fbpx

Leto 2022 v znamenju velikega zasuka k retrotranziciji

Kip Josipa Broza Tita in zastavi SFRJ (Foto: Twitter)

Supervolilno leto 2022 se izteka. Marsikomu ne bo ostalo v lepem spominu. Tako parlamentarne kot predsedniške volitve so se iztekle povsem po željah tranzicijske levice, prav tako tudi trojni referendum konec novembra letos. S tem se že sama po sebi odpira potreba po temeljiti samorefleksiji.

Lokalne volitve so sicer prinesle malce olajšanja, vendar so dokaj slaba tolažba: mestne občine so praktično povsem v rokah tranzicijske levice (z izjemo Novega mesta, kjer je imel župan Gregor Macedoni, ki je zmagal še tretjič, tudi podporo pomladnih strank), pomladne stranke pa ohranjajo prednost predvsem v manjših in podeželskih občinah.

Nekaj olajšanja prinašajo tudi volitve v državni svet, ki bo zelo verjetno tudi v novem mandatu predstavljal vsaj majhno bariero pri omejevanju vladne koalicije. Za predsednika DS je bil namreč po nekaj krogih glasovanja – postopek izbire je, kot pravijo naši viri, v marsičem spominjal na volitve papeža – izvoljen politično manj izpostavljeni Marko Lotrič, s čimer je bil onemogočen pohod nekdanjega predsednika DZ, “ostarelega mladinca” Jožefa Školča.

Iluzija o izboljšanju medijskega stanja
Marsikdo bi letošnji volilni zasuk imenoval “zasuk v levo”. Vendar ni čisto tako, saj sta “levica” in “desnica” pri nas preveč zaznamovana pojma, da bi ju lahko uporabljali v vsakdanji govorici. Prej bi lahko rekli, da gre za zasuk v tranzicijsko preteklost oziroma v retrotranzicijo, pri čemer je prejšnja (tretja Janševa) vlada postala, če uporabimo staro sintagmo pravnika in sociologa Petra Jambreka, “žrtev lastnega uspeha”. Kljub nekaterim napakam, ki pa niso bile bistvene, prejšnji vladi ni mogoče očitati, da bi Slovenijo v gospodarskem smislu spravila na kolena – prav nasprotno. Slovenija je leto 2022 kljub epidemiji in črnim scenarijem zaradi gospodarskih blokad, povezanih z epidemijo v prejšnjih dveh letih, dočakala v zelo dobri kondiciji in je imela dobre pogoje, da se prebije med najuspešnejše evropske države. Vendar so to preprečile volitve.

Izkazalo se je (in to najmanj petič zapored!), da je stara nomenklatura s svojim propagandnim sistemom vedno korak naprej. Če ne drugega, so prav te volitve zrušile iluzijo, ki se je pojavljala zadnja leta med simpatizerji slovenske pomladi, češ da smo na medijskem področju dovolj napredovali in sedaj tranzicijska levica nima več tako izrazitega monopola, saj obstajajo mnogi spletni portali, ki kritično spremljajo delovanje sedanje vlade.

Obstaja pa tudi Nova24TV, ki je pred leti zapolnila vrzel, ki je nastala s prodajo sprva “cerkvene” TV3. Vendar pa v Sloveniji še vedno ni tiskanega dnevnika, ki bi bil naklonjen dedičem Demosa, prav tako ni ustrezne protiuteži v radijskem etru.

Ko se je avtor teh vrstic pogovarjal z ljudmi, ki so prišli na proslavo 17. decembra letos v Kočevsko Reko, so nekateri izrazili obžalovanje, da praktično celoten radijski spekter obvladuje razvpiti smetarsko-medijski tajkun Martin Odlazek. Vse te radijske postaje tudi na pol prikrito – v okviru svojih razvedrilnih vsebin – suflirajo politična sporočila, ki prehajajo v polje nezavednega, radio pa se praktično posluša povsod: v avtu, hlevu, frizerskem salonu, trgovini, gostinskih lokalih, na avtobusih … In navsezadnje se je poskus ustanovitve radia, ki bi sčasoma prerasel v radijsko mrežo in s tem nevtraliziral propagando tranzicijske levice, pred leti že ponesrečil iz manj znanih razlogov.

Zakaj je vzporedni mehanizem korak pred nami
Seveda se postavlja več teorij, zakaj je bil vzporedni mehanizem globoke države oziroma nasledstva nekdanje Udbe tako uspešen in kako ga premagati. Pri tem ne manjka niti precej naivnega mišljenja, da bo pomladna (oz. desnosredinska) opcija uspešnejša, če bo zamenjala svoje voditelje. No, tu je šlo bolj za staro iluzijo, da redne menjave na vrhu prinašajo potrebno osvežitev, a vsaj v primeru SLS, ki je od leta 2000 do danes zamenjala kar nekaj predsednikov, se ta teza ni pokazala kot resnična. Kljub vsemu pa zlasti v krogu NSi verjamejo, da so sami predvsem talec Janeza Janše, s katerim so, zanimivo, v času prejšnje vlade dobro sodelovali, sedaj pa predsednik stranke Matej Tonin javnosti prikazuje, da je NSi alternativa tako Janši kot Golobu.

Očitno pa ne razume, da ni sam tisti, ki bo odločal, kdo bo v političnem heglovskem vrtiljaku (teza vs. antiteza) prevzel mesto sinteze. Veliko verjetnejša teorija o porazu prejšnje vladne koalicije je, da slednja praktično ni imela za seboj močnih civilnodružbenih skupnosti, medtem ko so različni kvazicivilniki (Glas ljudstva, Inštitut 8. marec …) zelo dobro pripravljali teren na oblastni pohod Roberta Goloba. Povrh vsega se je spomladi, malo pred volitvami, med ljudmi širila govorica, da bi v primeru novega mandata Janševe koalicije sledil nov val zapiranja družbe, prepovedi druženja, siljenja v cepljenje in podobno. To je bil za marsikoga dovolj dober razlog, da se je na volitvah nagonsko odločil za “svobodo”, ne da bi pomislil na dolgoročne posledice svoje odločitve.

In to je tisto, na kar opozarjamo že dolgo: volitve so postale le še del politične tehnologije vzporednega mehanizma, ki prek rednega anketiranja prebivalstva stalno preverja splošno družbeno klimo, odnos do določenih družbenih in političnih vprašanj, vrednote, tako kratkoročne kot dolgoročne interese večine prebivalstva itd. S tem pa tudi najde profil “novega obraza”, ki bi tovrstne interese zadovoljil, sporočila pa lansira v javnost. In seveda vzdržuje videz, da se vse dogaja povsem normalno, tako kot v zahodnih državah z dolgo demokratično tradicijo.

Šampanjski efekt pri Golobu popušča
Po pol leta vladavine Golobove koalicije se že kažejo prve razpoke in težave predvsem po zaslugi Golobovih afer zaradi organizacije svoje lastne varnostne službe in vplivanja na policijo. Nič nenavadnega torej, da so Golobovi z ustanovitvijo nekakšnega strateškega sveta za prehrano v javnost vrgli dimno bombo, ki je vsaj nekoliko odvrnila pozornost javnosti.

Treba je vedeti, da t. i. šampanjski efekt (penina, ki jo naliješ v kozarec in se na začetku peni, nato pa splahni) še ni povsem prenehal, ker glavne in najbolj otipljive posledice Golobove vladavine sploh še niso dosegle svojega polnega učinka. Denimo pri zdravstvu: ljudje tarnajo, da je do zdravnika vse teže priti, osebnih zdravnikov je vse manj, primanjkuje delavcev v zdravstveni negi, kar posledično vodi v razpad zdravstvenega sistema – in marsikdo prizna, da tako hudo, kot je sedaj, ni bilo niti v času epidemije covida-19. S tem se cinično postavlja primerjava z obljubami SD, da bomo na specialista čakali največ 30 dni. A za zdaj propagandni aparat koalicije uspešno vali krivdo za to na menda požrešne zdravnike, ki naj bi po nasvetu opozicijske SDS stavkali.

A če je vladajoči nomenklaturi doslej uspelo blažiti morebitne upore prebivalstva z nižanjem cen bencina, bo imela velike težave z elektropreskrbo, saj cene električne energije letijo v nebo. Primerjalno je Slovenija med najdražjimi evropskimi državami. Marsikdo bo moral realno oceniti svoje stanje v primerjavi z letom prej, saj so življenjski stroški krepko narasli, plače pa upadle (z njimi tudi pokojnine). Tudi pri cenah hrane se ne bo mogoče večno sklicevati na vojno v Ukrajini.

In tudi ne na domnevno (pre)veliko porabo mesa. Morda bodo takšne tipično socialistične poteze z “zategovanjem pasu” v slogu Milke Planinc lahko začasno zadržale efekt množičnega zadovoljstva, a to ne bo trajalo dolgo. Še posebej, če nas bodo sredi zime presenetile morebitne redukcije električne energije, kar bi najprej prizadelo predvsem podjetja, ki že zdaj plačujejo visoke stroške električne energije.

A tudi če bi bila kriza v vladi, koaliciji in Gibanju Svoboda tako resna, da bi zahtevala zamenjavo predsednika vlade, to še ne pomeni, da bi prišlo do novih predčasnih volitev. V tem mandatu državnega zbora je strank samo pet, sedanja koalicija pa ima dovolj trdno večino, da nadaljuje z vladanjem tudi s kakšnim drugim premierjem, če bi botri presodili, da Golob ni (več) primeren za vodilno vlogo.

Logarjeva pobuda za novo civilnodružbeno platformo
Ob tem se seveda postavlja vprašanje, ali bo vendarle prišlo do vzpostavitve nove civilnodružbene platforme in morda celo t. i. vlade v senci, ki bi lahko celo združevala člane različnih (opozicijskih in zunajparlamentarnih) strank. Mnogi računajo na angažiranje Anžeta Logarja, ki se je medtem poslovil tudi od ljubljanske mestne politike, zanj pa je Janez Janša v intervjuju za Demokracijo namignil, da bi bil sposoben tudi voditi vlado, kar je po eni strani dražljaj za NSi.

V nedavnem intervjuju za N1 je Logar dobro odgovarjal na provokativna vprašanja, ali bo res postal novi predsednik SDS in ali bo SDS sklicala izredni kongres. Ob tem pa je tudi dejal, da ga na listi za volitve v evropski parlament, ki bodo čez slabi dve leti, ne bo. “Slovenski politični prostor potrebuje čim širši razmislek. V predsedniški kampanji sem poudarjal potrebo po tako imenovani konferenci oziroma konvenciji za prihodnost.”

Ocenjujem, da je danes potreba po njej še večja, kot je bila v času predsedniške kampanje, prav zaradi tenzij, ki jih spremljamo,” je dejal v omenjenem intervjuju. No, marsikdo se bo spomnil dogajanja v letih 2003 in 2004, ko je na Peterletovo pobudo glede konvencije o prihodnosti Evrope prišlo do podobnega pogovora pri tedanjem predsedniku republike Janezu Drnovšku, le da za območje Slovenije. To pobudo je zelo jasno podprl predsednik SDS Janez Janša.

Povedano drugače: sedaj Logar napoveduje podobno civilnodružbeno platformo o ključnih izzivih, ki so pred nami. “Vse je treba tehtno premisliti. Kot veste iz mojega preteklega delovanja, nikoli ne skočim na prvo žogo in precej razmislim o teh vprašanjih. Mislim pa, da Slovenija takšno iniciativo potrebuje,” je Logar odgovoril na vprašanje novinarja N1. Po drugi strani pa je Logar zavrnil možnost, da bi prevzel premierski položaj, ne da bi bil hkrati odgovorni nosilec moči v stranki. Glede morebitne nove stranke pa se ni izrekel.

In če smo že pri prihodnji civilnodružbeni platformi, seveda ne smemo pozabiti na sedaj že nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki predstavlja t. i. državniško levico prihodnosti, in nekdanjega predsednika državnega sveta Alojza Kovšco, ki je v nedavnem intervjuju za Družino predstavil svoj pogled na politično dogajanje. In morda tudi onadva dajeta pobudo za nov začetek, saj je v politiki bistven tek na dolge proge.

Gašper Blažič