Demokratične, ustavnopravne, fiskalne in politične zadrege vladajoče koalicije

Foto: STA

Vladajoča koalicija nikakor ne more skriti svojega demokratičnega primanjkljaja, čeprav si množični mediji ob pomoči “nepristranskih” raziskovalcev javnega mnenja za to močno prizadevajo. Skupina strančic, od katerih največja na državnozborskih volitvah ni zbrala niti 13 odstotkov glasov, je v parlamentu zbrala le 43 glasov.

Premalo za oblikovanje koalicije in udobno vladanje ter sprejemanje zakonov in drugih odločitev, kadar je za to potrebna absolutna ali višja kvalificirana večina. To je še posebej težavno v zdajšnjih razmerah, ko je večina v državnem svetu iz nasprotnega političnega tabora. Državni svet namreč z uveljavljanjem pravice veta na sprejete zakone lahko koalicijo vedno znova postavlja v položaj, v katerem bo za odločanje potrebovala absolutno večino, najmanj 46 poslanskih glasov torej.

Šarčev sporazum z Levico
Iz te zadrege se omenjena skupina strančic rešuje s sporazumom o sodelovanju z Levico, ki opredeljuje način in konkretne projekte medsebojnega sodelovanja, ne opredeljuje pa finančnih posledic. Cena za sodelovanje Levice in posledično za obstoj koalicije tako v sporazumu ostaja nekonkretizirana. Takšne razmere omogočajo sprenevedanje ter v politični prostor in javne finance vnašajo netransparentnost in nepredvidljivost. To oceno potrjujejo javne izjave na obeh straneh. Levica denimo vztraja pri trditvi, da je samo opozicijska stranka, ki bo s koalicijo le projektno sodelovala, volivci pa nimamo predstave, koliko nas bo to stalo. Premier Šarec na drugi strani pravi, da bodo projekti izvedeni le, če bodo finančno vzdržni.

Toda besede premierja Šarca v luči sprejetega proračunskega rebalansa izpadejo izrazito neverodostojne in zavajajoče. Gre namreč samo na videz za običajen rebalans, v resnici pa temelji na rešitvah, ki ustvarjajo dolgoročne finančne obveznosti, za katere ni zagotovljenih stalnih virov. Rebalans zato srednjeročno ni uravnotežen. Takšno je tudi mnenje Fiskalnega sveta. Posebej zaskrbljivo ob tem je, kako je dogovor o podpori sprejetju rebalansa na strani Levice komentiral poslanec Kordiš, ki je na socialnem omrežju zapisal: “Izstavili smo zabeljen račun za podporo proračunu 2019. Odprava prekarnosti, dvig pokojnin, stanovanja, ukinitev dopolnilnega zavarovanja, obdavčitev kapitala in še kaj naj bi uredili do konca leta.”  Sprejeti rebalans tako več kot očitno odraža podrejen in odvisen položaj koalicije v odnosu do Levice.

Ustavnopravni in politični defekt
Vse to kaže, da ima rebalans proračuna resen ustavnopravni in politični defekt. Ustavnopravni je v tem, da Slovenija z njim odstopa od zaveze, da se kot članica EU in evroobmočja drži zlatega fiskalnega pravila in ohranja finančno uravnotežen proračun. To zavezo je sprejela s podpisom in ratifikacijo fiskalnega pakta, ki je skladno z našim ustavnopravnim redom neposredno uporabna mednarodna pogodba. Poleg tega je Slovenija zlato fiskalno pravilo zapisala v ustavo, za njegovo izvajanje pa sprejela še zakon o fiskalnem pravilu. Celoten sklop teh predpisov Sloveniji zapoveduje srednjeročno uravnoteženost prihodkov in izdatkov proračunov države brez zadolževanja. Kdor bere določbe omenjenih predpisov, mu je hitro lahko jasno, da je sprejeti proračunski rebalans v nasprotju z veljavnimi mednarodnopravnimi, ustavnimi in tudi zakonskimi določili, kar je samo po sebi resen problem.

Foto: STA

Prav tako resen problem predstavlja politični defekt, ki ga razkriva kontekst, v katerem je prišlo do sprejetja neustavnega rebalansa. Spremljajoča izjava Kordiša na eni strani in sprenevedanje glede finančnih učinkov premierja Šarca na drugi namreč dajeta oporo sklepu, da rebalans pravzaprav ni nič drugega kot izraz politične korupcije. Koalicija je namreč zavoljo lastnega obstoja privolila v drago izsiljevanje Levice. Za nadaljnje životarjenje je žrtvovala davkoplačevalski denar sedanje in prihodnjih generacij ter s tem izdala veljavne mednarodne in ustavne zaveze. Zanimivo je, da ta ista vlada nespoštovanje vladavine prava v Bruslju očita Poljski in Madžarski. Ali ni prav premier Šarec v teh dneh izjavil, naj vsakdo najprej pomete pred svojim pragom?

In kakšen je prag premierja Šarca?
Kakorkoli obračamo, vedno pridemo do sporazuma z Levico, ki je vgrajen v temelje koalicije in ga premier Šarec ne more nikamor pomesti. Žal poleg finančne negotovosti, neustavnosti in politične neprimernosti predstavlja tudi nevarnost za razvoj slovenske demokracije ter zunanjepolitična in varnostna tveganja.

Prihodnji razvoj demokracije ogroža zato, ker ruši ustaljena ustavnopravna in politična razmerja med koalicijo in opozicijo. Naloga slednje je, da nadzira delo koalicije, in ne, da v zameno za koalicijsko podporo nekaterim svojim projektom ta nadzor opusti in se hkrati dela, da je opozicija. Poleg tega sodelovanje z Levico ustvarja nevaren vtis splošne sprejemljivosti te stranke in njenih stališč. Levica namreč izraža odkrite simpatije do Venezuele in tamkajšnjega avtoritarnega režima, ki sistematično in množično krši temeljne človekove pravice in je državo kljub izjemnim naravnim bogastvom privedel v humanitarno katastrofo. Prav tako Levica zavrača izpolnjevanje zavez, ki jih je Slovenija prevzela v okviru Nata, in nasploh goji sovražen odnos do Severnoatlantskega zavezništva, ki je že 70 let porok kolektivne varnosti celotnega Zahoda, katerega del je na podlagi jasne referendumske odločitve pred 15 leti postala tudi Slovenija. V nedavni odpovedi nabave oklepnikov za Slovensko vojsko s strani obrambnega ministra Erjavca samo najbolj naivni ne bodo iskali prstnih odtisov Levice. Grožnje, ki so v Evropi lahko realnost, Levice ne zanimajo. Negativen, če ne celo sovražen odnos ima ta stranka tudi do ZDA, ki so hočeš nočeš ključna država ne le v Natu, ampak v mednarodni skupnosti nasploh.

Foto: STA

Prav tako negativen odnos ima Levica do nekaterih bistvenih ustavnopravnih pravic in vrednot na čelu z zasebno lastnino in svobodno podjetniško pobudo. Problematiziranje kategorije dobička, ki je pravzaprav smoter podjetništva, kaže globoko nerazumevanje veljavnega ustavnega in ekonomskega reda. Stališča Levice glede davčnih vprašanj ter do podjetnikov in gospodarstvenikov, ki s plačilom davkov polnijo proračun, so zaskrbljiva. Spomnimo se samo izjav nekaterih strankarskih veljakov, ki so ugledne podjetnike zaradi njihove zaskrbljenosti za prihodnost davčne zakonodaje pozivali kar k izselitvi iz lastne države.

V Sloveniji se pogosto zgledujemo po Nemčiji, ki je nekakšen sinonim za uspeh. Toda v Nemčiji politična stranka z imenom in stališči, ki so identična slovenski Levici, velja za neprimerno za sodelovanje z vladajočo koalicijo na zvezni ravni. Pri nas pa je vladajoča koalicija eksistencialno odvisna od Levice, katere najvidnejši predstavniki izražajo stališča, ki so na ustavnopravnem, finančnem, gospodarskem in varnostnem področju v globokem nasprotju z veljavnim ustavnopravnim in ekonomskim redom ter zavezami, ki jih ima naša država v mednarodni skupnosti. Kako naj bo takšna koalicija na čelu z vlado verodostojna pred volivci in pred partnerji v mednarodni skupnosti?

Prelisičili bi ustavno sodišče
Toda ta odvisnost koalicije od vsestransko problematične Levice žal ni njena edina ustavnopravna zadrega. Koalicija zaradi ideološke zaslepljenosti očitno ni zmožna korektne uresničitve odločbe ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnih programov, ki jih izvajajo zasebne osnovne šole. Namen predloga, ki ga kot koalicijsko usklajenega te dni v javnosti predstavlja minister Jernej Pikalo, očitno ni vsebinsko odpraviti ugotovljene neustavnosti. Nasprotno, to je poskus formalne uresničitve ustavne odločbe na način, da se poglobi diskriminacija nedolžnih učencev zasebnih osnovnih šol in njihovih staršev kot slovenskih davkoplačevalcev. Predlagana rešitev o financiranju samo obveznega javnega programa, ne pa npr. podaljšanega bivanja, jih postavlja v slabši položaj, kot ga imajo danes. Ne gre torej za nič drugega kot za predrzen poskus prelisičiti ustavno sodišče. Na ta način koalicija nadaljuje delo levo usmerjene koalicije iz prejšnjega mandata in povsem odkrito tepta 57. in 14. člen ustave. Glede na že omenjeni demokratični primanjkljaj bi morala koalicija prav z zavzetim spoštovanjem ustavnosti skušati ustvariti vsaj vtis o legitimnosti svojega obstoja, počne pa prav obratno. Lastnih ideoloških prepričanj in interesov ni sposobna podrediti niti splošnim civilizacijskim vrednotam, kot je spoštovanje ustavnega reda na čelu z vladavino prava ter prepovedjo neupravičene diskriminacije.

Bo naslednji korak odprava domneve nedolžnosti v kazenskem postopku?
Skrb zbujajoča je tudi retorika posameznih predstavnikov vlade, ki se očitno požvižgajo na ustavna načela. Za primer lahko vzamemo poslanico, ki jo je ministrica za pravosodje Andreja Katič objavila 8. marca letos ob mednarodnem dnevu žensk. Zapisala je, da je “… dozorel čas za spremembe tudi v primeru kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost”. “Da ne sprašujemo žrtev, kako se je branila,  temveč da mora osumljeni dokazati, kaj je naredil, da bi vedel, da je žrtev rekla ‘ja’ in da to izraža svobodno in zavestno!” Da ne bo pomote: njeno prizadevanje, da ne bi prihajalo do dejanj zoper spolno nedotakljivost, je seveda legitimno. Brez soglasja se v odnosu ne sme zgoditi nič. Vendar ministrica očitno ne razume, da govori o kazenskem pravu in da razkriva ambicijo po spremembi inkriminacije določenega kaznivega dejanja, in sicer na način, da se dokazno breme prevali na tistega, ki ima v kazenskem postopku status obdolženca. To pa je v diametralnem nasprotju z domnevno nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ki je temeljna ustavna pravica vsakega, ki se v kazenskem postopku znajde v položaju obdolženca.

Seveda s tem nabor vseh zadreg naveze vladajoče koalicije z Levico ni do kraja izčrpan. Vsekakor pa je dovolj nazoren, da utemeljuje bojazen za prihodnost politične skupnosti, na čelu katere je oblast, ki pod lažnim vtisom visoke javnomnenjske podpore s teptanjem politične kulture, kršenjem ustavnih pravil in fiskalne discipline ter zanemarjanjem mednarodnih obveznosti skrbi predvsem za lasten obstoj, sicer pa je brez konkretnega načrta za izboljšanje razmer za življenje državljanov in delovanje gospodarstva.

Demokracija