fbpx

Levičarski skrajneži grozijo s smrtjo

Foto: Nova24TV

Nasilju levičarskih skrajnežev v Sloveniji ni videti konca. To se samo še stopnjuje. Ena od številnih groženj je bila ob koncu prejšnjega tedna, ko so protivladni protestniki pred parlamentom brcali žogo v obliki koronavirusa, na kateri je bil upodobljen predsednik vlade Janez Janša.

Slednji je ob tem spomnil na navedbe Ivana Krambergerja, kandidata za predsednika države leta 1992, ko je dejal: “In ko ne bodo vladali, dodajam, takrat bodo protestirali in pozivali k smrti tistih, ki vladajo, pa niso iz njihovih vrst.” Kramberger je takšna nasprotovanja levičarjem plačal z življenjem. Smo tudi zdaj na tej poti? Morda. Z nasilno levičarsko falango je namreč tesno povezano tudi tožilstvo. Na tem področju se v skoraj 30 letih ni kaj prida spremenilo.

Hinavščina levičarskih politikov
Čeprav ima leva stran, predvsem pa predsednica stranke SD Tanja Fajon, polna usta sladkih besed o dialogu, pomirjajoči politiki, enotnosti in nenasilju, ni videti, da bi njene besede kakorkoli uresničevali. Niti politiki na levi strani niti njihovi simpatizerji. Nič spornega se jim namreč ne zdi, da na primer predsedniku vlade Janezu Janši grozijo s smrtjo, pred parlamentom sežigajo lutke notranjega ministra Aleša Hojsa, postavljajo okrvavljene šolske klopi pred ministrstvo za kulturo, lepijo fotografije zdravnikov in nekaterih poslancev ter jim grozijo s smrtjo pa še bi lahko naštevali.

Grozilni napisi postajajo vse bolj nasilni. (Foto: Nova24TV)

Spodbuda državnega tožilstva
Širjenje nestrpnosti in sovraštva v državi s svojimi odločitvami neposredno in dobesedno spodbuja tudi državno tožilstvo, na kar je na družbenih omrežjih opozoril tudi predsednik vlade Janez Janša. Zapisal je, da bo tožilstvo tudi neposredno odgovorno za vsako morebitno uresničeno grožnjo. Za tožilstvo namreč navedba “Pes, ki ga je treba likvidirati” ne predstavlja resne grožnje. Takšno grožnjo Alojza Breznika je prejel Aleš Hojs, minister za notranje zadeve, ovadbo pa je ptujska tožilka Klementina Prejac zavrnila z besedami, da “ta zgolj odraža duševne bolečine Alojza Breznika, ki so posledica izvajanja vladajoče politike”, katere del je tudi Hojs. Slednji je to označil za nov presežek tožilstva. Nedvomno je to povezano tudi s Hinkom Jenullom, državnim tožilcem, očetom Jaše Jenulla, enega od idejnih vodij in spodbujevalcev nasilja na ljubljanskih ulicah.

Foto: STA/Facebook

Nasilje samo takrat, ko vlado sestavi Janez Janša
Ob vsem huliganstvu, ki se je med epidemijo še toliko bolj razdivjalo, levičarji tudi po desetkrat na dan povedo, da imamo strahovlado, da je, karkoli izreče vlada, ustrahovanje naroda, da vlada ni sposobna dialoga, pač pa posega samo po restriktivnih ukrepih. V isti sapi zavrnejo vabilo predsednika države Boruta Pahorja, ki se zavzema za pogovor in sodelovanje pri reševanju aktualnih problemov. Pri vsem tem je tudi očitno, da se grožnje, razgrajanje, metanje granitnih kock pojavijo zgolj takrat, ko vlado sestavi Janez Janša. Leva opcija bi na to odgovorila, da zaradi njegovega “avtokratskega” vladanja, a resnica je tako rekoč na dlani. Na levici dialoga v resnici sploh ne želijo. Ne želijo sodelovanja, ne želijo delovati v dobro naroda. Vse, kar želijo, je oblast in pritekanje denarja, tako kot so bili tega navajeni vsa leta. In za to so pripravljeni narediti prav vse.

Na protestih javno grozijo s smrtjo
Janez Janša je že lani spomladi zapisal: “Spoštovani, na protestih, kamor pridno hodite in vabite, se javno grozi s smrtjo. Nosijo se majice z grožnjo s smrtjo. Nosijo jih osebe, ki so znane. S smrtjo se grozi na sejah vodstvenih organov javne RTV Slovenija. Tri ure je trajala seja, tri ure so sejali pod transparentom, kjer se je grozilo s smrtjo 220 tisočim, ki so volili za SDS, in to v času, ko je bila stranka v opoziciji. Grozi se s smrtjo neposredno meni.” S tem je predsednik vlade in predsednik zmagovite stranke SDS spomnil na to, kako so sliko z grožnjo s smrtjo kot nekaj povsem običajnega objavili tudi na spletni strani javne RTV, in vprašal: “Kljub temu, kar piše v kazenskem zakoniku. Sprašujem vas, pristojne v policiji, tožilstvu, sodiščih, ali imamo pravno državo, ali zakoni veljajo za vse enako, ali se lahko grozi s smrtjo tistim, ki jih imate za drugorazredne.”

Nihče nima pravice drugače mislečemu groziti s smrtjo
Dejstvo je, da ima vsakdo pravico do lastnega političnega prepričanja, nihče pa nima pravice drugače mislečemu groziti s smrtjo. Tudi zato, ker 17. člen Ustave RS zagotavlja, da je človeško življenje nedotakljivo. A ne samo zato, človek, ki premore vsaj minimum kulture, niti ne bo pomislil na tako početje. Je stavek “Janša bolnik, crkni v mukah!” nekaj, kar bi napisala razumna ali empatična oseba? Žalostno pri tem je, da tudi simpatizerji leve politične opcije prav nič ne zaostajajo za svojimi svetlimi zgledi. Pri tem jim “pridno” pomagajo osrednji mediji, ki epidemijo covida-19 izrabljajo za politični boj proti vladi in pomagajo širiti levičarsko oziroma bolje rečeno protivladno, anti Janša ideologijo.

Primeri dnevnih napadov
Na družbenih omrežjih se vrstijo napadi, grde besede, grožnje, vse razen kulturnega dialoga. “Škoda, pa tako paše za na Goli otok,” je eden od skrajnih levičarjev komentiral novico, da so notranjega ministra Aleša Hojsa obrnili na meji s Hrvaško. “A tega nevzgojenega bedaka se res ne da utišat?” – “Kdaj so koline, sprašujem za prjatla ki je mesar. Žanu Mahniču je treba gobec zapreti,” pa so primeri “prijaznih” komentarjev pod tvitom državnega sekretarja za nacionalno varnost. Znani so tudi napadi na poslance stranke SMC, na katere so pritiskali, da bi izstopili iz poslanske skupine. Ob koncu tedna pa so zlikovci na cerkev na Rožniku nalepili fotografijo predsednika NSi in podpredsednika vlade Mateja Tonina. Pred tem so s kljukastimi križi popisali stavbo, v kateri ima državna sekretarka in zdravnica Alenka Forte svojo ordinacijo. S kljukastimi križi popisujejo tudi pročelja Zavoda Iskreni, stavbo ministrstva za kulturo, znašajo se nad ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem, pred stavbo kulturnega ministrstva pa so postavili okrvavljene mize z imeni ministrovih najožjih sodelavcev. To je le nekaj primerov nasilja ortodoksnih levičarjev, ki pa jih njihovi politični levičarski vzorniki niso nikoli obsodili.

Nacistični simboli na fasadi in steklu zavoda Iskreni (Foto: Twitter)

Za konec. V prvem odstavku 297. člena Kazenskega zakonika RS je zapisano: “Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev se kaznuje z zaporom do dveh let.” Vendar pa tudi v našem sodnem sistemu očitno vladajo dvojna merila. Delitev na prvo- in drugorazredne je zelo živa.

V okvir

Čordićevim grožnjam ni videti konca
Za Zlatana Čordića je znano, da je nasilen, tega niti ne skriva, pri tem se zanaša na veliko podporo skrajne levice in tudi državnega tožilstva. Ena njegovih zadnjih groženj se je zgodila prejšnjo sredo, 10. februarja, ob 9.30, kot je razvidno iz uradnega zaznamka ene od zaposlenih na ministrstvu za kulturo. Povprečen raper Zlatan Ćordić, ki ga je levica uvrstila na seznam prejemnikov državne pomoči, ji je znova grozil. Uslužbenka je to prijavila policiji in med drugim dejala: “Zaradi izrečenih besed, groženj o smrti, se počutim ogroženo, bojim se za svoje življenje. To jemljem kot resno grožnjo zoper moje življenje.” Spomnimo. Samooklicani fužinski princ in nasilnež je že pred tem napadel snemalca televizije Nova24TV, javno zasledoval, zasmehoval in napadal je tudi zdravnika dr. Milana Kreka, direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Agresivnost je izkazal tudi na lanski proslavi, kjer se je ob pomoči ekipe RTV Slovenija pretihotapil na prireditveni prostor. Zelo agresiven je bil tudi na različnih protestnih shodih proti vladi Janeza Janše.

Foto: Twitter

Aleš Hojs: “Organi pregona, posebej tožilstvo in sodstvo, so v pregonu sovražnega govora popolnoma odpovedali”
“Grožnje s smrtjo vidnim politikom ali drugim javnim osebnostim so žal postale vsesplošna praksa. Ta se v družbi, po moji oceni, uveljavlja zaradi dveh nespornih dejstev.

  1. Stranke, ki so v orbiti miselnosti nekdanjih enopartijskih držav, kar pri nas pomeni celotna leva opozicija, se niso in se ne želijo sprijazniti z dejstvom, da je biti v opoziciji tudi del demokracije. Zato se je njihovo hujskaštvo (Miha Kordiš, ki zmerja s “fašisti”, Matjaž Nemec z “ustaši” …), podcenjevanje in žaljenje desnega volilnega telesa (Jernej Štromajer in umazane živali, Svetlana Makarovič in splavitev desnega politika …) ter sprega z večinskimi mediji, ki taka stališča dodatno “plemenitijo”, razširilo tudi v njihovo volilno bazo. Tako so mnogi njihovi skrajni volivci začeli tako govorico prepoznavati kot dobrodošlo in primerno. Žal se ti volivci ne zavedajo, kaj lahko prinese taka govorica, za leve stranke pa bi si upal trditi, da zaradi ustvarjanja kaosa in zmede tako govorico le še podpihujejo.
  2. Organi pregona, posebej tožilstvo in sodstvo, so v pregonu sovražnega govora popolnoma odpovedali. V zadnjem času se izkazuje, da je ta pregon usmerjen na tiste desne politike, ki jih je treba diskreditirati, hkrati pa smo tisti, ki smo že bili deležni več kot očitnih groženj s smrtjo (Jože Možina, Janez Janša, jaz …) odpravljeni v stilu: “Sami ste si krivi.”

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs. (Foto. STA)

Miro Petek: V Sloveniji so grožnje in likvidacije imanentne levi politiki
Miro Petek
: “V Sloveniji so grožnje in likvidacije imanentne levi politiki. Komunisti so med vojno in po njej v strahu pred izgubo oblasti množično pobijali drugače misleče in potencialne politične nasprotnike ali so ubijali kar tako, kasneje pa so vladali z nasiljem in grožnjami. Ta zločinski sev je zapisan tudi v dedno zasnovo njihovih naslednikov, ki ne izbirajo sredstev, da bi bili oblast in obdržali podedovane privilegije. Diskreditacija in likvidacija ali v obratnem vrstnem redu.  V zadnjih mesecih sem doživel nekaj javnih groženj samo zato, ker sem ta čas zaposlen na ministrstvu za kulturo. Prelito rdečo barvo kot simbol krvi na mizah in stolih, postavljenih na cesto pred ministrstvom za kulturo, z napisi ministra Vaska Simonitija in nekaterih zaposlenih na ministrstvu so levi mediji razglasili za umetniški performans in umetniški presežek, ne kot grožnje  zaposlenim.  Vsak ostrejši tvit posameznikov iz koalicijskih strank, ki je običajno samo reakcija na kakšen poprejšnji napad, je poleg domače medijske kanalizacije z zgražanjem obsojen tudi po različnih kanalih iz tujine. 

Miro Petek (Foto: STA)

Ti smešni modeli, ki paradirajo po Ljubljani in pišejo po fasadi ministrstva, postavljajo in barvajo mize in stole, se slačijo ali lepijo plakate z grdimi portretnimi fotografijami, kakopak niso slovenska intelektualna in umetniška avantgarda, to niso znanilci kakšne moderne umetnosti, temveč s svojimi dejanji prej spominjajo na nekultivirano drhal, ki se bori samo za lastne ‘kulturne’ interese.  Žal so slovenski dominantni mediji skupaj z javnim zavodom RTV Slovenija udeleženi v tej umazani igri, saj so zaradi odkritih simpatij s tem barbarstvom povsem izgubili zmožnost treznega razsojanja, dokler se ne bo s kakšne mize ali stola pocedila prava kri, toda takrat bo že prepozno.”

Radovan Cerjak: Marsikatero grožnjo spodbudi tudi medijsko poročanje
Radovan Cerjak
: “Vsaka grožnja je zame nesprejemljiva. Žal marsikatero posledic spodbudi tudi medijsko poročanje. Tisto, kar opažam kot državljan, pa je, da se grožnje medijsko ne obravnavajo enako. Včasih dobim celo vtis, da so nekatere grožnje, če so seveda naslovljene na ljudi, ki v politiki sledijo pomladni opciji, medijsko dostikrat celo prezrte, običajno pa so, če se že pojavijo v medijih, nekako relativizirane. Povsem drugače pa je, če so groženj deležni pripadniki neokomunističnega bloka. Takrat v medijih pohitijo z obsodbami. Primerov takih  različnih obravnav je zelo veliko. V kazenskopravnem smislu pa je treba vsako grožnjo obravnavati posebej in presoditi, ali so izpolnjeni vsi znaki, da lahko govorimo o kaznivem dejanju. Tudi pri teh ocenah za to poklicanih institucij opažam dvojna merila. Žal.”

Radovan Cerjak (Foto: Matic Stojs)

Vida Kocjan