fbpx

Leva opozicija s preverjeno taktiko blatenja vlade: po fiasku nekonstruktivne brezupnice, danes v časniku Politico še članek o Janševem pravljičnem lovu na slovenske “novinarske čarovnice”, ki ga ni!

Predsednik vlade Janez Janša (Avtor: Kabinet predsednika vlade)

Projekt “nekonstruktivne brezupnice” levi opoziciji ni uspel, zato se sedaj poslužuje drugih, bolj pritlehnih prijemov z namenom nagajanja aktualni vladi. Eden zadnjih tovrstnih udarcev pod pasom je zavajajoči članek, ki so ga lansirali svetovni javnosti preko Politica in v katerem ves svet strašijo pred stalinistično diktaturo premierja Janeza Janše, ki s svojo jekleno roko duši svobodo govora v slovenskih medijih. Odgovorov vlade RS, ki so objavljeni na njeni spletni strani, ideološki kolegi s Politica v svojem “transparentnem” in “nepristranskem” slogu novinarskega profesionalizma, seveda niso objavili, ob čemer je več kot očitno zakaj. 

Njihov namen je bil posoditi svoje trobilo slovenskim kolegom, saj je članek zgolj nekritično posnemanje tega, kar trobijo slovenski levi politični ideologi in njihovi lakajski osrednji mediji. Dobesedno identično. Ključni namen je torej napad na vlado Janeza Janše, njena očrnitev. A mednarodni merilniki kot je indeks demokracije, jasno kažejo, da se je demokracija v času Janševih vlad okrepila, obenem pa tudi malce izravnal, občutno na levo ukrivljen, medijski prostor, ki je še vedno v primežu tranzicijskih gospodarskih in političnih centrov moči, ki trepetajo zaradi nevarnosti izgube svojih privilegijev.

Kot je pravzaprav že bilo povedano, je članek v svetovnem mediju Politico daleč od vsakršnega profesionalizma, edino njegovo poslanstvo pa je igrati vlogo “ptičjega strašila” za naivne bralce, saj v zapisu ne gre zaslediti, da bi šlo za transparentno in uravnoteženo analizo slovenske medijske krajine, ampak je namen manipulirati z občutki oziroma čustvi strahu in s tem zmanjšati pomen fiaska, ki ga je leva opozicija včeraj doživela v parlamentu ob neizglasovanju že mesece pričakovane “konstruktivne” nezaupnice.

Če smo iskreni članek niti ni bil namenjen tuji publiki, ampak služi kot dober izgovor dedičem revolucije, češ da tudi tuji novinarji opažajo to, kar opažajo oni sami, in da mora potemtakem imeti ustrahovanje pred bajeslovnim “princem teme” zagotovo neko dejansko težo, čeravno je nima. Ni pa to nič novega, saj se je podobnih podvigov leva opozicija lotevala že večkrat, in sicer v nekaterih drugih globalnih levih trobilih kot je “nepristranski” New York Times, zatem pa so naši novinarji na primer na POP TV-ju, zgroženi navajali opažanja tujih novinarskih tovarišev, ki so jih povsem slučajno zasledili. Ironija pa taka. Seveda je ob tem občutek drugačen, kot če gre za “kritiko” v kakšnem levosučnem osrednjem mediju, saj gre vendarle za kajpada ugleden tuj medij z neprimerno večjim številom bralcev in dolgoletno tradicijo, mar ne?

Članek Politicu manipulira s strahom naivnih bralcev in je daleč od uravnotežene analize slovenske medijske krajine 

Članek v Politicu sicer nosi bombastični naslov “Znotraj slovenske vojne proti medijem”, tako da že prvi vtis primerno “naježi” bralčeve kocine, kot kakšna hollywoodska grozljivka. Že podnaslov pa izpostavi, na domačem političnem in medijskem parketu, že povsem zlajnane puhlice o tem, da predsednik vlade Janša s svojimi “napadi ustvarja atmosfero strahu”, kar naj bi po navedbah medija potrjevali novinarji in t. i. “watchdogs”, verjetno te iste z nacionalne televizije, ki so se pred leti vehementno upirale izravnavanju, na levo ukrivljenega državnega medija, financiranega s strani vseh davkoplačevalcev, ko so se “postavile na zadnje tace” s popadljivimi plakati v slogu “Smrt janšizmu” in “Pazi, grizemo”. Vse za zvesto obrambo privilegirane pozicije svojih “gospodarjev”, ki so jih “spustili s ketne”.

Nepristranske “psice čuvajke” slovenske “neokrnjene” medijske krajine. (Foto: twitter)

V nadaljevanju Politicove “transparentne” pisarije lahko beremo o tem, da Janša “vodi veliko kampanjo proti novinarjem, ki jih ne mara” ter da “neprenehoma in javno” napada osrednje medije, ki mu niso blizu. V članku se tudi ne morejo izogniti rabi besede “populist” v povezavi s premierjem, ob čemer verjetno niti ne vedo, da le-ta v resnici pomeni nekaj pozitivnega, nekoga, ki je ljudstvu blizu, kar Janša tudi dokazuje z vsemi svojimi pozitivnimi potezami na gospodarskem in zdravstvenem področju v času koronakrize. Edino v tem smislu je lahko “populist”. Med Janševimi “žrtvami” seveda navajajo RTVSLO in STA ter ne morejo mimo načrtovanih sprememb medijske zakonodaje, ne da bi pojasnili za kaj v resnici gre. Razumejo jo predvsem kot vzvod, ki naj bi okrepil moč vladajoče politike nad določenimi mediji in nekatere druge oslabil.

Zaradi “vsemogočnega” Janše naj bi določeni novinarji prejemali grožnje po telefonu, pošti, elektronski pošti in na družbenih omrežjih

V članku je še navedeno, da naj bi zaradi Janševe sovražnosti, določeni novinarji posledično prejemali grozilne telefonske klice, pisma, elektronska sporočila in sporočila na družbenih omrežjih, kar naj bi novinarje sililo v samocenzuro, nekateri pa naj bi se po pomoč zatekli celo k policiji. Navajajo še, da naj bi vsakodnevno delo številnih novinarjev spremljali nenehni politični pritiski. Janšev vpliv na medije naj bi bil celo “strupen”. V članku se niso mogli izogniti niti navedbam glede domnevnih povezav med Janšo ter madžarskim predsednikom vlade Viktorjem Orbanom. Janša naj bi se vestno zgledoval po svojem ogrskem šolmajstru in vzorniku. Pravzaprav naj bi Janšev odnos do medijev kreirala prav njegova lastna “komunistična preteklost”, in da naj bi se vztrajno upiral vsakršni kritiki na svoj račun ter da želi imeti medije na “povodcu” kot pse.

Madžarski premier Viktor Orban in slovenski premier Janez Janša na Bledu (foto: Kabinet predsednika vlade)

Gre za poplavo tovrstnih trditev, ob čemer so nasprotnim mnenjem namenili zelo malo prostora, uradne odgovore Vlade RS na navedene očitke pa povsem prezrli, zato njihove povzetke navajamo v nadaljevanju. Novinarja je uvodoma zanimalo Kako je trenutno s spremembami, ki so jih lani poleti predlagali za slovensko medijsko zakonodajo in ali misli vlada še naprej spodbujati te zakonske spremembe ter ali bodo o njih glasovali in če da, kdaj”. Na vladi so ob tem med drugim odgovorili, da “trenutno pozorno ocenjujejo pripombe in predloge, hkrati pa se odvija nadaljnje medsektorsko usklajevanje med Ministrstvom za kulturo in drugimi državnimi ministrstvi.” V nadaljevanju pa je novinarja zanimalo “kako odgovarjajo kritikom, ki pravijo, da predlagane zakonodajne spremembe pomenijo grožnjo svobodi tiska v Sloveniji”.

Slovenski osrednji mediji so pod vplivom levičarskih tajkunov, zato je ideja o Janševem vplivu nanje smešna 

Na očitke v vprašanju, so pri vladi med drugim odgovorili: “Predlagana medijska zakonodaja nikakor ne pomeni grožnje svobodi tiska. Pravzaprav skuša odpraviti trenutne težave z medijskimi koncentracijami, ki ovirajo konkurenco in s tem škodijo medijski pluralnosti. Pravni strokovnjaki na tem področju so temeljito preučili, kako tajkuni, kot so Martin Odlazek, Stojan Petrić, Bojan Petrič in drugi, ter velika mednarodna organizacija, kot je Pro Plus (ki ima v lasti dve največji komercialni TV postaji), zlorabijo trenutni Zakon o medijih za izrivanje manjših akterjev na trgu. Ministrstvo za kulturo je ukrepe za boj proti koncentraciji medijev že predstavilo podpredsednici EK Veri Jourovi, ki se strinja, da je to za slovensko medijsko krajino velika težava, ki zahteva ukrepanje.”

Slovenski osrednji mediji so v rokah levih tajkunov. (Foto: Demokracija)

V nadaljevanju pa Vlada RS navaja, da so vsa ta prizadevanja pogosto spregledana, ker so oči javnosti uprte zlasti v uvajanje novega načina financiranja nacionalne televizije, ob čemer je jasno poudarjeno, da je strah, da bo prenovljen način financiranja RTVSLO uničil ta medij, povsem neutemeljen. Res je sicer, da bi bil del rtv prispevka, z novim zakonom preusmerjen k nekaterim drugim medijem, vendar pa je namen zakona zgolj “posodobitev in racionalizacija RTV Slovenija”, namen pa je še zagotoviti večjo pluralnost slovenskega medijskega prostora. Obenem se namerava nadomestiti izgubljen dohodek za RTV Slovenija. Pravzaprav naj bi novi zakon o medijih nacionalni televiziji letno omogočil vsaj 11 milijonov evrov večji zaslužek, in sicer tako, da bi dal RTV Slovenija več oglaševalskih možnosti.

Direktor STA Bojan Veselinovič je iz financiranja te agencije naredil politično vprašanje, kar to seveda ni!

Na vprašanje “Kako odgovarjajo kritikom, ki trdijo, da je bila začasna ustavitev financiranja STA oblika političnega pritiska na javne medije” pa so pri vladi stvar pojasnili sledeče: “Vlada oziroma njen Urad za komuniciranje (UKOM) ni nikoli izvajal uredniškega pritiska na STA v nobeni obliki. V slovenskih medijih se je razširila močno napačna predstava (ki so jo nato izvozili še v tujino), da bo vlada STA financirala le, če se bo ta strinjala, da o delovanju vlade poroča pozitivno. To nikoli ni bilo res.” Kot so v nadaljevanju zapisali, je pogodbo med vlado in Slovensko tiskovno agencijo podpisala prejšnja vlada. V njej je tudi jasno določeno, da je STA dolžna predati vso dokumentacijo, ki bo vladi omogočila oceno sredstev, ki jih bo namenila projektu. Znesek davkoplačevalskega denarja namenjen financiranju STA mora biti sorazmeren in razumen, obenem pa je v pogodbi iz obdobja prejšnje vlade še zapisano, da je mogoče plačila ustaviti, in celo to, da lahko vlada zakonito zahteva vračilo že plačanih zneskov, če že omenjena agencija ne predloži dokumentov o svojem finančnem poslovanju.

Direktor STA Bojan Veselinovič. (Foto: STA)

“Ker direktor STA ni hotel izročiti nobene dokumentacije, je Urad vlade za komuniciranje preprosto izvršil določbo v pogodbi.” Direktor STA je iz zadeve seveda naredil politično vprašanje, ki to seveda ni. V zadnjem vprašanju pa je novinarka navedla, da “je veliko novinarjev premierja Janšo obtožilo, da spodbuja sovraštvo zoper javne medijske hiše, in da pravijo, da so posledica premierjeve retorike kot tudi retorike nekaterih njegovih zaveznikov, tudi grožnje, nekateri novinarji pa naj bi prav tako trdili, da prihaja zaradi tovrstnih pritiskov do samocenzure v javnih medijih.” Na očitke so se pri vladi odzvali sledeče: “Slovenski mediji so večinoma v rokah zasebnih subjektov, ki so že dolga leta povezani z levičarskimi središči politične moči. Pravzaprav so organizirani kot kartel, kar ovira konkurenco in, kot že rečeno, tudi pluralnost medijev.” V nadaljevanju pa pri vladi še navajajo, da podpredsednica Evropske komisije Vera Jourova to opaža tudi v poročilu o stanju pravne države iz leta 2020, ki kaže na neugodno sliko slovenske medijske krajine.

Osrednji mediji spodbujajo grožnje s smrtjo samemu premierju in iz kršiteljev pravil za zajezitev epidemije ustvarjajo narodne heroje

In če so mediji pretežno povezani levimi središči moči, je povsem razumljivo, da samocenzure v naših medijih ni. Obenem še navajajo, da so “napadi na vlado so nekaj običajnega, pa naj bodo upravičeni ali ne.” Obenem te isti mediji že ves čas spodbujajo nezakonite protivladne proteste in grožnje s smrtjo premierju, obenem pa posameznike, ki javno in brezsramno kršijo vladne ukrepe za zajezitev epidemije častijo kot narodne heroje. Janša od medijev ni nikdar zahteval redakcijskih popravkov, medtem ko je nekdanji premier Marjan Šarec javno zahteval od državnih medijev, da ne oglašujejo v desnih medijih. V nadaljevanju pa je še navedeno dejstvo, da je Slovenija na mednarodni lestvici medijske svobode, ki jo objavlja organizacija Novinarji brez meja, najvišje kotirala prav v času prve Janševe vlade, in sicer med leti 2004 in 2008, do Šarčeve pa je zdrsnila vse na 32. mesto, medtem ko je bila v letih 2005 in 2006, na 9. in 10. mestu.

Od nastopa Janševe vlade lahko praktično na dnevni ravni enkrat iz ene, drugič iz druge strani poslušamo, kako naj bi živeli v nedemokratičnem sistemu, kjer naj ne bi bilo svobode govora. Glede na to, da levica obvladuje večino osrednjih medijev seveda ne čudi, da tovrstnih očitkov, v času levih vlad ni. Na račun tovrstnega medijskega poročanja se tako ustvarja vtis, da živimo v državi, kjer naj bi se grobo posegalo v demokracijo. Kakorkoli, demokratični indeks za Slovenijo, ki je razviden iz uglednega časnika The Economist govori drugače. Razkriva namreč, da je bil demokratični indeks v Sloveniji najvišji ali pa v porastu, ko so bile na oblasti ravno Janševe vlade.

Domen Mezeg