fbpx

Levičarske snežinke v Sloveniji

Fotomontaža: Demokracija/Shutterstock/STA

Danes smo kljub globalnemu segrevanju v Sloveniji v vseh letnih časih priča vse večjemu številu snežink. Seveda ne govorimo o snežinkah, ki delajo našo pokrajino in deželo bolj belo in lepšo, temveč o drugačni vrsti levičarskih snežink, ki hočejo omejevati svobodo govora, so vse bolj agresivne in si prisvajajo izključno pravico do določanja moralnih meril. Gre za novejše generacije nevladnikov in levih aktivistov, ki se ob politično korektnih izrazih od prizadetosti in jeze začnejo kar topiti, saj si želijo ideološko sterilno družbo, v kateri nihče ne bo nasprotoval njihovim stališčem. 

 Posameznik je hkrati produkt svoje genetske dediščine in prirojenih značilnosti kot tudi svojega okolja, skupnosti ali družbe. Če prva določa predvsem njegove sposobnosti, talente in naravo, ima slednja velik vpliv na njegove moralne vrednote in odnos do sveta in sočloveka. Politična korektnost je kot simptom bolezni, imenovane kulturni marksizem, ustvarila družbo, v kateri je biti žrtev ali potomec oziroma potomka neke skupine, ki naj bi bila v preteklosti zatirana, postalo vrlina, ki daje domnevnim žrtvam moralno pravico obsojati in zaničevati potomce tako imenovanih zatiralcev.

Večni krivec je beli moški
Hkrati politična korektnost ne dovoljuje revizije zgodovine in preizpraševanja domnevnega ali resničnega zatiranja ter povzročanja krivic določenim etničnim ali spolnim skupinam. Na Zahodu je v “uradnih” akademskih krogih nezaslišano dvomiti o uradni različici suženjstva, kolonizacije, pokristjanjevanja ali takšnih in drugačnih genocidov, ki naj bi jih bil zagrešil večni krivec in vir vseh krivic tega planeta, beli heteroseksualni moški. Revizijo zgodovine in družbe so že opravili večinoma judovski intelektualci Frankfurtske šole skozi kritično teorijo, s pomočjo katere so svetu “razkrili” avtoritarno in zatiralno naravo evropske civilizacije in tradicionalnih vrednot. Le-te naj bi bile namreč okovi, s katerimi so zlonamerni in gospodovalni beli moški v ujetništvu držali etnične manjšine, homoseksualce, ženske in druge »ranljive skupine«. Zato je moralna dolžnost ne le domnevnih žrtev in njihovih potomcev, temveč tudi skesanih vnukov in vnukinj zatiralcev razbijati in uničevati ostanke teh okovov, zatiralnih, patriarhalnih, seksističnih, nazadnjaških in rasističnih tradicij Evropejca.

Značilnost snežink je, da se na nasprotna mnenja odzivajo z jezo in s histerijo.

Tuji vetrovi prinesli snežinke tudi v Slovenijo
S pojavom različnih levo usmerjenih nevladnih organizacij in tovrstnih ustanov, ki so velikokrat deležne mednarodne podpore Sorosove Fundacije za odprto družbo, bruseljskih institucij in domačih levih političnih strank, se je predvsem med mladimi tudi v Sloveniji začela širiti samopravičniška miselnost, ki dodeljuje največjo moralno avtoriteto domnevno zatiranim skupinam in žrtvam “nazadnjaške” družbe. V zadnjih letih je tudi v naši podalpski deželici takšna miselnost začela kazati svoj vse bolj krvi željan agresiven obraz. Njen glavni produkt so tako imenovane snežinke, aktivistke in aktivisti, ki med seboj tekmujejo, kdo pripada bolj zatirani skupini, in so hkrati prepričani v lastno moralno večvrednost, ki jim daje pravico, da napadajo, žigosajo in obsojajo vse drugače misleče. Konec koncev je vsakdo, ki se ne strinja z njihovo ideologijo tolerance in enakosti, sam netoleranten fašist, ki kot takšen ne sme biti deležen pravice do izražanja svojega mnenja. Snežinke sicer najdemo tako v strankarskih vrstah Levice, Socialnih demokratov, LMŠ in drugih kot tudi med novinarji Mladine in drugih osrednjih medijev, predvsem pa med kolesarskimi protestniki in nevladniki, člani in podporniki Mirovnega inštituta, Inštituta 8. marec, Zavoda TransAkcija, Legetibre, metelkovcev Antifa in podobnih skupin.

Zatirani ali zatiralni?
“Vse živali so enake, ampak nekatere so bolj enake od drugih,” je zapisal George Orwell v Živalski farmi. Tudi med snežinkami obstaja določena hierarhija. Na vrhu so predstavniki rasnih in etničnih manjšin, pripadniki skupnosti LGBTQ, zatem ženske in na dnu skesani beli moški, ki želijo popraviti krivice svojih prednikov in morajo paziti na vsako besedo, da jih njihovi ideološki tovariši z vrha mavrične piramide ne bi obtožili podzavestnega rasizma. Ker v Sloveniji za zdaj še nimamo ravno velikega števila rasnih manjšin, so kljub zagovarjanju odprtih mej in sprejemanju migrantov med snežinkami pri nas pomembnejša vprašanja feminizma in pravic LGBTQ. Tako imajo pri nas prednost “jezne in zatirane” feministke, predstavniki homoseksualcev in transspolniki, za njimi pa so tu še “običajni” moški, ki sicer nimajo privilegija, da bi bili del kakšne zatirane skupine, vendar pa si z obsojanjem “seksizma” in “rasizma”, ki naj bi se v naši družbi skrivala za vsakim vogalom, jemljejo pravico do moraliziranja. Omeniti velja tudi pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije in njihove potomce, ki jim je sicer velikokrat malo mar njihovo nacionalno identiteto, jo pa z veseljem izkoriščajo v politične namene, če se lahko tako predstavljajo kot žrtve domnevne “verske in nacionalne” nestrpnosti Slovencev. Kljub pripadnosti ali zagovarjanju “zatiranih” skupin so snežinke same močno zatiralne do drugačnih mnenj in do vsega, kar naj bi jih žalilo. Dober primer je podmladek SD, ki je pred nekaj leti pozival k ustanovitvi spletne policije za preganjanje sovražnega govora, kar pa je postalo le drug izraz za vse, kar snežinke moti in se jim zdi žaljivo.

Značilnost snežink je, da se na nasprotna mnenja odzivajo z jezo in s histerijo. (Foto: STA)

Ogrožanje svobode govora
Čeprav je malce prestara, da bi jo lahko šteli med snežinke, ki jih najdemo predvsem med milenijci in njihovimi otroki, v generaciji Z, je Alenka Bratušek leta 2018 na predvolilnih televizijskih soočenjih izrazila značilen pristop snežink do svobode govora. Poudarila je, da vsekakor podpira svobodo govora, vendar pa je hitro dodala, da “svoboda govora ne vključuje pravice do žaljenja”. Vendar pa je težava pri snežinkah, da ko govorijo o “žaljenju”, ne govorijo o vulgarnih žalitvah ali psovkah, temveč jih žali vse, kar se ne sklada z njihovim levičarskim multikulturnim svetovnim nazorom. Pravzaprav svoboda govora izključuje vse, zaradi česar bi se lahko kakšna manjšina počutila užaljeno, ne glede na resničnost ali neresničnost določenih trditev. Če danes na primer omenite policijska poročila stopenj posilstev na Švedskem in poudarite, da večino spolnih zločinov zagrešijo migranti, je to žaljivo za migrante, torej se o tem ne sme govoriti. Konec koncev se lahko vedno najde nekdo, ki se počuti užaljenega zaradi določenih dejstev ali pripomb. Treba je torej ustvariti sterilno družbo miselno kastriranih posameznikov, kjer se bodo snežinkice počutile varno, saj ne bo nihče govoril o neprijetnih stvareh, ki so lahko potencialno žaljive. Pri tem snežinke nimajo težav z žaljenjem Cerkve in krščanstva ali Evropejcev, saj oni ne štejejo. Vandaliziranje cerkva ali zaničljivo govorjenje o evropski dediščini je popolnoma upravičeno, Evropejci pa si zaradi domnevnih zločinov svojih prednikov zaslužijo postati drugorazredni državljani, razen tistih, ki se odkupijo tako, da postanejo najglasnejši zagovorniki rasne raznolikosti, istospolnih družin in odprtih meja.

Bodo v prihodnosti levičarske snežinke zaradi politične nekorektnosti “preklicale” tudi Prešerna? (Foto: STA)

Ko vrag odnese šalo
Marsikomu se zdijo objokane objave snežink na družbenih omrežjih in njihove reakcije precej komične. Vendar pa se lahko zgodi, da bo vrag odnesel šalo. S pomočjo mednarodnih globalističnih organizacij in podobnih ustanov imajo snežinke vse več vpliva v našem okolju. Ne gre za neko avtistično skupinico posameznikov na robu družbe, temveč za ljudi, ki so aktivni na različnih področjih družbe. Za ljudi, ki točijo krokodilje solze ob fotografijah utopljenih migrantov v Sredozemlju, hkrati pa bi najraje pozaprli vse, ki se ne strinjajo z njimi. V prihodnosti, ki jo bodo krojili levičarji in liberalci, ki jih imamo za snežinke, ne bo prostora za svobodo izražanja in za iskrene odprte javne razprave, kar je že razvidno v mnogih državah. Ustvariti hočejo svet cenzure in enoumja, ob tem pa ne trpita le sedanjost in prihodnost, temveč tudi preteklost. Ravno snežinke zagovarjajo umik avtorjev, kakršen je bil Shakespeare, iz učnih načrtov na britanskih univerzah, ravno snežinke rušijo spomenike po ZDA. Lahko pričakujemo, da bodo v Sloveniji snežinke s kulturo preklica poskušale iz naše kulturne dediščine izbrisati tudi Prešerna, ki si je v predelavi ljudske pesmi Lepa Vida drznil uporabiti izraz “zamorc”?

Značilnosti snežink
Snežinka je oseba, ki ne zna nadzirati svojih čustev in je hitro užaljena. Hkrati gre za človeka, ki misli, da je upravičen do določenih privilegijev in da je zaradi svojih dejavnosti moralno večvreden. Snežinke velikokrat delujejo kot malce shizofrene osebe. Po eni strani rade igrajo zatirane žrtve, ki si želijo le strpnosti za vse, po drugi pa se v trenutku, ko se kdo ne strinja z njimi ali pa omeni kakšno objektivno dejstvo, ki se jim zdi žaljivo, preobrazijo v majhne tirane, avtistično kričeče staline ali pol pote, ki bi svoje politične nasprotnike poslali v gulage ali pa še raje pometali v jame. Gre predvsem za generacijo milenijcev in za generacijo Z. Snežinke so produkt politično korektne miselnosti, večino časa pa so ogorčene ali jezne, naj bo razlog kakšen novi primer rasizma ali transfobije nekje v svetu ali pa čivk kakšnega politika. So otroci nove levice, ki pozablja na delavski razred in se osredotoča na homoseksualce, transspolnike, migrante pa tudi na podnebne spremembe.

Kdo so slovenske snežinke?

Jaša Jenull je eden glavnih organizatorjev petkovih kolesarskih protestov in sin vrhovnega državnega tožilca. Snežinke sicer velikokrat izhajajo iz višjih družbenih slojev in se rade imenujejo za “predstavnike ljudstva”. Jenull je leta 2020 na enem od protestov, ko so se ga dotaknili policisti, začel zganjati vik in krik, češ da mu lomijo roko, kar je tipična reakcija snežink, ima pa morda kaj tudi s tem, da je Jenull sicer režiser.

Tea Jarc je prav tako organizatorka kolesarskih protestov s precej visokim pedigrejem, njen oče je namreč visok policijski funkcionar. Jarčeva je kot tipična snežinka leta 2021 na Kredarici v hribih napadla premierja Janeza Janšo, pri čemer bi bile na njeno kričanje in penjenje ponosne tudi najbolj zagrizene feministke s shodov proti Trumpu leta 2016.

Nika Kovač je direktorica feminističnega Inštituta 8. marec, ki je pred kratkim postala obraz pobude “Gremo volit” za spremembo nekaterih zakonov. Konec lanskega decembra je kot tipična snežinka na družbenih omrežjih objavila svojo fotografijo s solznimi očmi ob zapisu, v katerem se močno razburja zaradi groženj, komentarjev o njenem videzu in “vohljanju o njenem osebnem življenju in službi”, ki naj bi jih bila deležna prek družbenih medijev.

Filip Dobranić, bolj znan kot Muki, je nevladnik z inštituta Danes je nov dan, samooklicani antifašist in eden od organizatorjev protestov iz leta 2018, na katerih so pred volitvami opozarjali na domnevno “širjenje sovraštva in orbanizacijo” prek koalicije Brez strahu.

Luka Mesec je poslanec in koordinator stranke Levica, znan kot podpornik množičnih migracij, agende LGBTQ, politične korektnosti in zagovornik boja proti sovražnemu govoru. Dvoličnost levičarskih snežink, kakršen je Mesec, se kaže tudi v tem, da hvalijo nekdanjo komunistično Jugoslavijo in hkrati podpirajo pravice istospolnih oseb. O tem, da je bila do leta 1977 istospolnost v Jugoslaviji prepovedana, pa raje molčijo.

Domen Savič je samooklican raziskovalni novinar in direktor Zavoda Državljan D. Na svojih precej obskurnih portalih se med drugim močno razburja tudi zaradi intervjujev, ki jih z različnimi predstavniki desne misli objavljamo v Demokraciji, saj naj bi s tem širili sovraštvo, antisemitizem in neonacizem. Savič sicer rad opleta z -izmi v svojih člankih.

Andrej Sekulović