fbpx

[Ekskluzivno] Na računalniku te aktivistke Levice je nastala koalicijska pogodba

Kaja Mlakar-Agrež (Foto: Levica)

Praktično vsi so si edini, da je koalicijska pogodba Roberta Goloba eno veliko razočaranje – na določenih mestih je skoraj radikalno nagnjena v levo, kar je veliko bolj razumljivo, če vemo, da je bil njen osnutek spisan v Levici. Po podatkih, prejetih v uredništvo, je ena izmed avtoric Kaja Mlakar-Agrež. “Izhajam iz partizanske družine, deležna sem bila socialistične vzgoje, poudarjenega socialnega čuta in vrednosti prostovoljstva. Politika me zanima že od otroštva, ko sem z mamo obiskovala sestanke ZSMS. Med spremljanjem balkanskih vojn sem postala odločna pacifistka. EKG je pokazal, da imam srčno os nagnjeno v levo,” se je opisala.

Pravzaprav je nenavadno, da je Robert Golob vzel v koalicijo stranko Levica, ki je predvsem v ekonomskem smislu čisto nasprotje njegove naravnanosti. Še  nenavadneje pa je, da je predsednik Gibanja Svoboda dopustil, da je odtis stranke Levica v koalicijski pogodbi precej opazen. Opazen v taki meri, da je celo 24ur objavil članek, v katerem se ekonomisti kritično odzivajo na vsebino pogodbe. “Ekonomsko gledano je parafirana koalicijska pogodba strank Gibanje Svoboda, SD in Levica veliko bolj leva in manj sredinska, kot bi na prvi pogled odražalo razmerje glasov strank,” je za omenjeni portal pojasnil ekonomist Marko Pahor, ki vidi veliko prioritet javnofinančno dragih in s tem tudi neuresničljivih. Razveljavitev letos sprejete novele zakona o dohodnini po njegovih besedah ni nekaj, kar bi spadalo v koalicijsko pogodbo. Pahorjev kolega Mitja Kovač pa je bil hkrati šokiran in globoko razočaran. “Namesto prejšnjega desnega populizma dobivamo zdaj očitno ekstremno levi populizem,” je komentiral. Morebitna uveljavitev takšne koalicijske pogodbe je po njegovem prepričanju receptura za ekonomsko katastrofo.

Poleg tega, da je bila koalicijska pogodba, vsaj na začetku, spisana v stranki Levica, pa gre seveda tudi za malo lepše zapisano verzijo programa kolesariata oziroma satelitskih NVO-jev levice. Glas ljudstva sedaj seveda pričakuje, da bodo v koalicijski pogodbi uresničili vseh 138 zahtev Jaše Jenulla in njegove kompanije: “Izredno veseli smo, da so se vse tri politične stranke, ki bodo, kot kaže, sestavljale novo vlado, odzvale pred volitvami na naš poziv in se opredelile do 138 zahtev civilne družbe. Za veliko večino zahtev civilne družbe so se soglasno strinjale in se zavezale, da jih bodo, če bodo izvoljene, implementirale. Sedaj je napočil čas za dejanja. Zato pozivamo novo vlado, da v koalicijsko pogodbo umesti vse ukrepe, ki so se jim stranke, ki jo sestavljajo, zavezale civilni družbi prek iniciative Glas ljudstva,” so po poročanju Topnewsa sporočili takoj po volitvah in temu dodali tudi vse zahteve civilne družbe.

Katastrofa na gospodarskem in zdravstvenem področju
Da so predvidene ukrepe koalicijske pogodbe raztrgale tudi delodajalske organizacije, do ukrepov močno kritični tudi številni v zdravstvu. Eden najbolj znanih slovenskih poslovnežev Ivo Boscarol je posvaril, da z napovedanim davkom na celotno premoženje vseh državljanov prihaja prikrita nacionalizacija, kar bo seveda udarilo vse Slovence. Predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Branko Meh je dejal, da so po oceni OZS številni ukrepi osnutka koalicijske pogodbe nedopustni, zato jim ostro nasprotujejo. Direktor transportnega in logističnega podjetja Codognotto Anton Kobal je za Domovino dejal, da ga napovedi nove garniture navdajajo s pesimizmom. “Besedne zveze, ki se uporabljajo pri napovedih, so vse preveč podobne kolektivizmu bivše partijske ekonomije,” je opozoril. Dr. Aleš Štrancar pa meni, da so izhodišča koalicijske pogodbe bolj farsa, medtem ko bo dejanska politika tekla v ozadju. Še enkrat naj izpostavimo, da so tudi v zdravstvu do določenih predlaganih ukrepov kritični, vidijo jih kot katastrofalne za slovensko javno zdravstvo.

Na računalniku Kaje Agrež je nastala koalicijska pogodba.

“Desetletja socialno pravičnih politik in smo zapravili vso izhodiščno prednost pred državami izza železne zavese,” je komentiral uporabnik Twitterja David Novak, ki je svojo trditev podkrepil tudi z zgovornim grafom. “Na Češkem je davek na dohodek 23-odstoten – medtem ko je pri nas 50 odstoten. In potem smo tam, kjer smo. A naši socialisti, trde buče, vztrajajo še naprej,” pa je prednost Češke komentiral še en uporabnik družabnega omrežja, ki je mnenja, da bo ob takih pogojih vredno razmisliti o selitvi iz države. Dokaz, da na levi na področju ekonomske politike nimajo nikakršnega znanja, je tudi tvit politologa in novinarja Mateja Klariča, ki je sicer diplomiral iz preučevanja zgodovine kapitalizma. “Prav nič ni presenetljivo, da kapital spet skače nad koalicijsko pogodbo. Vse, kar niso subvencije ali nižanje davkov, je za njih grozota. Moti jih že samo to, da bi prostovoljno omogočili podjetjem krajši, 30-urni delovnik. Zakaj bi jih to motilo? Razumi, kdor more,” je zapisal, na vprašanje, zakaj bi si kdo želel imeti višje davke, pa je odgovoril: “To se hecate! Ker so neenakosti na svetu na zgodovinsko najvišjih ravneh in ker bo s takim tempom v nekaj desetletjih peščica ljudi imelo vse bogastvo sveta. In to istočasno, ko množice umirajo zaradi pomanjkanja hrane in vode.” Slovenija bo torej z višjimi davki rešila neenakost na svetu in celo lakoto? Pri tem bo verjetno pomagal Simon Maljevac, ki naj bi bil izbranec Levice za ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Maljevac je aktivist in generalni sekretar Levice, ki je bil med ustanovitelji Inštituta 8. marec, zaposlen tudi v Legebiri. Še toliko močnejši pečat satelitskih NVO-jev levice lahko torej pričakujemo tudi na njegovem področju.

Sara Kovač