno je nekoliko nenavadno, da so bili vsi dejavniki tako digitalizacija kot spreminjajoča se panoga znani že pred desetimi leti. In pred desetimi leti je AVK naložil družbi Delo, pod grožnjo kazni, da odproda Večer. Zdaj je deset let kasneje dovolil koncentracijo. Menim, da se je v teh letih res veliko zgodilo na področju digitalizacije, a te spremembe so bile predvidljive. Zato je res nenavadno, da je AVK pred desetimi leti pod grožnjo zahteval od Dela, da proda Večer, zdaj pa po drugi strani dovoljuje koncentracijo brez, da bi bili znani kakšni posebni dodatni pogoji.” Lahovnik opozarja še pred odpuščanji in spremembami medijske krajine: “Ni posebej težko ugotoviti, da bodo tukaj najkrajšo potegnili novinarji in zaposleni v teh družbah, ker poslovni model temelji na integraciji poslovnih aktivnosti in je pričakovan ter z vidika lastnikov logičen. Z vidika novinarjev in medijske krajine pa bodo posledice precejšnje. Kar me malo bega je to, da so pred desetimi leti vztrajali na razdružitvi podobne koncentracije, zdaj pa, ne da bi bili znani kakšni posebni pogoji to dovolili, čeprav so bile že takrat te spremembe predvidljive.”

Foto: Nova24TV. Matej Lahovnik.

Po mnenju Tomšiča združitev ne bo imela vpliva na medijski prostor
Glede odločitve AVK smo za mnenje povprašali tudi uglednega strokovnjaka za medije dr. Matevža Tomšiča, ki je uvodoma zadevo označil za irelevantno: “Ta dva časopisa bosta skupaj imela 40 odstoten delež, kar je sicer veliko, a se moramo zavedati, da branost tiskanih medijev močno upada, ne le v Sloveniji, pač pa tudi v tujini. S tem tiskani mediji tudi izgubljajo neko relevanco. Povedno je, da so Večer nazadnje prodali za milijon evrov, kar je precejšnja bagatela. Tudi moja ocena je, da združeni Dnevnik in Večer ne bosta imela bistvene teže v smislu vpliva na javno mnenje.” Po njegovih pojasnilih združitev na medijski prostor ne bo imela večjega vpliva: “Oba časopisa sta zelo levo usmerjena, sta izrazito politično opredeljena. Pri Dnevniku je tako že od vedno, Večer pa včasih ni bil tako politično opredeljen, a v zadnjih letih nedvomno je. Sta pravzaprav na isti liniji in z vidika medijskega pluralizma to ne bo prineslo čisto nobenih sprememb.”

Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

AVK v začetku leta preprečila prevzem Pro Plusa s strani United Group-a
Bolj stroga je bila AVK očitno v primeru poskusa prevzema pajdaško kapitalističnega Pro Plusa, ki obvladuje POP TV, Kanal A, Brio, Kino in Oto s strani United Group, ki je že lastnik telekomunikacijskega operaterja Telemach. AVK je sicer novembra lani v povzetku relevantnih dejstev med drugim zapisala, da bi prevzem Pro Plusa s strani Slovenia Broadbanda (prek te družbe bi United izvršil prevzem) lahko prinesel horizontalne učinke koncentracije, do katerih pride v primeru združevanja podjetij, ki so aktivna na istem trgu oz. na isti ravni v poslovnem procesu. Omenili so trge televizijskega oglaševanja, nakupa pravic za prenos športnih vsebin in veleprodajni trg dobave otroških programov. AVK je ocenila tudi, da bi imelo združeno podjetje npr. možnost, da bi izvajalo vezano oz. paketno prodajo vseh televizijskih programov. Prav tako bi ta koncentracija po mnenju agencije lahko povzročila možnost trajnega usklajenega sodelovanja z drugimi operaterji na trgu, povečanje zmožnosti za izključevanje, tako da bi poslabšalo pogoje dobave TV-programov podjetja Pro Plus drugim telekomunikacijskim operaterjem, zlasti z dvigom licenčnin.

Foto: sta

Prekmurska hobotnica Hakl-Židan-Polanič: Sin Uroš obvladuje medije, oče Boris pa izčrpava lekarne!
Poročali smo že, da Večer obvladuje družina Hakl, ki je tesno povezana z Dejanom Židanom, kar se nedvomno odraža tudi v uredniški politiki tega časopisa. Prevzem Večera s strani Uroša Hakla je sovpadal z obdobjem, ko je Židan prevzel predsedovanje Socialnim demokratom. Hakl je prav tako na mesto svojega Pomurskega vestnika kot odgovorno urednico nastavil kar Židanovo svakinjo Natašo Gider, a omenjeni časopis je pred kratkim prodal podjetjem v krogu tajkuna Martina Odlazka. Njegov oče Boris Hakl je sicer pred tem prek murskosoboškega podjetja Hakl IT, d.o.o., že leta 2011 dobil za 960 tisoč evrov vredno pogodbo vzdrževanja aplikativne programske opreme za Lekarno Ljubljana, ki jo je takrat vodil Marko Jaklič, najbolj zloglasni slovenski črnograditelj in čudežni deček ljubljanskega šerifa Zorana Jankovića. Kot so takrat poročale Finance, ki so na portalu javnih naročil zasledile, da je Lekarna Ljubljana oddala posel vzdrževanja za pet let kar brez javnega razpisa. Pri tem je zanimivo, da je takrat imelo podjetje družine Hakl izključne pravice za programsko opremo, ki jo uporabljajo v Lekarni Ljubljana. Naši viri iz Lekarne Ljubljana so nam ob pripravi članka takrat zatrdili, da je družina Hakl posel dobila izključno na podlagi političnih zvez z ljubljanskim županom Jankovićem, saj so v času sklepanja pogodbe vsa ljubljanska mestna podjetja, razen Lekarne Ljubljana, prehajala na informacijski sistem SAP. Spomnimo, naj še da je Boris Hakl svak prekmurskega tajkuna in enega najbogatejših Slovencev iz kroga Foruma 21 Milana Kučana, Stanka Polaniča, ki je prav tako solastnik podjetja Hakl IT d.o.o. V Polaničevem podjetju Panvita d.d., ki se tudi najde med solastniki podjetja Hakl IT, pa je nekoč služboval tudi Židan.

Direktor medijske hise Vecer Uros Hakl (foto:STAfoto)

Dnevnik obvladuje Bojan Petan, znani LDS-ovski tajkun, ki se je v preteklosti že soočil s sumi izčrpavanja DZS
Ljubljanski časopis Dnevnik pa obvladuje tajkun Bojan Petan. Ta je s skupino DZS ustvaril založniško-medijsko-turistični imperij, ki obvladuje deleže v precej pomembnih slovenskih podjetjih, kot so poleg Dnevnika še Terme Čatež in Marina Portorož ter podjetje Delo Prodaja. Ob številnih funkcijah, ki jih zaseda Petan, je poslanec dr. Anže Logar pred časom izračunal, da na dan zasluži kar 1.861 evrov neto. Pred nastopom gospodarske krize se je DZS prezadolžila, na koncu pa je v okviru obsežne sanacije bank na DUTB oziroma t. i. slabi banki pristalo za skupaj skoraj 80 milijonov evrov terjatev do družb iz celotne skupine. Petan se je ob tem branil, da davkoplačevalci niso plačali niti centa, saj da krediti v bankah niso bili nikoli zgolj odpisani. Na podlagi kakšnih kriterijev so bili dolgovi do DZS preneseni na DUTB, je Petan trdil, da ne ve, prav tako je trdil, da so bila zavarovanja tudi po takratnih ocenah za okoli 10 odstotkov višja od terjatev in da je družba dolg odplačevala. Slabe terjatve je od DUTB nato kupil ameriški sklad York. Ta finančni sklad, registriran v Luksemburgu, je sicer nedavno vzbudil pozornost, ko se je pričelo govoriti, da naj bi neuradno ponujal 500 tisoč evrov za nakup ultra ekstremistične Mladine, glasila skrajne nadkoalicijske Levice. Vse skupaj je sicer precej bizarno, glede na to, da gre za neuradno glasilo slovenske skrajne Levice, ki v okviru koalicije Marjana Šarca uživa nadkoalicijski status in tako izsiljuje z uvedbo svojih socialističnih ukrepov.

Bojan Petan (Foto: Demokracija)

Petrič iz Kučanovega Foruma 21 najbolj bran časopis Delo vodi s trdo roko
Tudi najbolj bran časopis Delo je trdno v rokah režima, obvladuje prek FMR ga obvladuje Stojan Petrič, tajkun iz vrst Foruma 21. Ta ima v lasti tudi Kolektor, nekateri pa so mnenja, da je od svojega prevzema zaradi drastičnega upada naklade Delo uspel spremeniti v Kolektorjevo tovarniško glasilo. Pred časom smo se že spraševali tudi, kakšno ceno davkoplačevalci plačujemo za propagando, ki jo za Židanovo stranko SD izvaja to glasilo. Pozornost je namreč vzbudilo delovanje državne revizijske komisije, ki jo skoraj v celoti obvladujejo ljudje iz krogov SD in, ki dela vse, da bi Kolektor dobil posel z izgradnjo druge cevi karavanškega predora, pa čeprav je dražji, prav tako pa si obeta več milijardnih poslov pri drugem tiru. Kot vse kaže, pa za proračunske milijone Petrič Židanu ne ostaja dolžan, slednji je namreč vsakodnevno deležen promocije in propagande v režimskem trobilu Delo, ki se poleg tega poslužuje sprevrženih metod za oviranje političnih tekmecev stranke SD in režima nasploh. Pri tem se ne ustavijo niti pri lažeh. Glede na poročanje Dela glede afere Patria in nezakonitega sina kardinala Franceta Rodeta ne čudi, da takšen medij nima več podpore bralcev. Da je Delo s Petričevim prevzemom resnično na dnu, kaže dejstvo, da je ta na mesto v. d. glavnega urednika sprva postavil Gregorja Knafelca, ki je bil pred tem vodja odnosov z javnostmi v FMR, pred nastopom funkcije pa ni imel dneva novinarskih ali uredniških izkušenj. Veliko pozornosti je Petrič vzbudil z izjavo, da od svojih novinarjev pričakuje lojalnost in enotnost, hvalil pa je kitajski politični model in izrazil mnenje, da bi ga morali posnemati tudi v Sloveniji. Da temu resnično sledi, priča dejstvo, da je bil novinar Peter Jančič odpuščen le dan po objavi svojega članka na temo spora med takratnim predsednikom vlade Mirom Cerarjem in radikalnim Milanom Brglezom.

Stojan Petrič (Foto: STA)

Če imamo veliko medijev, ki ponujajo isto vsebino, bodo po Tomšičevem mnenju nekateri postali odveč
Glede medijskega prostora tiskanih medijev v Sloveniji je Tomšič povedal sledeče: “Tukaj je seveda jasno, da gre za nizko stopnjo pluralnosti medijskega prostora v Sloveniji, je pa potrebno glede Dela priznati, da je v zadnjem času postalo nekoliko bolj sredinsko. Kljub temu, da vemo, kakšne so lastniške povezave, pa deluje vsaj v zadnjem času, odkar je urednikovanje prevzel Uroš Urbas, da je nekoliko bolj uravnoteženo oz. nekoliko bolj nevtralno.” Po njegovem mnenju v primeru nasičenosti postanejo nekateri mediji odveč: “Tukaj pridemo do vprašanja nasičenosti. Če imamo veliko medijev, ki ponujajo isto vsebino, bodo prej ali slej nekateri postali odveč. Po drugi strani pa so tukaj še drugi razlogi, ki so privedli do zmanjšane branosti tiskanih medijev. Konec koncev je tukaj pojav elektronskih medijev. Nekatere vsebine, ki so bile včasih na voljo samo v časopisih, zdaj najdemo na spletu. Do njih prek spleta poleg tega pridemo precej hitreje, kot pa, če bi kupili nek časopis. Tudi to na nek način ogroža tiskane medije in mnogi se niso ravno ustrezno odzvali na to.” Kot kaže, več pozornosti kot spremembi poslovnih modelov slovenski tiskani mediji raje namenjajo propagandi. “Možnosti, ki jih splet ponuja, bi lahko slovenski tiskani mediji bolje izkoristili,” je še sklenil Tomšič.

Kredibilen časopis? (Foto: STA)

Lahovnik kot razlog za neuspeh časopisnih medijev na področju digitalizacije vidi lastnike, ki niso iz dejavnosti, kot svetlo izjemo pa Finance
Lahovnik ocenjuje, da digitalizacije časopisni mediji v Sloveniji niso izkoristili dobro, saj njihovi lastniki ne prihajajo iz panoge: “Mislim, da na področju digitalizacije vsi časopisi nekako zaostajajo, predvsem zato, ker njihovi lastniki niso iz dejavnosti in njihov temeljni problem je, da lastniki ne prihajajo iz dejavnosti in njihova osnovna dejavnost niso mediji, ampak so druge dejavnosti. To je eden večjih problemov. Na področju digitalizacije so korak naprej naredile Finance, ki imajo mednarodnega lastnika, družbo Bonnier, in že nekaj časa nazaj so se prestrukturirali. Pravzaprav imajo spletne Finance danes bistveno bolj razvite, kot pa klasičen časopis in tukaj je vprašanje, kdaj ga bodo ukinili. Tukaj se vidi razlika, če imaš strateškega lastnika, ali pa če imaš lastnika, ki mu to ni osnovni posel.”

Foto: iStock

Tiskani mediji poslujejo vse slabše in slabše
Kot lahko razberete iz grafov v nadaljevanju, omenjeni trije največji slovenski tiskani mediji poslujejo vse slabše, prihodki se jim namreč konstantno zmanjšujejo, prav tako pa niso več sposobna ustvariti dobička.

Poslovanje družbe Delo d. o. o. (Vir: bizi.si)

Poslovanje družbe Časnik Večer d. o. o. (Vir: bizi.si)

Poslovanje družbe Dnevnik d. d. (Vir: bizi.si)

Rok Krajnc