fbpx

Fenomen slovenskih medijev: Represivna novozelandska premierka postala njihova ljubljenka in simbol uspešnega boja proti epidemiji

Jacinda Ardern (Vir: EPA)

Slovenski osrednji mediji nenehno zanikajo, da so strankarska, politično – ideološko pristranska glasila, kar sicer preko svojega društva novinarjev očitajo Novi24TV. A če se le malo poglobite, niti ne skrivajo kaj preveč učinkovito, da realnost precej pogosteje prirejajo kot o njej poročajo. Paradigmatična primera tega odnosa sta odnos do slovenskega predsednika vlade Janeza Janše na eni strani in odnos do novozelandske predsednice vlade, Jacinde Ardern, na drugi strani.

Jacinda Ardern, novozelandska predsednica vlade, je že nekaj časa ljubljenka vseh zahodnih “levoliberalnih medijev”, vključno z našimi osrednjimi mediji. Takšna usklajenost ni nič nenavadnega, tudi takšen odnos ne, vendar pa je prav te medije smiselno vedno znova spominjati, da niso tisto, za kar se predstavljajo: neodvisni mediji.

Pred pandemijo je Jacinda bila v resnih problemih, zaradi katerih so ji mnogi napovedovali, da bo njen prvi mandat tudi zadnji. Ljudje ji niso zaupali, pa ne samo tisti del povezan z opozicijo. Mnogim je bilo nejasno, zakaj je sprejela zakon o omejevanju posedovanja orožja po zloglasnem ChristChurchu, glede na to, da je napad na mošejo zagrešil tujec, Avstralec. Preden je bila izvoljena je, kot to levi liberalci počnejo, obljubljala cel kup socialnih bombončkov, ki jih ni “prinesla”. Nato se je zgodila pandemija in v tej pandemiji je Jacinda postala simbol voditeljice, ki reagira hitro in strogo, kar rezultira v tem, da so Novozelandci kar nekaj časa bili dobesedno brez enega samega primera okužbe.

Ves ta čas ji zahodni, levoliberalni mediji stojijo ob strani, ne glede na to, kaj naredi. Predstavljajte si, da Janez Janša s svojo vlado uvede še strožje ukrepe, slovenski osrednji mediji pa ga blagovoljno opisujejo kot “najbolj izkušenega politika v Evropi”, ki “mu gre zaupati”, ga fotografirajo iz njegovih najboljših, ne najslabših kotov, iz vsakega članka o njem pa povlečejo naslove, ki izražajo najbolj optimistične projekcije tega, kar je povedal.

Je Jacinda Ardern avtoritarna?
Medtem ko je Nova Zelandija imela že v prvem valu na svojih ulicah policijo, uvedla policijsko uro, celo taborišča za bolne kot alternativno rešitev posebnim bolnišnicam za bolne in pomanjkanju bolnišničnih postelj, smo v slovenskih medijih, natančneje v “slovenskem oknu v svet”, “osrednjem neodvisnem mediju”, RTV Sloveniji, o njej lahko brali zgodbe, ki so jo prikazovale kot simpatično, fotografije, ki so jo prikazovale iz najboljših kotov, sugerirano narativo o “normalnosti ukrepov”. Spomnimo se le nekaterih prikupnih naslovov v tem mediju, npr. “Premierka je še ob večerih doma v trenirki v živo odgovarjala ljudem” (veliko dela, še preveč) ali “Če je v lokalu lahko največ 100 ljudi, na kosilo ne more niti premierka” (ne izkorišča privilegijev, čeprav bi jih lahko).

Po drugi strani pa je taista RTV Slovenija trenutni vladi od samega začetka metala polena pod noge predvsem preko svoje “gverilske” oddaje Tarče, s čimer je ves čas pomagala zbijati njeno verodostojnost med ljudmi, spodbujala nezaupanje in posredno pripomogla k temu, da veliko ljudi ni resno jemalo epidemije. K slednjemu smotru je pristavila še prav poseben lonček v podobi promoviranja covid skeptikov tipa Marko Potrč, Tanja Ribič, Zlatan Čordić.

Zlonamerni ali nepremišljeni?
Ko govorimo o RTV, seveda govorimo o mediju, ki to še najbolj subtilno počne. Pa so obremenilni dokazi zoper njih, v smislu, da jasno kažejo na njihovo pristranost, precej jasni. Ena razlaga bi sicer lahko bila, da v uredništvu nacionalke nimajo nikogar, ki bi nadziral vsebinsko in intelektualno skladnost med kopiranjem člankov iz levoliberalnih medijev, od koder brez premisleka povzemajo vse, kar jim o Jacindi Ardern postrežejo. Nikogar ni, ki bi v uredništvu rekel, “ne moremo o njej pisati tako pozitivno, o Janši pa tako negativno, ko je jasno, da je ženska sinonim za državne represalije”.

Druga razlaga pa seveda je, da to počnejo namerno. Z vidika slovenskega davkoplačevalca, ki si od državne televizije želi javni servis, ni povsem jasno, kaj je bolj problematično.

Aleš Ernecl